Vas zanima otroški pevski zbor?

Priprava na zakon

Priprava na krst otroka

 

Gora neizrekljivega miru in sijaja

Jezus se je spremenil pred tremi apostoli in pokazal svoje veličastvo. Človek se vprašuje zakaj samo tem trem apostolom. Evangeliji nam povedo, da so bili isti trije apostoli z Jezusom na Oljski gori in so bili tam priče njegovega dušnega trpljenja in krvavega potu, ki ga je tam potil. Z razodetjem svojega veličastva na gori je Jezus očitno pripravljal apostole na tiste težke trenutke, ko ga bodo videli v vseh bednostih človeškega trpljenja, da tedaj ne bi dvomili in se zlomili, ampak da bi preko teh preizkušenj prišli z njim tudi do radosti vstajenja in do življenja v Svetem Duhu. S tem dogodkom želi Jezusa okrepiti tudi nas, da se zavemo pomena in potrebnosti trpljenja v našem življenju. Trpljenje je nujno del človekovega življenja in se mu človek ne more izogniti; prej ali slej pride za vsakogar. Toda, če ima človek v trpljenju pred seboj neko svetlo točko, če ima krščansko upanje, potem lahko trpljenje osmisli, ga lažje sprejme in ga trpljenje ne zlomi. Če pa v trpljenju ni take svetle luči, postane vse nesmiselno in človeka vodi v obup. V našem življenju se nič zares velikega ne zgodi brez trpljenja. Če kristjan trpi v povezanosti s Kristusom, tako s svoje strani dopolnjuje Kristusovo trpljenje. V tako osmišljenem trpljenju ni teme, ampak sveti luč vere in upanja. Trpljenje je vtkano v samo bistvo naše vere. Krščanstvo brez žrtve sploh ni krščanstvo. Pomembno dejstvo je tudi to, da se je Jezus spremenil med molitvijo. Tudi mi, kadar vstopimo v poglobljeno molitev, vidimo iste vsakdanje resničnosti v novi luči, v Božji luči. Zato je tako pomembno, da se v molitvi res poglobimo, da molitev ni le naučeno drdranje določenih obrazcev, ampak, da je to pravi pogovor z Bogom. V taki molitvi smemo tudi mi pričakovati notranjo taborsko luč, to je razsvetljenje. Taka poglobljena oblika molitve pa zahteva molk, v katerem moremo zaslišati Božji glas, sicer skrbi tega sveta Božji glas v nas zadušijo. Velika nevarnost je, da krščanstvo na naših tleh uničimo kristjani sami. Dandanes je med zahodnimi kristjani malo pripravljenosti za žrtve in odpoved. Priče smo, kako se med nami razraščajo razvrat, nemoralno življenje, življenje v izven zakonskih skupnostih, celo spodbujanje istospolnih skupnosti, koliko je splavov, kako zagovarjajo evtanazijo in podobno. Vse to polagoma prodira tudi v našo miselnost, da začnemo te sprevrženosti najprej tolerirati, nato odobravati in se končno takemu načinu življenja tudi pridružimo. Takšna miselnost in tako ravnanje spodkopava krščanske korenine. Pomislimo, koliko naporov in odpovedi vlagajo v svoj trening športniki, da bi dosegli čim boljše rezultate ali osvojili kakšno medaljo! In vse to za nekaj borih trenutkov slave. Koliko naporov za dosego večnega življenja pa žrtvujemo kristjani? Kako se mi odpovedujemo, kako se borimo proti slabemu, kako premagujemo greh, kako se varujemo pred zapeljivostjo tega sveta? V naših cerkvah in v naših domovih želi biti Jezus naš gost. Gospodu so najljubši vsakdanji prostori, ki so blagoslovljeni in posvečeni z ljubeznijo in dobroto! Pripravimo mu jih, da bomo že sedaj deležni vsaj delnega razodetja njegove slave, tiste slave, ki jo bomo lahko uživali v večnosti.

 Vaš župnik Ervin

nalagam novice...