Božja beseda
06 Ko sem bil majhen, so me starši poslali po kruh, pomagat sosedom, … Pošlje te lahko nekdo, ki ti nekaj pomeni, nekdo, ki ga spoštuješ, ki mu zaupaš … Tudi Jezus pošilja – tiste, ki mu zaupajo in verujejo.
Izpovedovati, da je Cerkev apostolska,
pomeni izpostaviti temeljno vez, ki jo ima z apostoli – s tisto majhno skupino dvanajstih mož, ki jih je Jezus nekega dne poklical k sebi po imenu, da bi ostali z njim in da bi jih poslal oznanjat. Beseda ''apostol'' pomeni ''odposlanec''. Apostoli so bili izbrani, poklicani in poslani od Jezusa, da bi nadaljevali njegovo delo. Sv. Pavel piše kristjanom v Efezu: »Vi ste sodržavljani svetih in domačini pri Bogu. Sezidani ste na temelju apostolov in prerokov. Vogalni kamen pa je sam Kristus Jezus« (Ef 2,19-20). Brez Jezusa namreč Cerkev ne more obstajati, brez njega Cerkve ni. Jezus je osnova, je temelj Cerkve, on daje avtoriteto apostolom.
Cerkev je apostolska, ker ohranja in posreduje evangelij: »Cerkev ohranja ta dragoceni zaklad, ki je Sveto pismo, nauk, zakramenti, pastirska služba, in to tako, da smo lahko zvesti Kristusu in deležni njegovega življenja… Je kot reka, ki teče skozi zgodovino, se širi, namaka, a voda je vedno tista, ki prihaja iz izvira; izvir pa je sam Kristus: On je Vstali, On je Živi, in njegove besede ne bodo nikoli ne prešle.« To je lepota Cerkve: prisotnost Jezusa Kristusa med nami; to, da je živ, ker je vstal! Ali kdaj pomislimo, kako je ravno Cerkev tista, ki nam kljub težavam in slabostim na svoji poti skozi zgodovino posreduje avtentično Kristusovo sporočilo? Ali nam daje gotovost, da je to, kar verujemo, zares to, kar nam je povedal Kristus?
Cerkev je apostolska, ker je poslana oznanjat evangelij po svetu: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,19-20). To je tisto, kar nam je Jezus rekel; pošilja nas, prosi nas, da se premaknemo in ponesemo veselje evangelija. Vprašajmo se: Ali smo misijonarji z našimi besedami, predvsem pa z našim krščanskim veseljem? Ali pa smo kristjani, zaprti v svoje srce in svoje cerkve?
»Cerkev ima svoje korenine v nauku apostolov, a vedno gleda v prihodnost, trdno se zaveda, da je poslana od Jezusa, da je misijonarska. Cerkev, ki se zapira vase in v preteklost, je Cerkev, ki izdaja lastno identiteto. Vase zaprta Cerkev izdaja svojo identiteto. Ponovno torej odkrijmo vso lepoto in odgovornost Cerkve, ki je apostolska!«
Papež Frančišek – kateheza 16.10. na trgu sv. Petra: besedilo je povzeto s spletne strani Radia Vatikan.
05 Mama … Topla in razumevajoča, vedno odprta, da prisluhne in sprejme. Včasih tudi utrujena in ranjena … A globoko v sebi vsi čutimo, kako jo potrebujemo … in kako smo poklicani, da postanemo mame in očetje …
Tudi Cerkev je mama.
Papeževa kateheza med avdienco 11. 9. je bila posvečena Cerkvi kot materi. Pri razlagi ene najlepših podob za Cerkev je papež Frančišek izhajal iz koncilske konstitucije Luč narodov, ki pravo, da je Cerkev naša mati v veri in nadnaravnem življenju.
Cerkev kot mama nas rodi v vero. Kakor mama nosi otroka in ga nato rodi v življenje, tako nas Cerkev po delovanju Svetega Duha rodi v vero. Tako kot Devica Marija. Obe, Cerkev in Devica Marija, sta mami. Vera je zagotovo osebno dejanje: jaz sem tisti, ki odgovorim Bogu. A vero prejmem preko drugih, v družini, skupnosti, ki me nauči reči 'verujem', 'verujemo'. »Kristjan ni otok,« je zatrdil papež. Kristjani ne postanemo sami in z našimi močmi. Vera je dar Boga, ki nam je podeljen v Cerkvi in preko Cerkve. Krst je trenutek, v katerem se rodimo kot Božji otroci, ko nam podarja življenje Boga, rodi nas kot otroke. Cerkvi ne pripadamo kot pripadamo nekemu društvu, stranki ali kakšni drugi organizaciji. Vez je življenjska, kot vez z lastno mamo. Papež je zastavil nekaj vprašanj: Kako jaz vidim Cerkev? Ali sem staršem hvaležen, ker so mi dali življenje? Ali sem hvaležen Cerkvi, ker me je po krstu rodila v vero? Ali poznamo datum svojega krsta? Povabil vernike, naj ga poiščejo in ga praznujejo.
Cerkev kot dobra mati nas spremlja na poti krščanskega življenja. Mama ne podari samo življenja, ampak otrokom pomaga rasti, hrani jih in uči hoditi skozi življenje, spremlja jih s svojo pozornostjo, naklonjenostjo in ljubeznijo, tudi ko zrastejo. Zna tudi opozarjati, odpuščati, razumeti, biti blizu v bolezni in trpljenju. Dobra mama pomaga otrokom, da izstopijo iz sebe, da ne ostanejo udobno pod materinimi perutmi. »Cerkev kot dobra mati počne isto: spremlja našo rast tako, da nam posreduje Božjo besedo, ki je luč, ki nam kaže pot krščanskega življenja; podeljuje zakramente. Hrani nas z evharistijo, prinaša nam Božje odpuščanje preko zakramenta sprave, podpira nas v trenutku bolezni z bolniškim maziljenjem. Cerkev nas spremlja v vem našem življenju vere, v vsem našem življenju kristjana.« Frančišek je ponovno povabil, da odgovorimo na nekatera vprašanja: Kakšen je moj odnos s Cerkvijo? Jo čutim kot mater, ki mi pomaga rasti kot kristjanu? Sem udeležen v življenju Cerkve, se čutim njen del? Je moj odnos formalen ali življenjski?
Sam dodam še to: Je lahko zaradi mene kaj bolj materinska?
Tomaž, povzeto po: sl.radiovaticana.va
04 Kakšno je tvoje stanovanje, hiša? Svetlo, čisto in urejeno? Toplo in domače? Je dom? Ali hladno, zapuščeno, temno, … Ni vseeno, kakšno je, mar ne? In tako ni vseeno, kakšna je Cerkev, živa Cerkev iz živih kamnov …
Cerkev je tempelj Svetega Duha in mi smo njeni živi kamni.
»Cerkev je kraj, kjer srečamo Gospoda.« Tako je dejal papež Frančišek med splošno avdienco 26. junija. »Cerkev je Božja hiša, kraj njegove prisotnosti, kjer lahko najdemo in srečamo Gospoda. Cerkev je tempelj, kjer prebiva Sveti Duh, ki jo oživlja, vodi in podpira.« Tempelj s skrinjo zaveze in tablami zapovedmi, je bil znamenje Božje navzočnosti v zgodovini Izraela. Cerkev je na enak način znamenje, da je Bog z nami. ko gremo v tempelj, svetišče, moramo spomniti zgodovine, svoje zgodovine: kako me je Jezus srečal, kako je hodil z mano, kako me ljubi in me blagoslavlja.
Smo živi kamni Božje zgradbe. Tempelj je bil zgrajen s človeškimi rokami. Z učlovečenjem Božjega Sina pa je sam Bog tisti, ki zgradi svojo hišo, da bi prišel prebivat med nas. »Kristus je Očetov živi tempelj; Kristus sam gradi svojo duhovno hišo, Cerkev, ki ni narejena iz materialnih kamnov, ampak iz živih kamnov, kar smo mi,« (prim. Ef 2,20-22). je povedal papež. Mi smo živi kamni v Božji zgradbi, tesno povezani s Kristusom, ki je temeljni kamen, mi smo Cerkev in sredi nas je Sveti Duh, ki nam pomaga rasti kot Cerkev.
V Cerkvi ni nihče nekoristen! Sveti Duh med nami riše raznolikosti, bogastvo v Cerkvi, in združuje vse in vsakega ter tako gradi duhovni tempelj, kjer ne darujemo materialne žrtve, ampak nas same, naše življenje. »V Cerkvi ni nihče nekoristen! Vsi smo potrebni za izgradnjo tega templja.« Nihče ni bolj pomemben od drugega, ampak smo vsi enaki pred Božjimi očmi. Tudi papež je enak vsem ostalim, vsi smo bratje.
Kristjan mora biti živ kamen, vesel kristjan. Smo živi kamni ali pa smo utrujeni, zdolgočaseni in ravnodušni kamni? Kristjan mora biti živ, vesel, da je kristjan. Mora živeti lepoto tega, da je del Božjega ljudstva, da je Cerkev. »Gospod naj nam podari svojo milost in svojo moč,« je papež z molitvijo sklenil katehezo, »da bi lahko bili globoko združeni s Kristusom, ki je vogelni kamen, steber, podporni kamen našega življenja in vsega življenja Cerkve. Molimo, da bi vodeni z njegovim Duhom bili vedno živi kamni njegove Cerkve.«
Tomaž, povzeto po: sl.radiovaticana.va03 Si utrujen? Žejen? Te kaj boli? Oh, to telo … kako nežno, občutljivo, lepo, močno, bedno in čudovito … In vendar moje, tvoje … Brez telesa me ni …
Tudi Cerkev je telo, Kristusovo telo.
In ti si del Kristusovega telesa! Ko je Kristus šel v nebesa, je svojega Svetega Duha podelil kristjanom. Od takrat dalje smo mi njegovo telo. Jezus sam nas je naredil za svoje telo! Savel (po spreobrnjenju apostol Pavel) je preganjal kristjane. Na poti v mesto Damask mu Jezus reče: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.«
Si povezan s Kristusom? Kajti Cerkev je živo telo, ki ima glavo – Kristusa. Med Cerkvijo in Kristusom je tesna vez (1 Kor 12). Pavel pravi, da so kristjani Kristusovo telo in vsak zase del živega telesa. »Cerkev ni oskrbovalno, kulturno ali politično združenje, ampak je živo telo, ki hodi in deluje v zgodovini. In to telo ima glavo, Jezusa, ki ga vodi, hrani in podpira.« Če glavo ločimo od ostalega telesa, je nadaljeval, človek ne more preživeti. In tako je tudi v Cerkvi: »Ostati moramo povezani z Jezusom na vedno tesnejši način… ostanimo združeni z Jezusom, zaupajmo vanj, usmerimo naše življenje v skladu z evangelijem, hranimo se z vsakodnevno molitvijo, poslušanjem Božje besede, udeležbo pri zakramentih.«
Tudi ti imaš dar: Cerkev ni tam, kjer je uniformiranost, ampak edinost v različnosti. To je Cerkev, v kateri je bogastvo darov, ki jih razdeljuje Sveti Duh in to vsakemu kristjanu, tudi tebi! Sv. Pavel trdi, da kakor telesni deli, čeprav so različni in jih je veliko, oblikujejo eno samo telo, tako smo vsi mi bili krščeni v enem samem Duhu v eno samo telo (1 Kor 12,12-13).
Preseganje konfliktov: božje življenje nam pomaga premagovati razdelitve, usklajevati raznolikosti in bogastvo vsakega, še bolj imeti radi Boga in osebe, ki so ob nas v družini, župniji,… »Da bi telo in telesni deli lahko živeli, morajo biti združeni,« je poudaril papež Frančišek. »Edinost je vedno nad konflikti.« Če se konflikti prav ne razrešijo, nas ločujejo med seboj in od Boga. Konflikt nam sicer lahko pomaga rasti, a lahko nas tudi razdeli. Prosimo Gospoda,da nas osvobodi skušnjave ločitve, bojev med nami, egoizmov, … Frančišek posebej pozval, naj nikoli ne opravljamo drugih, saj opravljanje stori mnogo hudega!
Moč ljubezni. Papež Frančišek je sklenil: »Prosimo Boga: Pomagaj nam, da bomo deli telesa Cerkve, vedno tesno združeni s Kristusom; pomagaj nam, da ne bomo povzročali trpljenja telesu Cerkve z našimi konflikti, spori, egoizmi; pomagaj nam, da bomo živi deli, povezani drug z drugim z eno močjo, to je močjo ljubezni, ki jo Sveti Duh izliva v naša srca.«
Tomaž, povzeto po: sl.radiovaticana.va
02 Veliko ljudi moli, doma, v tišini srca in to je prvi korak: vstopiti v odnos z Bogom. On, ki je naš Oče, pa nas želi zbrati ne le v družino, ampak nas oblikuje v skupnost, v ljudstvo.
Prav zato je Cerkev … Božje ljudstvo
O tem je spregovoril papež Frančišek: »Biti Cerkev pomeni biti Božje ljudstvo, v skladu z velikim načrtom Očetove ljubezni; pomeni biti Božji kvas v tej naši človeškosti; pomeni oznanjati in prinašati Božje zveličanje v ta naš svet, ki je pogosto zmeden in potrebuje odgovore, ki opogumljajo, dajejo upanje, ki dajejo novo moč na poti. Naj bo Cerkev kraj Božjega usmiljenja in upanja, kjer bo vsak lahko čutil, da je sprejet, ljubljen, da mu je odpuščeno in da je spodbujen k dobremu življenju v skladu z evangelijem.«
Člani Božjega ljudstva ne postanemo s fizičnim rojstvom, ampak preko novega rojstva. Kot pravi Jezus Nikodemu, se je treba roditi od zgoraj, iz vode in Duha (Jn 3,3-5). »Preko krsta smo vpeljani v to ljudstvo, preko vere v Kristusa, ki je Božji dar in ga je treba gojiti in v njem rasti vse življenje.« Vprašajmo se, kako gojimo to vero?
Papež se je obrnil tudi na vse, ki se čutijo daleč od Cerkve: »Rad bi povedal tistemu, ki se čuti daleč od Boga in Cerkve, ki je prestrašen ali brezbrižen, kdor misli, da se ne more več spremeniti: Gospod kliče tudi tebe, da postaneš del njegovega ljudstva, in to počne z velikim spoštovanjem in ljubeznijo!«
In kaj je postava Božjega ljudstva? To je postava ljubezni, ljubezni do Boga in do bližnjega. Gre za ljubezen, ki ni sterilno čustvo ali kaj nestalnega, ampak je priznati Boga kot edinega Gospoda življenja in obenem sprejeti drugega kot pravega brata in sestro, preseči spore, rivalstvo, nerazumevanje in egoizem. Vse je povabil, da če smo na nekoga jezni, da vsaj molimo zanj!
Poslanstvo Božjega ljudstva je, da v svet prinaša upanje: »Biti znamenje ljubezni Boga, ki vse kliče v prijateljstvo s sabo; biti kvas, ki prekvasi vse testo; sol, ki daje okus in varuje pred pokvarljivostjo; biti luč, ki razsvetljuje.« Če na nekem stadionu v temni noči oseba prižge svetilko, se komaj kaj vidi. A če več kot sedemdeset tisoč gledalcev prižge vsak svojo svetilko, je stadion razsvetljen. »Naj bo naše življenje Kristusova luč; skupaj bomo prinesli luč evangelija v celotno stvarnost.«
01 Kriza Cerkve na Slovenskem nas izziva. K temu, da poživimo osebno vero, hkrati pa k temu, da poglobimo razumevanje, kaj je Cerkev v Božjem načrtu. Ob tem se bomo v nekaj nadaljevanjih navdihovali pri katehezah papeža Frančiška in bogastvu II. vatikanskega koncila. Sporočilo je sveže, izzivalno, vredno premisleka…
Cerkev je … božja družina
»Cerkev ni organizacija, ampak je delo Boga in se rodi iz načrta njegove ljubezni.« Tako je poudaril sveti oče v svoji katehezi 29. maja letos.
Prilika o izgubljenem sinu oziroma bolje rečeno o usmiljenem očetu predstavlja Božji načrt za človeštvo. »In kakšen je ta Božji načrt?« je zastavil vprašanje papež Frančišek. »Narediti iz vseh nas eno samo družino njegovih otrok, kjer bo vsak čutil njegovo bližino in njegovo ljubezen, čutil toplino Božje družine.«
Bog je želel, da bi vsi ljudje bili kot njegovi otroci deležni njegovega Božjega življenja. Beseda Cerkev izhaja iz grške besede 'ekklesia' in pomeni 'zbor', 'sklicanje': Bog nas skliče, spodbudi nas, da izstopimo iz individualizma, iz težnje k zapiranju vase, in nas pokliče, da postanemo del njegove družine.
»Vsa zgodovina odrešenja je zgodovina Boga, ki išče človeka, mu nudi svojo ljubezen, ga sprejema,« je poudaril papež. /…/ Ko beremo evangelije, vidimo, da Jezus zbira okoli sebe malo skupnost, ki sprejme njegovo besedo, mu sledi, z njim deli pot, postane njegova družina; in s to skupnostjo Jezus pripravi in zgradi svojo Cerkev.
Cerkev so torej rodi »iz najvišjega dejanja ljubezni na križu, iz Jezusove odprte strani, iz katere prihajata kri in voda, simbola zakramentov evharistije in krsta. V Božji družini, v Cerkvi, je življenjska limfa Božja ljubezen … Cerkev je družina, v kateri ljubimo in smo ljubljeni … Seveda ima tudi človeške vidike; tisti, ki jo sestavljajo, pastirji in verniki, imajo tudi napake, nepopolnosti, grehe; tudi papež jih ima,« je nadaljeval Frančišek. A to, kar je lepo, je, da ko se zavemo, da smo grešniki, najdemo Božje usmiljenje.
Papež nas sprašuje: Koliko ljubim Cerkev? Molim zanjo? Se čutim del družine Cerkve? Kako prispevam k temu, da je skupnost, kjer se vsak čuti sprejet in razumljen, kjer čuti Božje usmiljenje in ljubezen, ki prenavljata njegovo življenje?
»Vera je dar in dejanje, ki se nas tiče osebno,« je zatrdil, »a Bog nas je poklical, da skupaj živimo svojo vero, kot družina, kot Cerkev. Prosimo Gospoda, še posebej v tem letu vere, da bi naše skupnosti, vsa Cerkev, bile vedno bolj resnične družine, ki živijo in prinašajo toplino Boga.
Hočeš dati tudi ti svoj prispevek, da bo ta družina boljša?