Če kdo hoče za menoj, naj se odpove sam sebi

Ob današnjem evangeljskem odlomku se mi postavi vprašanje, ali znamo ljudje vstopati v težke situacije svojega življenja. Osebno seveda nimam nobenih problemov, ko mi gre v življenju lepo, ko mi stvari tečejo kot po maslu … Kaj pa takrat, ko se mi nakopičijo problemi ob utrujenosti, nestrinjanju, strahu ali žalosti? Ne želim preprosto zapisati odgovora – Jezus pravi: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj«. Imam občutek, da je zelo lahko postreči s tem stavkom, ki pa lahko na koncu postane lepa fraza. Kdorkoli je v življenju kdaj kaj pametnega naredil, si je moral tako ali drugače umazati roke. Mehanik od olja, zdravnik od krvi, gasilec od ognja, policaj od zla, kmet od kravjega gnoja itd. Zakaj bi bilo verno krščansko življenje kaj drugače. Ni, Jezus sam celo pravi: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame vsak dan svoj križ, ter hodi za menoj.« Mar niso to same grozne, naporne, neprijetne stvari: odpoved, križ, hoja? In zavzemajo lahko vse od olja do gnoja. Jezus danes zahteva, da si umažemo roke. Z odpovedjo. Za vsak odnos vemo, da zahteva odpoved. Starši se morajo marsičemu odpovedati v blagor otrok, mož v blagor žene, žena v blagor moža, prijatelji v blagor drug drugemu. Odpoved pa ni samomor, ni nenehna tragedija in drama, če se zavedamo, da smo po »po veri v Kristusa Jezusa Božji sinovi,« in hčere seveda. Odpoved sama po sebi ni nekaj prijetnega, lahko zahteva mnogo truda in potenja, to pa je lastnost križa. Za zdravnika je lahko križ kri, za gasilca lestev in ogenj, za policaja zlo in nehvaležnost, za kmeta nestanovitno vreme in čudne vonjave, za mehanika olje in umazanija, za računovodjo nenehno sedenje, za pijanca alkohol, za vse pa naš karakter in razna nagnjenja. Ko si umažemo roke zaradi Jezusa, ko resno jemljemo vero, odpoved in križ, vse solze in vse trpljenje, ki iz tega izvira postane »odprt studenec v očiščenja greha in madeža.« Ne samo za naše grehe in madeže, temveč tudi za blagoslov bližnjega. Noben stan in poklic ni samemu sebi namen, temveč ima od njega korist celotna skupnost: od zdravnika, gasilca, policaja pa tja do ta zadnjega smetarja. Če pa nas stan in poklic postane tudi orodje lastnega zveličanja, postane orodje splošnega blagoslova. Čim bolj bom želel postati podoben Jezusu, tem bolj se bo moj odgovor skladal z njegovo resnično podobo. Če ga iščem vsak dan znova, je to moj križ. Moj križ sem končno jaz sam. Dopustiti moram to dejstvo in vse življenjske neprijetnosti ter slišati povabilo na skupno hojo.

Vaš župnik Ervin

nalagam novice...