Urnik svetih maš ob nedeljah:

  • 9:30 in 11:00 pri Sv. Marku
  • 8:00 v Semedeli

Svete maše med tednom:

  • 19:00 pri Sv. Marku
  • 8:00 v Semedeli (ob četrtkih)

URNIK VEROUKA:

• 1. r. sreda ob 17h (otroci in starši)
• 2., 3. in 7. r. torek ob 17h
• 4. r. torek ob 16h
• 5. r. sreda ob 16h
• 6. in 9. r. četrtek ob 16h
• 8. r. ponedeljek ob 17h

 

»Bogati požeruh« in »bogati revež«


Ob Jezusovi plastični pripovedi o »bogatem požeruhu« in ubogem Lazarju kar obstanemo ob
nenavadni jasnosti glede obstoja pekla in »Abrahamovega naročja«. Pekel je stanje prepada, ki si ga sami kopljemo že v tem življenju, kadar se hote oddaljujemo od drugih, od njihovih potreb, in se zavijamo v samozadostnost in uživaštvo, Boga pa zavračamo. V določenem trenutku lahko »prepad« postane tako globok, da je nepremostljiv; kot pojasnjuje Abraham. Kako ga občutimo: kot pekel osamljenosti, pekel brezbrižnosti do drugih in kot pekel tujosti - lahko celo in morda največkrat kar v domači hiši. Pekel se zazna kot trdota srca, ki onemogoča pogovor, ljubeče odnose; ko ni več besed, ki bi mogle ponovno vzpostaviti odnos, se prične pekel.
O bogatinu beremo, da se je sijajno gostil. »Sijajno se gostiti« - pomeni, da mrzlično iščem tisto, kar menim, da mi ohranja življenje; s čemer si ga želim sam zagotoviti. Takrat delamo prav nasprotno kot Jezus, ki je »sam sebe izničil« in dal v hrano svoje telo.
Zanimivo je še to, da bogataš v priliki nima imena. Zato ga nihče ne more poklicati, niti Bog ne. Kar lahko pomeni: kadar smo mu podobni, nismo v nobenem odnosu, saj nas nihče ne more doseči, ne ljudje ne Bog.
Revež pa ima ime - Lazar: kar pomeni »Bog pomaga«. To je v bistvu »bogati revež«, saj so njegovo bogastvo odnosi: z ljudmi in predvsem z Bogom, ki mu zaupa. »Lazar« smo, ko potrebujemo drug drugega zaradi odnosa, ne zaradi drugih potreb.
Ta Božja Beseda je lahko streznitev, da se ustavimo in preverimo, ali morda ne drvimo v prepad ... V soočenju z Božjo besedo lahko resnično spoznamo, kako globoka je že »luknja«, ki smo jo skopali z brezbrižnostjo do drugih in osredotočenostjo nase.
S tem pa se lahko obrnemo k Slomšku. Zanj verjamemo, da je živel sveto življenje, v
katerem je mnogim pomagal ne le urediti zemeljsko življenje, ampak se tudi odpreti za dar
večnega življenja. Vzgled nam je lahko s svojo pripravo na smrt. Njegov spovednik Franc
Kosar je to zadnje dejanje njegovega življenja takole opredelil: »Si more kak škof želeti bolj
blaženo smrt, kakor jo je Božja Previdnost podelila škofu Slomšku? Na svoj zadnji rojstni
dan napisati oporoko - oporoko, ki je od prve do zadnje vrstice izraz najbolj vzvišene
pastirske ljubezni in na smrtni dan s tako ganljivo vdanostjo v Božjo voljo prositi zakramente za umirajoče in jih s takšno pobožnostjo sprejeti, - do zadnjega trenutka vztrajati v molitvi in z veselim vzdihom Mariji 'Prosi za nas!' nastopiti svojo pot v večnost - kateri duhovnik, kateri škof bi si mogel želeti srečnejši konec?
Tudi na smrtni postelji ni mislil nase, marveč na vse nas. Zadnje misli v njegovi oporoki so: »Oče luči pa, od katerega vsak dober dar pride, naj potrdi to moje poslednje sporočilo, naj blagoslovi mojega naslednika in vso ljubo Lavantinsko škofijo, meni pa naj dodeli najvišjo in poslednjo milost, da bi zmogel tej škofiji pred njegovim tronom s svojo priprošnjo koristen biti.«
Dajmo blaženemu Slomšku priložnost, da to svojo veliko željo kar najbolj izpolni, zato se obračajmo nanj v svojih stiskah in problemih, on pa nam bo iz nove Božje navzočnosti, ki jo živi, mogočen pomočnik, da ne bomo zgrešili prave poti tukaj na zemlji.
Vaš župnik Ervin

nalagam novice...