Recept Markovih piškotov gospe Ariane

TESTO:   200 g moke

                50 g jedilnega škroba (uporabila sem Gustin dr. Oetker)

                2 mali žlički pecilnega praška

                100 g sladkorja

                1 vanili sladkor

                sok pol limone

                1 jajce

                120 g masla

ZA POLNJENJE: rdeča marmelada (uporabila sem šipkovo marmelado Podravka)

ZA POSIP: sladkor v prahu

ČAS PEKE: 10 min

Na desko (ali v večjo skledo) presejemo moko, škrob in pecilni prašek, naredimo vdolbinico in damo vanjo sladkor, jajce in limonin sok, maslo pa razrežemo na koščke okoli. Zgnetemo testo in ga pustimo ohladiti. Nato ga razvaljamo na dobro pomokani deski (bolj tanko, ker piškot sestavimo) in izrežemo piškote. Da je srednji krog malo večji, lahko uporabimo kovinski zamašek od steklenice z navojem (moj je od litrske steklenice ruma :). Iz navedenih količin dobimo okoli 30 piškotov. V običajen pekač, ki ga obložimo s peki papirjem, gredo 4 vrste po 5 izrezanih krogov – 2 vrsti polnih in 2 vrsti z izrezanimi krogi, tako dobimo po sestavljanju 10 piškotov z enega pekača.

Peko si zelo olajšamo, če imamo na razpolago tri pekače, kar pomeni, da lahko vse piškote oblikujemo in potem samo pečemo. Pečene piškote najprej previdno poberemo na mrežico, da se malo ohladijo, potem pa izrezane posujemo s sladkorjem v prahu, polne pa namažemo z marmelado. Nato oba dela sestavimo (ne pritiskamo premočno, ker so topli piškoti še zelo krhki).

Pa dober tek!

 

 

Gorčično zrno

V evangeliju slišimo o gorčičnem zrnu, ki je najmanjše izmed semen, pa vendar zraste v čudovito drevo, kjer lahko ptice počivajo na njem. Kot tako je podoba božjega kraljestva. Današnja miselnost pa je nasprotna usodi gorčičnega zrna. Povsod hoče videti uspehe. Živimo tako, da postajamo vedno bolj neučakani. Tujega jezika bi se radi naučili v nekaj mesecih, po hitrem, skrajšanem tečaju. Porabniška družba nam povsod ponuja recepte inpripomočke za takojšnje rešitve in hitre uspehe. Kar je morda mogoče v materialnem svetu, ni mogoče v duhovnem svetu, v svetu vrednot. Napredovanje v svetu vrednotje vedno počasno. Zakon rasti je, da iz malega, iz neznatnih začetkov raste veliko. V tem zakonu rasti je, da zaupaš v moč in zmago dobrega.Na koncu se zares splača samo eno: biti dober in pošten. Vredno je delati dobro, ne glede na to, ali je to priznano, opaženo in poplačano ali pa morda žanje posmeh. Vera je ravno zaupanje v rast in zmago dobrega, čeprav bi nas danes radi prepričali ravno nasprotno, da je resnica laž in da je laž dobra. Včasih je zelo dobro, da se ne pogovarjamo samo z besedami. Verjetno smo že vsi videli, kako se sporazumevajo gluhonemi: dajejo si znamenja z rokami, z očmi, usti. Mi pa, ki imamo dar govora in sluha govorimo in poslušamo normalno. O koliko besed je na svetu, pa kako malo razumevanja. Ali ni Cankar rekel, da imamo le za vsako deveto stvar besedo? Ali zares veliko veselje lahko izrazimo z besedo? Pa kruto razočaranje? Hrepenenje po dragi osebi? Srečanje z Bogom? O vseh teh stvareh lahko govorimo, ampak zadnje globine ne moremo izraziti. Na srečo pa marsikaj lahko povemo drugače kot z besedo. Poleg besed imamo za razumevanje še nešteto znamenj, in zelo verjetno bi se v našem življenju marsikaj spremenilo, če bi uporabljali manj besed, pa več znamenj. Že otrok, ki dobi zaželeno igračo in jo stiska k sebi, skače in vriska, pove s tem več, kot če bi togo stopil pred tetoin naučeno rekel: Hvala. Jezus je znal mojstrsko uporabljati znamenja. Seveda je veliko razlagal z besedami, ampak največje vtise je napravil na ljudi z dejanji. Kolikokrat tožijo starši, da otrokom niso več kos, in kolikokrat otroci, da jih starši ne razumejo. In besede ta prepad velikokrat samo večajo. Ne obupajmo, ne mislimo, da med nami ni več nobene možne zveze, saj lahko starši, kot otroci namesto težkih besed poiščejo znamenja, ki bodo z njimi več povedali kakor z besedami. Mogoče je to delo, ki ga brez besed opravimo namesto drugega, mogoče en sam ljubeč pogled, mogoče ena sama podarjena cvetlica, drugič pa zaskrbljen klic po telefonu, SMS sporočilo; mogoče komu žrtvujemo uro svojega časa, mogoče z nekom, ki ga je zadela huda bolečina, skupaj molčimo. Ta  molk se lahko prelije v molitev – v molitev brez besed. Zaupajmo, da nam bo Bog taka in podobna znamenja spremenil v čudeže. Nikar ne pozabimo. Božja veličina se je razodela v nemoči. Bog se je razodel v slabotnosti in neznatnosti Nazareta in Golgote, da bi pokazal kdo je. Znebimo se torej strahu. Pokažimo to kar smo, osvobodimo se manjšinskega kompleksa, računajmo z Jezusovo obljubo. Kako majhne stvari lahko povzročijo velike učinke. Majhno znamenje, kretnja, ki postane zvezda na temnem nebu. Glejmo na moč, ki jo Bog meče v srce. Dajmo ji, da raste. Če je v nas dobrota, ji moramo dati duška, izraza. Nič ne pomaga tarnati. Seveda mora seme pasti v tišino srca. V njem pognati in iz njega rasti. Najmočnejše revolucije izhajajo iz notranjosti. Če je svet slab, morda niso krivi samo hudobni ljudje, marveč neučinkoviti, slepo blodeči kristjani? Vprašajmo se sami: Ali je v mojem okolju le eden, ki lahko živi v senci drevesa, ki je zraslo iz besede božjega, vsajene v mojem srcu? Mi sami moramo najprej biti čim globlje v skupnosti z Jezusom. V svoje življenje moramo pustiti Boga samega. Z njim živeti in umirati, posvečati mu delo, sprejemati preizkušnje, vstajati in legati. Želim vam, da bi vam Bog na tak način utrdil vero v rast in zmago dobrega v človeku in svetu, čeprav imate vtis, da je tega le za drobno zrno.

Vaš župnik Ervin

nalagam novice...