S prijavo na naše e-novice, si zagotovite tedenski prejem e-pošte, ki vas bo informirala o spremembah v naši župniji.

V spodnje polje vpišite svoj e-mail naslov in kliknite tipko Subscribe. Nato sledite navodilom, ki jih boste dobili na poštni naslov (Pozor - sporočilo bo mogoče bilo poslano kot promocija oz. vsiljena pošta). Potrdite, da niste robot in počakajte na novosti, ki jih boste prejeli na e-mail.

POGOJI ZA OBISK SVETE MAŠE: obvezno dokazilo PCT, razdalja 1,5 m, maska (samo v cerkvi) in razkuževanje rok.

Za ogled v večjem oknu, kliknite TUKAJ

Med videzom in resničnostjo


Jezus govori o tem, da se bodo nebeške sile majale. Mar se z njegovo smrtjo niso? Moj pogled se je zaustavil pri priliki. Zmotila me je beseda o smokvinem drevesu. Kaj pravi o njem: Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. To trditev bi najraje popravil. Nikoli nisem sadil smokev, govorim le iz opazovanja, iz katerega pa sklepam, da nekaj ne gre skupaj. Muževnost smokve, začetek poganjanja listov in poletje. Mar smokva ne požene listov že spomladi? Zdi se, da Jezus želi nakazati, da ni potrebno čakati na jesen življenja, da bi gledali na kvaliteto drevesa oz. plodov. Že poleti se pokaže ali so sadovi navidezni ali resnični. Smokva, kolikor jo poznam, ima dvojne cvetove. Prvi pogosto usahnejo. Poleti, ko naj bi dozoreli, pogosto odpadejo ali pa so čisto prazni.
Čeprav Jezus pravi, naj se od smokvinega drevesa naučimo prilike, te prilike ne razvije. Šele ko se ustavim ob smokvi in ob okviru dogajanja, v katerega je postavljen današnji odlomek, se zdi sporočilo razumljivo. Povzel bi ga nekako takole: Jezus ugotavlja, da se bliža njegov konec. Kljub množicam, ki so ga občudovale in oblegale, sluti navideznost te pripadnosti in se zaveda, kako osamljen končuje tek svojega življenja. Navidezna pripadnost se razblinja v prah. Celo učenci bodo ostali pri besedi, dejanja bodo razkrila njihovo priseganje na lagodje, v katerem se bodo razbežali. Tako kot bo na videz veličasten tempelj padel, bo propadlo mogočno stvarstvo ob koncu. Kakor se na videz bogata smokva poleti pogosto osuje, tako se bo osula tudi množica njegovih privržencev. Žito bo presejano, pleve bo odpihnil veter. To je kruta realnost življenja.
Jezus torej vabi k razmisleku o tistem, kar resnično ostane, o trdni in gotovi vsebini našega bivanja. Opozarja nas, naj se ne zanesemo na videz, ki je tako zelo varljiv in minljiv. Govori o videzu, ki ga kažejo farizeji. Govori o videzu, ki ga kažejo učenci. In nas sprašuje o našem videzu in resničnosti.
Ob Jezusovi izkušnji se vprašajmo, kje smo in kje že slutimo resničnost, ki je drugačna od videza. Jezus je prihajal v navzkriž s farizeji, ki niso mogli sprejeti njegovega božanskega izvora in nove logike ljubezni in darovanja. Kljub pojasnjevanju so ostajali na svojih bregovih in okopih. Tu se je farizejski videz iskanja resnice že razkrajal v resničnost, ki je bila drugačna: Resnice nočejo, hočejo svoj prav! Tudi izjave učencev so bile pogosto protislovne. Prepirali so se za prva mesta, občudovali mogočnost templja, skrbel jih je denar itd., hkrati pa so govorili, da so pripravljeni iti za Gospodom celo v smrt. Pogum je bil za enkrat le navidezen, tudi odločitve za Jezusa še ni bilo in On je to vedel.
Pomislimo, kje pa smo mi in kje so naši odnosi. Vsi si želimo, da bi bila resničnost kvečjemu še lepša od trenutne navideznosti. A žal je največkrat drugače. Naj nas resnica ne plaši in si ne zatiskajmo oči pred njo. Kakršna koli že je, še vedno najbolj drži, da le Resnica osvobaja.
Vaš župnik Ervin

nalagam novice...