Dnevne pridige lahko najdete pod DODATNIM BRANJEM

Recept Markovih piškotov gospe Ariane

TESTO:   200 g moke

                50 g jedilnega škroba (uporabila sem Gustin dr. Oetker)

                2 mali žlički pecilnega praška

                100 g sladkorja

                1 vanili sladkor

                sok pol limone

                1 jajce

                120 g masla

ZA POLNJENJE: rdeča marmelada (uporabila sem šipkovo marmelado Podravka)

ZA POSIP: sladkor v prahu

ČAS PEKE: 10 min

Na desko (ali v večjo skledo) presejemo moko, škrob in pecilni prašek, naredimo vdolbinico in damo vanjo sladkor, jajce in limonin sok, maslo pa razrežemo na koščke okoli. Zgnetemo testo in ga pustimo ohladiti. Nato ga razvaljamo na dobro pomokani deski (bolj tanko, ker piškot sestavimo) in izrežemo piškote. Da je srednji krog malo večji, lahko uporabimo kovinski zamašek od steklenice z navojem (moj je od litrske steklenice ruma :). Iz navedenih količin dobimo okoli 30 piškotov. V običajen pekač, ki ga obložimo s peki papirjem, gredo 4 vrste po 5 izrezanih krogov – 2 vrsti polnih in 2 vrsti z izrezanimi krogi, tako dobimo po sestavljanju 10 piškotov z enega pekača.

Peko si zelo olajšamo, če imamo na razpolago tri pekače, kar pomeni, da lahko vse piškote oblikujemo in potem samo pečemo. Pečene piškote najprej previdno poberemo na mrežico, da se malo ohladijo, potem pa izrezane posujemo s sladkorjem v prahu, polne pa namažemo z marmelado. Nato oba dela sestavimo (ne pritiskamo premočno, ker so topli piškoti še zelo krhki).

Pa dober tek!

 

Tekmovalnost, pehanje….

Od kje ta, tako človeška in potencirana potreba, da bi bili prvi, največji, najboljši? Ni skrivnosti, to je namreč gonilo napredka, kot ga ra­zumemo danes. A za vso to tekmovalnostjo, pehanjem in komolčenjem pa se skriva ogromna praznina. “Biti prvi” je le instant, nadomestek za pomanjkanje občutka ljublje­nosti, vrednosti, sprejetosti.

Če kdo hoče biti prvi« – in kdo ne bi hotel biti prvi? Težnja je biti prvi, prekašati druge: to je del človeške narave. V nas je skrita sila, ki nezadržno priti­ska navzgor, da bi se pokazali, da bi bili nad drugimi.

Danes je težnja »pokazati se« bolj izrazita, celo mrzlična, zaradi česar ljudje počnejo tudi najbolj nenavadne in ne­smiselne stvari, da bi jih drugi opazili; celo zlo in prestopke. Tudi brez teh skrajnih oblik je med nami veliko komolčarstva in ogorčenega tekmovanja, ki zaznamuje celotno družbo. Koliko stvari počnemo, da ne bi bili manj od soseda, kolega, prijatelja …

Biti v nečem prvi, najboljši, če ne gre drugače, najboljši v naj­slabšem.

Kaj si misliti glede te težnje v luči tega, kar pravi Jezus v da­našnjem evangeliju: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji«? Ali morda Jezus obsoja željo po napredovanju, da bi v življenju delali velike stvari, da bi dali od sebe naj­boljše, in namesto vsega tega daje prednost ravnodušnosti, malodušju, lenobi?

Lahko da smo kristjani včasih slabo interpretirali Jezusovo misel in dali priložnost za tak­šen nesporazum. A evangelij nam zagotovo noče reči tega. »Če kdo hoče biti prvi …« po­meni, da je mogoče hoteti biti prvi, ni prepovedano, ni greh. Jezus s temi besedami ne le, da ne prepoveduje želje biti prvi, ampak jo celo spodbuja. Razodeva pa novo in drugač­no pot, kako to uresničiti: ne na račun drugih, ampak v prid drugih. Dodaja namreč: »… naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« Pot navzgor je postala pot navzdol. Zadnji v vrsti je še kako lahko prvi: odvisno, od kod izhajamo.Ste kdaj razmišljali o tem, od kje ta naša sedaj tako poten­cirana potreba, da bi bili prvi, največji, najboljši? Da bi bili v svoji okolici - če že ne obo­ževani in čaščeni - vsaj opa­ženi? V ozadju vseh mogočih tekmovanj, šovov s talenti in svetovnih rekordov je pravza­prav velik in strašen občutek samote.

Zakaj torej tako hrepenimo po biti prvi? Kdor hoče biti prvi, večji od drugih, v nečem zmagati, to počne zato, ker se ima tak, kot je, za nepo­membnega in brez vrednos­ti. Kriči po ljubezni, ker je ne čuti. Ne čuti se ljubljenega, zato se ne more sprejeti ta­kega, kot je. In išče potrditev, da je boljši, kot se mu zdi. Svet ponuja napačen odgovor na to našo veliko potrebo po ljubljenosti. Biti prvi in naj­boljši ne pomeni nujno, da te bo kdo zaradi tega imel rad. Zagotovo pa pomeni, da boš na vrhu vsega edini - in po­temtakem tudi sam. Samota pa ne prinaša sreče, še manj občutek, da te ima kdo rad.Mislimo si, da je vrednost človeka odvisna od njegovih dosežkov. Zato je moral Jezus zanje in za nas postaviti dru­gačno merilo vrednosti člove­ka: »Če kdo hoče biti prvi (naj­večji), naj bo izmed vseh zadnji (najmanjši) in vsem služabnik.«Objel je otroka, in ga postavil v središče, da bi ta objeti otrok postal tudi središče človeko­vega razmišljanja. Ta otrok, ki ga ima Bog rad, je vsak človek. Zanj je vsak vreden, vsak - tudi najmanjši, tudi najbolj grešni in za nas najmanj vredni člo­vek. Tudi zadnji človek. In če je ta zadnji človek, za katerega vemo, da ga objema Bog, v središču našega razmišljanja in tako postane za nas prvi, po­tem bomo v njem našli svojo resnično vrednost. Človek je sebi vreden toliko, kolikor je zanj vreden človek ob njem. In če človeka ob sebi gleda­mo kot objetega od Boga, če je za nas vreden toliko kot za Boga, potem bomo tudi čuti­li, da nas prav v tem človeku objema Bog - največji, prvi, ki je postal najmanjši, zadnji.In ta pogled nanj je možen samo tedaj, ko mu začne­mo služiti. Človeku in v njem Bogu. Naša največja vrednost in sploh smisel je namreč biti nekdo za nekoga.

Vaš župnik Ervin

nalagam novice...