V naprej se opravičujemo, da zaradi dopusta elektronskih oznanil NE BO!


Recept Markovih piškotov gospe Ariane

TESTO:   200 g moke

                50 g jedilnega škroba (uporabila sem Gustin dr. Oetker)

                2 mali žlički pecilnega praška

                100 g sladkorja

                1 vanili sladkor

                sok pol limone

                1 jajce

                120 g masla

ZA POLNJENJE: rdeča marmelada (uporabila sem šipkovo marmelado Podravka)

ZA POSIP: sladkor v prahu

ČAS PEKE: 10 min

Na desko (ali v večjo skledo) presejemo moko, škrob in pecilni prašek, naredimo vdolbinico in damo vanjo sladkor, jajce in limonin sok, maslo pa razrežemo na koščke okoli. Zgnetemo testo in ga pustimo ohladiti. Nato ga razvaljamo na dobro pomokani deski (bolj tanko, ker piškot sestavimo) in izrežemo piškote. Da je srednji krog malo večji, lahko uporabimo kovinski zamašek od steklenice z navojem (moj je od litrske steklenice ruma :). Iz navedenih količin dobimo okoli 30 piškotov. V običajen pekač, ki ga obložimo s peki papirjem, gredo 4 vrste po 5 izrezanih krogov – 2 vrsti polnih in 2 vrsti z izrezanimi krogi, tako dobimo po sestavljanju 10 piškotov z enega pekača.

Peko si zelo olajšamo, če imamo na razpolago tri pekače, kar pomeni, da lahko vse piškote oblikujemo in potem samo pečemo. Pečene piškote najprej previdno poberemo na mrežico, da se malo ohladijo, potem pa izrezane posujemo s sladkorjem v prahu, polne pa namažemo z marmelado. Nato oba dela sestavimo (ne pritiskamo premočno, ker so topli piškoti še zelo krhki).

Pa dober tek!

 

Jezus pošilja

Vedno znova me nagovarja Jezusova logika oznanjeva­nja. Učence pošilja v parih. Ne pošilja posameznikov, ampak dvojice. Zaveda se zahtevnosti pričevanja. Ka­kor je za pričevanje potrebna opora, je tudi za pravo misel, pravilno pričevanje potrebno prečiščevanje v paru. Vede­ti, kaj in kako naj pričujemo, ni lahko. Zato potrebujemo občestvo na svoji poti. Tako občestvo Jezus učencem za­gotavlja v dvojicah. Ko pa se zberejo, so spet skupaj v ce­lotnem občestvu. Skupnost je pomembna. Skupnost od­ganja tistega, ki je razdiralec in skupnost zdravi, če je seve­da jasna zavest, od kod izhaja in kam je namenjena - Kristus je začetek in konec, je temelj vsake krščanske skupnosti. Sicer smo samo združba po­sameznikov, nikakor pa ne skupnost.

Zanimiva je Jezusova trez­nost. V naprej ve, da nekje ne bodo sprejeti. In tam, se Jezus ne želi izčrpavati. Če vas ne sprejmejo, pojdite drugam. Kako logično to zveni! Pa je tudi pri nas to res samoumevno? In nazadnje še za današnji svet nemogo­ča trditev: Izganjajte nečiste duhove!

Poglejmo, kaj vse to pomeni danes? Danes smo tako tež­ko resnično skupaj. Če hoče­mo biti skupaj potem mora­mo živeti zapoved ljubezni. Ljubezen se odraža v živem sobivanju in skupnem priče­vanju. Če tega ni, ne moremo pričevati o ljubezni. Seveda pa nas zanaša iz ene skraj­nosti v drugo.

Pojdite po dva in dva, je po­vabilo, naj resnico preverja­mo in živimo v ljubezni, ter jo prinašamo svetu. Če nas ne sprejmejo, ni nobene ka­tastrofe! Je boleče, a kljub temu lahko gremo naprej. Ni lahko reči: »Nič hudega, ne sprejmejo me, grem dru­gam.« Pa vendar je mogoče ostati zvest Resnici le takrat, ko si priznam, da me nekdo ne sprejme in ko to lahko sprejmem sam. Šele ko spre­jemam neuspehe brez obu­pa, lahko oznanjam z istim veseljem naprej. Sporočilo ni prav nič okrnjeno, če ga drugi ne sprejme. Sprejmem poraz in grem. Sicer pa se iz­črpavam.

Hudih oz. nečistih duhov danes ne manjka. Lenoba, obup in brezciljnost. Leno­ba je hudič od hudiča, ki nas vse po malo drži. Najprej ga izženimo iz svojega življenja, potem pa pomagajmo dru­gim. Obup v vsaki najmanjši težavi je danes pogost odziv. Mar ne tiči za tem hudi duh, ki si ne želi naše rasti v dob­rem in lepem? Ko podležemo prvima dvema, je težko sliša­ti, kam nas Bog kliče. Potem pa tavamo v brezciljnosti, v prepričanju, da se nič ne da oz. da je vse enako dobro.

Papež Frančišek govori o Cerkvi kot o poljski bolnišni­ci. Res je: koliko je ranjencev, koliko ranjenih! Koliko je lju­di, katerih rane morajo biti ozdravljene! To je poslanstvo Cerkve: ozdraviti rane srca, odpreti vrata, osvoboditi, povedati, da je Bog dober, da Bog vse odpusti, da je Bog oče, da je Bog nežen, da nas Bog vedno čaka.

Kadar pozabimo na to pos­lanstvo, to pomeni tve­gati, da se cerkveno pos­lanstvo izmaliči. Cerkev lahko ostane lepa organi­zacija: mogočna, vendar ne evangeljska, saj ji manjka tistega duha, tiste revšči­ne, tiste moči, da ozdravlja. In katera pohvala bi bila za apostola najlepša? 'Bil je de­lavec Kraljestva.' Ta pohvala je največja, kajti je na tej poti Jezusovega oznanila: gre, da bi ozdravil, da bi varoval, da bi razglasil to veselo oznani­lo. Dela za to, da bi ljudstvo ponovno našlo Očeta, da bi bil v srcih ljudi mir. Pa veliko uspeha pri poslanstvu kristja­na želim!

Vaš župnik Ervin

nalagam novice...