Pesem Svetega Marka

 

Preberite si navodila slovenskih škofov za vspostavitev javnega bogoslužja

PRENOS SVETIH MAŠ V ŽIVO
(Za ogled svetih maš v večjem oknu, kliknite TUKAJ)

 

Duhovno obhajilo ob prenosu svete maše:

Jezus, verjamem, da si navzoč v Najsvetejšem zakramentu. Zahvaljujem se Ti za
Tvojo ljubezen do mene, ki si mi jo izkazal s svojo smrtjo na križu. Želim Te ljubiti
bolj kakor vse drugo, predvsem pa Te želim sprejeti v svojo dušo. Ker Te ne morem
prejeti zakramentalno, Te prosim, da prideš k meni duhovno: prosim Te, da vstopiš v
moje srce in prebivaš v njem. (Kratek premor, da se povežemo z Jezusom …)


Hvala, Jezus, za to duhovno obhajilo, hvala za Tvoj objem, hvala za to duhovno
združitev s Teboj. Ne dovoli, da bi se ločil od Tebe, ampak mi pomagaj, da ostanem
v Tebi.


Urnik svetih maš:
Pon - Sob:
19:00
Ned: 9:30
Urnik Adoracij:
Sreda:
18.30
Petek: 18.30

 

Za ogled vseh oznanil kliknite TUKAJ.

Za ogled družinskega bogoslužja kliknite TUKAJ.

Za pesmi, ki jih poje ansambel Svetega Marka kliknite TUKAJ.

Za razne molitvene obrazce in mišljenja škofov kliknite TUKAJ.

 

V zgornje polje vpišite svoj e-mail naslov in kliknite tipko Subscribe. Nato sledite navodilom, ki jih boste dobili na poštni naslov (Pozor - sporočilo bo mogoče bilo poslano kot promocija oz. vsiljena pošta). Potrdite, da niste robot in počakajte na novosti, ki jih boste prejeli na e-mail.

Redna obvestila na ravni cerkve lahko spremljate tudi na uradni spletni strani Slovenske škofovske konference.

Pretekle pridige najdete TUKAJ

PRIPRAVA NA ZAKON V LETU 2020

 

 

Prejmíte Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni

Po krstu, birmi in evharistiji, ki so zakramenti krščanske­ga uvajanja, človek prejme novo življenje v Kristusu. A to življenje nosimo ‘v lonče­nih posodah’ (2 Kor 4,7). Še vedno smo podvrženi skuš­njavi, trpljenju, smrti in zara­di greha lahko celo izgubi­mo življenje. Zato je Gospod Jezus hotel, da Cerkev nada­ljuje njegovo delo zveličanja posebej z zakramentoma sprave in bolniškega ma­ziljenja, ki ju imenujemo zakramenta ozdravljenja. Zakrament sprave je torej zakrament ozdravljenja: ko grem k spovedi, grem zato, da bi ozdravel v duši in srcu. Oba zakramenta najbolje izrazi svetopisemski prizor odpuščanja in ozdravlje­nja hromega, kjer se Gos­pod Jezus pokaže kot tisti, ki ozdravlja duše in telesa.

Zakrament pokore in spra­ve, ki ga imenujemo tudi spoved, neposredno izvi­ra iz velikonočne skrivnos­ti. Na veliko noč zvečer se je Gospod prikazal učencem in jim dal oblast odpuščati grehe. Ta prizor nam razkri­je, da odpuščanje naših gre­hov ni nekaj, kar si lahko po­delimo sami. Ne morem sebi reči: Jaz si odpuščam gre­he. Za odpuščanje namreč prosimo nekoga drugega in pri spovedi prosimo Jezu­sa. Odpuščanje ni sad naših prizadevanj, ampak je po­klon, je dar Svetega Duha. Prav tako nas spominja, da samo, če se pustimo spravi­ti v Gospodu Jezusu z Oče­tom in brati, smo zares lahko v miru. In ta mir, ki nam ga lahko da samo Jezus, čutimo v srcu, ko se spovemo.

Krščanska skupnost je pros­tor, kjer je navzoč Duh, ki prenavlja srce v Božji lju­bezni in iz vseh bratov in sester dela eno samo stvar v Jezusu Kristusu. Zato ni dovolj prositi odpuščanja Gospoda v lastnih mislih in lastnem srcu, ampak je tre­ba ponižno in z zaupanjem priznati svoje grehe služab­niku Cerkve. Pri obhajanju tega zakramenta duhovnik ne predstavlja samo Boga, ampak vso skupnost, ki ga­njena posluša njegovo kesa­nje, ki se z njim spravi, ki ga spremlja na poti spreobrnje­nja in človeškega ter krščan­skega zorenja.

Morda nekdo reče, da izpo­veduje grehe samo Bogu. A grehi so lahko storjeni tudi proti bratom in Cerkvi in je zato treba prositi odpušča­nja brate in Cerkev v osebi duhovnika. Morda bo nek­do oporekal, da ga je sram. Tudi sram je dober, zdra­vo se je nekoliko sramovati. Sram nas dela ponižne. Du­hovnik z ljubeznijo in ne­žnostjo sprejme izpoved in v imenu Boga odpusti. Tudi iz človeškega vidika je dobro, da se pogovorim z bratom in duhovniku povem stvari, ki so težke v mojem srcu. Ne bojte se spovedi! V duhov­niku vas namreč čaka Jezus, ki vas bo sprejel z veliko lju­beznijo.

Obhajanje zakramenta sprave pomeni, biti oviti v topel objem: objem ne­skončnega Očetovega us­miljenja. Spomnimo se na priliko o sinu, ki je zapustil očetovo hišo in zapravil ves denar, ki ga je dobil v dedi­ščino. Ko ni imel ničesar več, se je odločil, vrniti se domov, a ne kot sin, ampak kot slu­žabnik. V srcu je nosil veliko krivde in veliko sramu. A ko je začel očeta prositi odpuš­čanja, je bil zelo presenečen, ko mu oče ni pustil govoriti, ampak ga je objel in pripra­vil gostijo. Vsakokrat, ko se spovemo, nas Bog objame in pripravi gostijo.

Vaš župnik Ervin

nalagam novice...