Pretekle pridige najdete TUKAJ

PRIPRAVA NA ZAKON V LETU 2020

Greh sveta?

Glejte Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta, je trditev, s katero se dopolni oznanjevanje Jane­za Krstnika. Janez se vidi v tem uresničenega. Njegovo pos­lanstvo je s tem dokončano. Sedaj je tu On, ki nas odrešuje. Kako jasna beseda, kako moč­na zavest o grehu in potrebi po Odrešeniku. Kje pa smo mi s tem? Zakaj potrebujemo Jag­nje Božje, ki ga pri vsaki sve­ti maši uživamo pod podobo kruha? Kaj pa je greh sveta? Ali ga sploh vidimo in ga hočemo priznati? Ali je to za nas sploh življenjskega pomena? Čisto na kratko si oglejmo, kje zago­tovo moremo opaziti greh in Jagnje Božje kot rešitev in se vprašajmo, ali vzamemo to po­nudbo zares.

Greh sveta? Mar ni greh sve­ta v nebo vpijoči napuh. Pož­rešnost, izkoriščanje stvarstva, ki ga bomo uničili, če bo šlo tako naprej. Nobenega pra­vega občutka ne kaže svet do stvarstva, kaj šele do množic, ki umirajo za lakoto. Vojne, ki se širijo zaradi koristi posamezni­kov in narodov…

Kaj pa greh našega naroda? Ta ni dosti drugačen od greha sveta. Vsi bi živeli za lastno ko­rist. Iskanje privilegijev in čas­ti, pomembnosti in položajev. Kdo bo plačal zadolževanje in goljufije nikogar ne skrbi. Naj bo najprej pošten drugi, mi bomo kvečjemu sledili.

Tudi v politiki potrebujemo Jag­nje Božje. A najprej moramo priznati svojo grešnost. Noče­mo sprejeti teže odgovornosti za lastne napake in grehe. Nočemo si priznati želje po časteh in ob­lasti, kaj šele, da bi v tem videli greh. Ko zavračamo Božje Jag­nje, njegov program prepros­tosti in ponižnosti, ponižujemo drugega, da bi se sami lahko po­višali in imeli koristi.

Kaj pa greh naše Cerkve? Tudi tu nihče ne vidi greha. So le neke sankcije, ob katerih se sprenevedamo, da ni tako hudo. Cerkev izgublja vsakršen vzgojni in moralni vpliv, ni več vredna zaupanja v očeh mno­žice, greha pa sama noče ne vi­deti, ne priznati.

Tudi v Cerkvi smo izgubili zavze­tost za Kristusa, Božje jagnje. Iz­gubili smo občutek za greh, zato pa nas jezi, če kdo kaže na naše grehe. Ali zmoremo iskreno ke­sanje in prošnjo za Božje odpuš­čanje? Potrebujemo Jagnje Bož­je, ki odjemlje naše grehe.

Kaj pa naše skupnosti? Čaka­mo, da se vrnejo duhovnih poklici, čeprav vemo, da naše življenje še zdaleč ni zgledno. Kam želimo pripeljati naša ob­čestva, se niti ne sprašujemo.

Ker nismo drugačni, ker je to pre­težko, so naša občestva prazna, brez žara, ki bi pritegnil mlade. Potrebujemo svetost, nanjo mo­ramo priseči, ne na lagodje! In za svetost potrebujemo Jagnje Božje, da nam na tej poti poma­ga. Potrebujemo odpuščanje in moč za vedno nov začetek.

In nazadnje naše družine? Pro­blem je družba, se izgovarja­mo. Problema vzgoje, družine, odnosov pač ne moremo rešiti, danes je pač tako, se tolažimo. Nobene moralne norme več ne držijo, družine razpadajo, vera peša, v ljubezen ne verjame­mo. A temu raje rečemo splo­šen problem. To ni naš pro­blem. Zakaj naj torej pride Jag­nje Božje, če nima kaj odvzeti?

Povsod se najbrž lahko najde­mo, odkrivamo svoj greh in možnost odrešenja, ki nam ga prinaša Jagnje Božje. Vpraša­nje je vedno zelo preprosto: Ali si priznam svoj greh in iščem odrešenje. Ali verjamem, da je Jagnje Božje – ponižni služab­nik Gospodov, Jezus, resnično moj zgled, resnica o življenju in življenje samo. Če je, potem me bo srečanje z njim navdu­ševalo. Potem bom močne­je zahrepenel po odrešenju in hrepenel tudi po tem, da bi us­pel odrešenje posredovati dru­gim.

(Vaš župnik Ervin)

nalagam novice...