Dnevne pridige lahko najdete pod DODATNIM BRANJEM

Romanje v Lurd

Od 26. do 30. oktobra smo sedanji in nekdanji župljani duhovnika Ervina in drugih bolj in manj oddaljenih župnij poromali k Lurški Mariji.

Na poti sta nas spremljala domači duhovnik Ervin, ki je poskrbel tako za duhovno pripravo kot telesno sprostitev s pripetljaji iz resničnega življenja ter vodnik dr. Tadej Jakopič, ki nas je z umetelno oblikovano pripovedjo popeljal nazaj v čas, ko se je dogajal lurdski čudež... nadaljujte branje

Prej dobiš od mrtveca besedo, kakor od bogatina dar

 

Apostol Jakob v svojem pismu svari ljudi, da jim bo bogastvo v veliko breme na dan sodbe, če ga ne bodo prav uporablja­li, še bolj pa, če ga bodo nab­rali po krivični poti.

Iz vsakdanjega življenja dob­ro vemo, da za uresničevanje dobrodelnosti ni najbolj po­membno, da smo premožni, ampak da imamo čuteče srce. Sveti Avguštin je dejal: »Kdor ima ljubezen v svojem srcu, ima vedno nekaj, kar lahko da.«

Pred očmi nam je torej srce in smisel za zastonjskost. Večkrat se mi pojavita dve podobi iz življenja. Prva, - opazujem majhne otroke pri igri in sem presenečen, kolikokrat se med njimi pojavi neke vrste sebič­nost in tekmovalnost, ko svoje igračke ljubosumno stiskajo k sebi in ne dovolijo, da bi se jih drugi dotaknili. Pri tem pa se ravno zaradi varovanja igrač, ki jih imajo polne roke, ne mo­rejo igrati in seveda ne morejo uživati v igri, kar je pravzaprav njihov osnovni pomen.

In zdaj še slika iz sveta odra­slih. Pogovor med njimi teče o vseh mogočih domačih in službenih stvareh. Toda vsi po­govori se prej ali slej končajo s podobnimi ugotovitvami: »Ne bodi neumen, izkoristi prilož­nost, kot jo drugi. Če ne boš ti vzel, bo pač nekdo drug.« Ali: »Saj vsi kradejo, zakaj ne bi še jaz.« Na koncu se najde nekdo, ki vse skupaj podkrepi z bož­jo avtoriteto: »Saj je tudi Bog najprej sebi brado ustvaril.«

V podobnih podobah iz življe­nja mi znova in znova prihaja pred oči dar uboge vdove in me izziva. Dar uboge vdove mi razodeva neskončno božjo darežljivost in popolno člo­vekovo odvisnost od nje. Saj brez nje ne moremo ne pre­živeti, ničesar storiti, ničesar dati naprej. Ustvarjeni smo za dajanje in sprejemanje, ne za samovoljno jemanje. Razmiš­ljam o tem prepadu med ču­tenjem ljudi in evangeljskim vabilom, da bi se uresničevali v razdajanju, v zastojnskem podarjanju tega, kar prejema­mo kot dar, vse do razdajanja samega sebe. Res verovati je potrebno, da sredi miselnosti tega sveta, ki si želi sam zago­toviti varnost in trdnost, sprej­meš vrtoglavo misel o trdnos­ti, ki izhaja iz navideznega izgubljanja. Vdova je vrgla namreč vse, kar je imela za življenje. Po človeško gledano je vse izgubila, po božje pa je vse dobila, saj je neskončno zaupala Bogu. Popolnoma vse, tudi svoje golo življenje. Kaže nam, kako je potrebno biti nenavezan na denar in materialne dobrine.

Ko se srce naveže na denar ali na materialne dobrine, ko gre na njihove limance, postane njihov ujetnik.

Pa se danes vprašajmo tudi mi: Če bi umrl v tem trenutku, kje bi našli tvoje srce?

Pazi kam polagaš svoje srce, kajti po smrti bo ostalo tam, kamor si ga položil.

Če se hočeš osvoboditi moči denarja, materialnosti, moraš odkriti drug zaklad, ki bo oča­ral tvoje srce. Tvoje srce mora srečati Jezusa.

Stvari se množijo na čuden na­čin. Ta način je deljenje. To je logika ljubezni. Če se naučimo deliti, potem je vsega dovolj za vse. Potrebno je odpreti oči, da se zaveš, da tisto kar imaš odveč, pripada tvojemu bratu, ki živi v pomanjkanju. Potreb­no je tudi, da se zadovoljiš z bistvenim in ne množiš svojih potreb in želja. Večine stvari, ki jih želimo in tudi kupujemo, v resnici sploh ne potrebuje­mo. Kupujemo jih zato, ker so nas k temu spodbudili drugi.

Vdovin dar nam preiskujoče odpira pogled v našo notra­njost. Kako darujemo svoj dar? Ali bi me Jezus pohvalil? Ali bi dar sprejel? Ali znam obdaro­vati tako, da obdarovanca ne prizadenem in ne ponižam?

Sad ljubezni je dobrota, govo­rica dobrote pa je dar. Vsi smo lačni dobrote, božje in človeš­ke. Dar dobrote nam pomaga in nas osrečuje.

Sveti Frančišek Asiški je rad ponavljal: »Bratje, dokler ima­mo čas, delajmo dobro.« Res je, še imamo čas. Pred nami je nov teden, čas novih prilož­nosti, čas mnogih trenutkov, ko se odločamo za dobro. Imejmo pred očmi vdovo in poskušajmo tudi mi ljubiti, dajati, žrtvovati se, misliti na druge, biti potrpežljivi brez preračunavanja..

Vaš župnik Ervin

nalagam novice...