Preskoči na vsebino

nalagam novice...

-----------------------------------------------------------------------

Poletni urnik svetih maš od 19.6. do 27.8.:
* nedelja 8.00 (Semedela), 9.30 (sv. Marko)
* med tednom vsak dan ob 20. uri (sv. Marko), ob četrtkih tudi ob 8. uri (Semedela)

-----------------------------------------------------------------------

Zelo preprosto je. Oče te je vzljubil. Zelo. Tako zelo, da te ni mogel pustiti v smrti. Poslal je svojega Sina, ki je zate dal življenje. Kako?, me vprašaš. Vprašam te nazaj: Si praznoval veliko noč? Praviš da ja? No, potem upam, da veš, kaj si praznoval: To, da je on umrl, da bi te našel v tvoji smrti in da je vstal, da bi te dvignil iz groba v življenje. Mene je že velikokrat. Če ne drugje, pri spovedi gotovo! Si krščen? Da? Potem se je to takrat zgodilo 100%! Bil si mrtev in on ti je dal božje življenje! V tebi je poleg telesnega in duševnega življenja tudi Duh - Gospod, ki oživlja! Morda si zakopal svoj krst, a tam spodaj je izvir, ki ne presahne.

Najbrž so te učili, da ima Bog rad dobre, poštene, »pridne«. A Pavel pravi, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. Da, ko smo bili še sovražniki Boga, nas je on vzljubil (Rim 5,10)! Najbrž se ti zdi čudno, da tako pišem. Si že kdaj doživel Boga kot sovražnika? Ne? Potem nisi iskren! Spomni se, kako si mu že kdaj rekel, naj te pusti pri miru! To pomeni, da si hotel biti sam. Da si hotel imeti prav. Svoj prav. Zato se zdi, da je Jezus nadležen. Ker me ne pusti v mojem miru, v moji zagledanosti vase. Ne pusti me samega. Hoče mi pokazati, kako lepo je biti z Bogom. Kako lepo je biti Jezusov učenec. Kako lepo je hoditi z njim skozi življenje!

Duhovno življenje se začne, ko odkriješ, da si Božji otrok. Da te je Gospod vzljubil in da ni potrebno, da si zaslužiš njegovo ljubezen. Žal smo duhovno življenje velikokrat zamenjali s sistemom pravil in vrednot: Moraš delati tako, moraš biti tak in tak … Povsod ti tako govorijo, zato tega res ne potrebuješ še v Cerkvi!

Še en dokaz: današnji evangelij. Koga pokliče Jezus? Popolne? Izobražene? Vzgojene? Nikakor! Pater je bil prenapetež, Tomaž dvomljivec, Juda tat. Da ne naštevam vseh. Njim je zaupal poslanstvo: »Žetev je velika, delavcev pa malo.« Potem jih je poklical k sebi. Po imenu. Tako kliče danes. Tudi tebe. Mene?, vprašaš. Da, tebe. V tem svetu potrebuje ljudi, ki bodo pokazali drugim, kaj pomeni biti zares živ! Kaj pomeni, da jih je on potegnil iz smrti v življenje. Ne ovirajo ga tvoje napake, niti tvoji grehi. In v nič, čisto v nič te ne bo silil. Sprašuje te samo eno: »Hočeš živeti sam, iz svojih moči, ali boš pil iz izvira milosti, ki ti jo dajem? Hočeš živeti kot posameznik, tisti, ki se mora dokazati, kako dober je in uveljaviti sebe, ali pa mi boš dovolil, da te počasi osvobodim skrbi zase in ti pokažem, da si ljubljen tak, kot si? Da je temelj vsega, da si v meni in z mano ljubljen sin in ljubljena hči? Da zato lahko postaneš brat vsem! To pomeni biti moj učenec To je vprašanje za vsakega kristjana, tudi zate! Kajti Jezus ima zate posebno skrb. Nikakor mu ni vseeno. Nič čudnega. Zate je prelil svojo kri.

Tomaž
 

Če se z Gradišča pri Vipavi odpraviš proti vrhu Gradiške ture, nekaj časa hodiš po lepi kolovozni poti. A kmalu se steza odcepi levo, čez melišče in nato zavije pod stene Nanosa. Po dveh serpentinah se znajdeš pred razpotjem. Levo, v strmo skalnato poč kaže puščica »Plezalna pot«. Desno pelje navadna. V srednji šoli sem se prvič odločil, da zavijem levo, v skalo. Še sedaj se spomnim občutkov negotovosti, ki so me navdali, ko sem prvič zagrabil za jeklenico in stopil na majave kline. Vendar se nisem ustrašil. Izziv je prinesel tudi veselje: na vrhu Ture smo bili zmagovalci. Isto doživljam na poti vere. Morda je nekaj časa lepo: široka pot, z leve in desne se ti ponujajo okrepčila, veliko rož, prijateljsko oporo. Na nekem delu poti pa Jezus postane zahteven. Zavije v strmino, kjer se pot skoraj izgubi in pride skušnjava, da se vrneš nazaj, na široko cesto, ali pa še malo nižje, kjer je bife z udobnimi ležalniki.

Pred takšnim razpotjem smo vedno, a posebej sedaj, pred poletjem, časom dopustov in počitnic. Verouka je konec, in veliko staršev in otrok se bo »oddahnilo«. Razumem jih. Potrebujemo oddih, vsi. Vprašanje pa je, če znamo tudi ta čas pustiti Gospodu, da deluje v nas, da bo ta čas za nas čas rasti. Naša pot gre naprej: za nekom boš šel, samo ZA KOM?

Jaz te povabim na eno pot: en poskus hoje z Jezusom. Kajti on pozna tvoje srce in tvoje življenje. On ni »priganjač«, ampak spremljevalec na poti. On ve, da potrebuješ tudi počitek, požirek vode, malico in še kaj. Božja beseda nedelj, ki so pred nami, nam daje 5 markacij (znakov, ki usmerjajo) in 3 kose opreme za pot Jezusovega učenca.

Cilj poti, na katero te on vabi je, da bi imel večno življenje: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. O večnem življenju sem že pisal: gre za polno življenje, kakovost življenja, ki ni le biološko in psihološko, ampak življenje v Božji ljubezni!

Učenec se uči od učitelja: Jezus je Nikodemu, svojemu skrivnemu učencu povedal: »Bog je svet ljubil tako …«

  • »Tako« označuje mero – kako ZELO Bog ljubi – do konca. On da lastnega Sina!
  • »Tako« označuje način, kako Bog ljubi: Bog ljubi tako, da se spusti, da »stopi dol« k človeku. Razodene se kot skupnost Očeta, Sina in Duha. In povabi nas v to občestvo, povabi nas k svoji mizi, k bogastvu svojega življenja. In tudi mi bomo Boga vedno znova doživeli ot skupnost, ki jo ustvarja med nami.
  • »Tako« označuje tudi namen, s katerim ljubi: da bi vse rešil. Sinovo polanstvo je vse nas narediti za brate in sestre. Zato je praznik svete Trojice praznik občestva, praznik skupnosti, ki jo Troedini ustvarja med nami. Kajti lepota resničnega življenja je prav v skupnosti. Lepota je, da nas je več in smo eno. Tro-edinost je temeljna lastnost našega Boga. In Edinost med nami je sad, ko se odločimo, da postanemo učenci Sina.

Si torej upaš stopiti na to pot?

Tomaž