Preskoči na vsebino


zavetnik župnije: sveti Marko, evangelist

Sveto pismo ga predstavlja kot sina Marije, ki je imela v Jeruzalemu na Sionu hišo. V tej je bila dvorana zadnje večerje, tu se je zbirala prva krščanska Cerkev. Tam so se po Gospodovem vnebohodu sestajali prvi kristjani. Skoraj gotovo je, da je Marka krstil apostol Peter, saj ga v svojem listu imenuje »sina«. Nekateri celo trdijo, da je bila Markova mati Petrova sestra. Stari cerkveni pisatelji sporočajo, da je bil Marko Petrov duhovni sin, njegov učenec, spremljevalec in nekakšen tajnik. Leta 44 je Marka seznanil njegov bratranec Barnaba z apostolom Pavlom. Ko sta šla Pavel in Barnaba na prvo misijonsko potovanje v Malo Azijo, sta vzela s sabo tudi Marka. Pozneje se je iz neznanega vzroka ločil od njiju in se vrnil v Jeruzalem.

Po izročilu, ki sega v apostolsko dobo, je bil s Petrom v Rimu ali v letih 42 do 44, ko je prišel Peter prvič v Rim, ali v letih 47 do 50. Tu so ga naprosili rimski kristjani, da jim je spisal evangelij, ki obsega kratek posnetek Petrove pridige. To je drugi evangelij. Prav natančno opisuje Petrove napake, zlasti, kako je trikrat zatajil Jezusa. O prednostih Peter v svoji ponižnosti ni veliko govoril. Zaradi apostola Petra so že v starih časih Markovemu evangeliju pripisovali prav posebno apostolsko veljavo. S svojim evangelijem je hotel Marko dokazati, da je Jezus res božji Sin, zato posebno natančno popisuje Jezusove čudeže.
Marko je bil v resnici »zelo koristen za službo«, kakor pravi o njem apostol Pavel. Šele po mučeniški smrti obeh apostolskih prvakov je postal povsem samostojen in je z govorjeno in pisano besedo oznanjal, kar je slišal od njiju. Umrl je mučeniške smrti, verjetno v Aleksandriji, kjer je deloval kakšnih deset let. Njegove svetinje so pozneje iz Aleksandrije prenesli v Benetke. Tu so v 11. stoletju njemu na čast sezidali veličastno cerkev. Iz Benečije in Ogleja se je češčenje sv. Marka širilo v naše dežele, kakor je razvidno iz številnih njemu posvečenih cerkva. Posebno češčenje so mu stoletja izkazovale Benetke. Na vrhuncu svoje moči so se imenovale »Republika sv. Marka«.
Spominjamo se ga 25. aprila.

Zavetnik Egipta in Benetk ter otoka Reichenau, kmetov, slikarjev na steklo, košarjev, zidarjev, notarjev in pisarjev. Priprošnjik zoper strelo in točo, nenadno in nespokorjeno smrt ter za dobro žetev.
Ob njegovem godu so se (ponekod še vedno) vrstile t. i. »Markove prošnje procesije«. Te so ponavadi šle po poljih in njivah, ljudje pa so ob prepevanju »velikih litanij« vseh svetnikov prosili za varstvo pred naravnimi katastrofami, za lepo vreme, za dobro letino.
Atributi: krilati lev (simbol 2. evangelija), odprta knjiga s črnilnikom in peresom.
Imena: Marko, Mark, Marco, Marek, Mare, Markec, Markos, Markus; Marka.
 

V italijanščini: San Marco, evangelista



Print Friendly and PDF