Preskoči na vsebino


Vprašanje vere


Ko se govori o družini in veri, se včasih poenostavlja, banalizira ali pa ostaja pri površni obravnavi; to pa ne privede nikamor. Ta čas namreč ni naklonjen ne družini ne veri.

Vera je dar, zato ne gre za to, ali jo družina posreduje ali ne. Družina lahko le pospešuje, podpira ali pa ovira pot vere otrok, ne more pa prevzeti vloge Boga ali kratiti svobode nikomur. Posredovanje vere je zato že odločitev za krst otrok in zagotovitev vsaj minimalne verske izkušnje. Ta odločitev je bila v preteklosti samo po sebi umevna, avtomatična, danes ni več tako. Prepričanje, da vera v življenju konec koncev ni neobhodno potrebna, je ponavadi glavni razlog, zaradi katerega starši ne krščujejo otrok oz. jih ne spremljajo na krščanski poti. Vse več je tudi staršev, ki niso poročeni v cerkvi, so ločeni ali razporočeni; to so ljudje, ki čutijo, da jih Cerkev obsoja. Katehistinje in katehisti velikokrat z grenkobo ugotavljajo, da obstaja velika praznina že v času od krsta do začetka verouka, da ne govorim, ko se 4 otroci pripravljajo na  prejem prvega sv. obhajila, saj pravijo, da se otroci ne znajo niti prekrižati. Vrzel se še poglobi in duhovna razsežnost spet postaja povsem nepomembna za odraščajoče mlade, ki se pripravljajo na prejem zakramenta sv. birme. Čeprav je število krščenih otrok danes še vedno kar visoko, je pomanjkanje redne prisotnosti verske razsežnosti v družini glavni razlog za prekinitev posredovanja vere. Ti otroci, ki so bili krščeni in so morda prejeli prve zakramente, po vsej verjetnosti nimajo in ne bodo imeli prave izkušnje vere, z leti ne bodo zahajali v cerkev, se ne bodo poročili v cerkvi in ne bodo niti pomislili na to, da bi krstili otroke. Gre za prekinitev stoletne tradicije posredovanja vere. Zdi se, da je trend neustavljiv.

Zdi se, da leta župnijskega verouka, neštete pridige, tečaji priprave na zakon. Srečanja pred krstom otrok, ne puščajo nobenih sledi. Odrasli kristjani vse prevečkrat ostajajo na prvoobhajilni stopnji praznovanja vere.

Stanje kakršno je, kliče Cerkev k nujni in globoki preobrazbi.
Kaj se lahko stori? Zavedati se moramo, da ne obstajajo lahki recepti. Po mojem je odločilno to, da damo prostor in smisel verski razsežnosti življenja ter da o tem pričamo drugim. To preprosto pomeni: biti prepričani, da Bog je. On daje smisel življenju. On je prisoten v mojem življenju.  Zato se moramo potruditi, da bo Bog spet navzoč v naših življenjih in družinah. Da bi ta prisotnost znova spremljala naše otroke v njihovi rasti. Kaj to pomeni konkretno? Pomeni, da je Bog v vsakdanjem življenju prisoten, oporna točka za naše izbire in odločitve, predvsem pomembnejše; da je evangelij lahko navdih našega delovanja. Raje pomeni, da moramo najti v življenju prostor, v katerem poslušamo Božjo besedo in se z njo soočamo.

Potrebno je veliko zanosa, tveganja, garanja, vere vase, vere v milost, vere v Cerkev, vere v mladino in najbolj vere v Svetega Duha. Sami moramo postati s svojim življenjem dokaz vere. To je moja in tvoja odgovornost. Zato vam vsem želim poguma in vztrajnosti v veri.

Župnik Ervin
 

Kdo sem


Peter ves vznesen pogumno izjavi: »Ti si Kristus, to je obljubljeni Mesija, Sin živega Boga.« Jezus se od te opredelitve ne ogradi in jo sprejme, vendar Petru pove, da to kar je izjavil, ni njegova iznajdba, ampak mu je bilo dano od Boga samega, da se je lahko tako izrazil.

Bodimo iskreni: Ali res poznamo Jezusa Kristusa? Poznati ni isto, kot  nekaj o kom vedeti. Jaz lahko vem, kdaj se je kdo rodil, kje stanuje, v kakšno šolo ali službo hodi, kljub temu pa še ne vem, kdo je. Koga res lahko poznam takrat, ko mi on pripoveduje o sebi in jaz njemu. In več ko sva skupaj in se pogovarjava, bolj se tudi v globini duše poznava.  To velja za vse oblike prijateljstva, še posebej pa za zakonce in družinske člane. Prav zato, ker se premalo poznajo, nastanejo  večkrat tudi problemi. Peter ni v globini duše razumel kdo je Jezus.

Težava današnjih  katoličanov, predvsem v Sloveniji je, da o Jezusu  Kristusu še nekaj vemo, ker smo se naučili, poznamo ga pa ne. On  nas vedno znova nagovarja, odkriva samega sebe po svoji besedi v evangelijih, a kaj, ko evangelija ne beremo, ne poslušamo in o njem  ne premišljujemo. Če se z nekom ne pogovarjaš, kako naj ga poznaš?  Kdor ne moli in se z Jezusom osebno ne pogovarja ter mu ne  razodeva svojega srca, ga ne bo nikoli poznal. Nekaj bo o njem le vedel.

Kaj pa nam pravi Jezus?? Kdo smo?? Simonu Petru je rekel, da je skala na kateri bo zidal svojo Cerkev ... Kdo sem pa jaz za Jezusa??? ... Sem le en človek v množici ljudi, ali sem nekaj posebnega?? Za Boga sem. Sem nekdo, ki lahko nekaj naredi, ki lahko kaj spremeni. Če ne drugega lahko spremenim sebe in dajem zgled. To je veliko. In zato me je Jezus izbral ... in zato je izbral tudi TEBE.
Kako to uresničit? Kaj spremenit? V čem lahko dajem zgled?? Tukaj se pa naši zaključki razlikujejo ... vsak je poklican na svojo pot za Gospodom ...
Kakšna pa je tvoja pot?

Če sledimo temu, kar se v naši notranjosti poraja kot vera v Boga, ko iskreno prisluhnemo Božjemu Duhu, ki v nas deluje, in to tudi navzven jasno priznamo v besedi in dejanju, tudi nam Jezus zagotavlja, da smo zaradi njega, ki živi v Cerkvi, trdni kot skala. Če tudi mi na njem gradimo našo vero, potem te vere nobene sile teme ne morejo v nas zadušiti. Pomembno  je, da ta vera ne izgubi stika z vsakdanjim življenjem, ampak se v njem potrjuje, ko mislimo, govorimo in delamo tako, da s tem dajemo Jezusu jasen odgovor na njegovo vprašanje: »Kaj pa ti praviš, kdo sem?« 

Naj naše življenje govori: Kristus je moj Odrešenik, ker je Božji Sin, ki je dal življenje zame, da bi lahko na zemlji živel odrešeno in z veseljem pričakoval trenutek, ko ga bom gledal iz obličja v obličje.

Župnik Ervin
 

Krščanski stil


Ponižnost, blagost, velikodušnost. To so tri značilnosti krščanskega stila, poti, ki gre vedno preko križa, tako kot Jezusova, in obenem poti, ki vodi k veselju. 

Ne moremo si zamisliti krščanskega življenja izven te poti. Vedno je ta pot, ki jo je On prehodil prvi: pot ponižnosti in tudi pot ponižanja, ponižanja samega sebe, in potem vstajenja. Brez križa ni krščanstva. In če je križ,  križ brez Jezusa, ni krščanski. Krščanski stil vzame križ z Jezusom in gre naprej. 

Jezus je dal zgled. Ta stil nas bo zveličal, dal nam bo veselje in nas naredil rodovitne, kajti ta pot odpovedovanja sebi pomeni dati življenje, je v nasprotju s potjo sebičnosti, navezanosti na vse dobrine, ki so samo zame. Ta pot je odprta za druge, kajti tista pot, ki jo je prehodil Jezus, pot ponižanja, tista pot je bila, da bi dala življenje. Krščanski stil je prav ta stil ponižnosti, blagosti, krotkosti. 

Hoditi za Jezusom je veselje. Vendar pa je nujno hoditi za Jezusom z Jezusovim in ne s posvetnim stilom. Hoditi s krščanskim stilom, pomeni hoditi po Gospodovi poti. Vsakdo, kakor lahko.

Naša sebičnost nas navaja, da se želimo pred drugimi pokazati pomembne. Morali bi si želeti biti nepoznani in biti presojeni kot nič. To je namreč krščanska ponižnost, tisto, kar je kot prvi storil Jezus. In naše veselje ter naša rodovitnost sta "iti z Jezusom". Ostala veselja niso rodovitna.

Ne samo učenci in ne samo Peter, tudi Jezus se je bal križa. Ni mogel varati samega sebe, vedel je. Jezusov strah je bil tako velik, da je tisti četrtkov večer potil krvavi pot.

Križ tudi nam vliva strah in tudi tukaj obstaja pravilo, da učenec ni večji od Učitelja.  

Morda si mislimo, kaj pa bo mene doletelo, kaj bo moj križ. Tega ne vemo, a križ bo.  Moramo prositi milost, da ne bi pobegnili pred križem, ko bo prišel. Tega nas je namreč strah. A hoja za Jezusom se konča tam.

Jezusova prostovoljna pot na križ je odraz največje solidarnosti z nami in našimi občutki strahu, izdaje zaupanja, zavrženosti, nemoči, bolečine, obupa …

Navsezadnje je spoznanje skrivnosti križa, ki je skrivnost ljubezni, predvsem Božji dar.

Prosimo Gospoda, da se ne bi sramovali živeti s tem škandalom križa.

Morda bi bilo prav, da  prosimo za milost,  da se ne bi prestrašili in pobegnili pred križem. Učimo se pri Mariji. Ona je ostala tam in ve, kako je treba biti blizu križa.

Ervin
 

Ljubezen soglaša v molitvi


Če bi vam kdo rekel, da bi se  lahko že z eno samo spremembo v družbi skoraj stoodstotno skupno življenje občutno izboljšalo, bi želeli vedeti, o čem govori. Za mnoge  je ta, sprememba vsakodnevna skupna molitev.  Toda enost, ki zraste med tistimi, ki redno molijo skupaj, resnično ustvari silovito močno vez.

Ko za določeno odločitev potrebujete modrost, lahko skupaj molite k Bogu in iščete odgovor. Ko vas mučijo strahovi in negotovost, vas lahko molitveni družabnik drži za roko in se priporoča namesto vas. Ko se  ne razumete in ne morete  

preiti določenega prepira ali sporne zadeve, si lahko vzamete premor, odložite orožje in se skupaj zatečete k izredni molitvi. Molitev bi morala postati vaš samodejni odziv, ko ne veste, kaj storiti.

Težko je biti jezen na človeka, za katerega molite.  Težko vztrajate pri svojem, ko slišite drugega, kako sredi vročega pre­pira ponižno vzklika k Bogu in ga roti za usmiljenje.

Če molite za drugegaa, vaše srce postane bolj zaskrbljeno zanj. Še pomembnejše pa je, da je Bog zadovoljen, ko vidi, da oba ponižna skupaj iščeta njegovo obličje. Ko sta soglasna v molitvi, vama nakloni svoj blagoslov.

"Soglasnost" v molitvi, o kateri je govoril Jezus, je podobna har­monijam v simfoniji. Dve posamični noti, zaigrani ločeno, sta sliša­ti drugače, ker si nasprotujeta. Če pa ju zaigrate istočasno oziroma soglasno, tona ustvarita prijetno harmonijo. Skupaj zvenita polnejše, bolj popolno, kot bi lahko zvenel posamezen ton.

Soglasnost v molitvi je ravno taka - tudi sredi nestrinjanja. Pote­gne vaju nazaj v vaše bistvo. Postavi vaju na skupno ozemlje, iz oči v oči pred Očeta. Sredi nesporazuma vam povrne harmonijo.

V Cerkvi, o kateri Sveto pismo govori kot o Kristusovi nevesti, lahko vladajo tudi spori. Neubranost, ki se lahko razvname zaradi različnih stvari, lahko Cerkev odvrne od njenega poslanstva in pre­kine nenehno čaščenje in enost. Pobožni cerkveni voditelji bodo v takšnih časih videli, kaj se dogaja, prekinili razpravo in poklicali svoje vernike k molitvi. Namesto razdora in še več prizadetih ljudi si bodo prizadevali za enost, tako da bodo srca spet obrnili k Bogu in ga po­zivali, naj jim pomaga.

Enako se zgodi v našem domu, ko v njem posreduje molitev, celo v velikih nesoglasjih. Molitev zaustavi krvavitev, utiša glasove in vaš korak obstane, ko spoznate, v čigavi navzočnosti ste.

A z molitvijo lahko dosežete še veliko več, kot le prekinete prepire. Molitev je privilegij, v katerem lahko uživamo dosledno vsak dan. Ko veste, da vas pred spanjem čaka še molitev, boste drugače preživeli večer. Tudi če so vaše  skupne molitve

po navadi kratke in stvarne, bodo postale stalnica, okrog katere se bodo lahko razvrstile de­javnosti vašega dneva, katerega središče bo Bog.

Ko boste skušali uvesti to navado, se boste na začetku počutili ne­rodno in neprijetno. Vsaka tako močna dejavnost vas bo presenetila s svojo pomembnostjo in odgovornostjo. A ne pozabite, da Bog želi, da z njim vzpostavite odnos, pravzaprav vas k sebi vabi. Ko boste moli­tev jemali resno in vdano molili tudi tedaj, ko ne boste vedeli, kaj reči, boste rasli.

In potem se boste preko rame ozrli na to skupno nit molitve, ki bo potekala vse od povprečnih ponedeljkov do pomembnih odločitev in hvaležni boste za to, eno spremembo, ki je izboljšala vaše odnose. Zelo pomembno je, da ste  soglasni  v molitvi, da se nato lahko strinja­te  o drugih stvareh.

vaš župnik Ervin
 

Odpuščanje


Odpuščanje je stvar srca, pa tudi stvar volje. Ne odpustim, ker nočem odpustiti. Ali pa se trudim za odpuščanje. In odpuščanje prinaša mir. Najprej tistemu, ki odpusti. In potem še drugim.

Vsak dan polnimo bombe: z jeznimi mislimi, žaljivimi besedami. Vsak dan bombe tudi eksplodirajo: ko ravnamo tako, da človeka užalimo, prizadenemo in ponižamo. Pot k miru se začne pri nas samih.

Mir se začne tam, kjer se nehajo zavist, nezaupanje in zagrenjenost. Kjer vladajo prepadi sovraštva, skušajmo graditi mostove. Potrpežljivo iščimo poti do drugega, poti do prijazne besede, poti do spravljive geste.

Nekdo nas je zelo razjezil, globoko razočaral in prizadel. V naši notranjosti je globoka rana. Kar naprej mislimo na to. Kako lahko ta rana ozdravi? Odpustimo!

Odpuščanje je najlepši dar. Pustimo vrata odpuščanja odprta tudi, če drugi morda noče več govoriti s teboj, noče niti slišati zate. Ob pripravljenosti za odpuščanje se začne naša rana zapirati in v odpuščanju se razcveti mir.

Večkrat ponavljamo Jezusove besede s križa: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo."

Vsak odnos prej ali slej doživi boleče trenutke, ker eden ni dovolj ljubil ali je nepošteno ravnal z drugim. Ko pride do tega, poišči v sebi moč, da odpustiš. Tisti pa, ki so utrpeli zlorabo ali nezvestobo, morajo poiskati strokovno pomoč.

Odpuščanje ni rezervirano za posebne trenutke, ampak je del vsakdanjika. Pričakovati, da bo ljubezen med ljudmi vedno popolna in da si ne bomo rekli ali storili kaj zlega, je nestvarno. Edinost je razgiban proces, ki zahteva nenehno in medsebojno razdajanje. Ni treba posebej poudarjati, da je ta proces včasih prekinjen. Odpuščanje je bistveno, ko ljudje gradimo edinost med seboj.

O odpuščanju imamo veliko napačnih predstav. Odpustiti ne pomeni dovoliti, opravičiti ali upravičiti krivico. Ko odpuščaš, želiš združiti usmiljenje s pravico tako, da jo imenuješ krivica in prosiš drugega, da iskreno in vidno popravi, kar je bilo napak.

Odpuščanje ni izogibanje prepiru rekoč: "Gremo naprej!". Edini način, da gremo naprej je, da spremenimo naš odnos in se ne izognemo težavi ali se oddaljimo drug od drugega.

Odpuščanje ni neopredeljenost ali utišanje svojih čustev. Zahteva, da so tvoja čustva pomembna, da jih znova vzpostaviš tako, da imaš zdrav odnos z drugim.

Odpuščanje ni znamenje osebne šibkosti. Potrebno je veliko poguma, da se soočimo s krivico, in napora, da slabo premagamo z dobrim.

Odpuščanje ni dejanje samo zase, ampak je potovanje k ozdravljenju, ki vključuje tvojo dušo, um, srce in voljo.

vaš župnik Ervin

 

Zavist


Zavist ni občudovanje drugih ljudi, niti poželenje tujih dobrin, niti želja po sposobnostih in lastnostih drugih.

Zavist nas dela žalostne, ker gre drugim dobro. Verjetno je ena izmed najbolj nekoristnih razvad, ki jo zelo težko razumemo. Hkrati pa tudi med najbolj razširjenimi, čeprav se nihče ne hvali z njo. Zavist razjeda in uničuje zavistnega človeka. Ne dovoli mu biti srečen; ne dovoli mu, da bi užival, ker vedno misli na nekoga, ki bolj uživa kot on. Zavistnež trpi in se duši v najbolj nesmiselni in grenki žalosti, ki jo povzroča tuja sreča.

Zavistnež poskuša pomiriti svojo bolečino tako, da v svoji domišljiji zmanjšuje uspehe drugih. Če so drugi deležni večje hvale, misli, da je zaradi njihove slave prikrajšan sam, in hoče to nadoknaditi z zaničevanjem njihovih uspehov in dosežkov. Zaradi tega so pesimisti pogosto nagnjeni k zavisti.

Da bi premagali zavist, se moramo potruditi in poiskati pozitivne lastnosti tistih, ki nas obdajajo. Moramo imeti resen namen obuditi sposobnost občudovanja soljudi. Veliko je občudovanja vrednih stvari pri ljudeh, ki nas obdajajo. Nima smisla biti žalosten zaradi tega, ker so drugi boljši. Na tak način postanemo ujetniki neskončne žalosti, saj je jasno, da ne moremo biti najboljši v vsem.

Zaradi zavisti mislimo o drugih najslabše brez zadostne osnove in nenehno kritiziramo pozitivne stvari drugih. Zavisten človek uspešnemu poslovnežu pravi goljuf in nesramnež; tistemu, ki z njim lepo ravna, pa koristolovec in priliznjenec. Nekoliko bolj prefinjena oblika zavisti pa se odraža v komentarju o odličnem, splošno priznanem športniku: "Ta idiot, kako dobro igra!". Občudovanje talentov in sposobnosti drugih je naravni čut, ki ga zavistni ljudje v svoji ozkosrčnosti zadušijo.

Ali naj se na vse to jezimo? Naj se med seboj tožimo in živimo v nevoščljivosti? Ne! Jezus nas vabi naj presegamo računarsko pravičnost z ljubeznijo. Da bi mogli slediti njegovi težki, vendar edini resnično osrečujoči poti, ne pove le prilike, ampak z življenjem pokaže, da se ljubezen končno izplača. Za nas brez pomislekov sprejme celo smrt na križu. Nagrada je vstajenje, je popolna svoboda, je mir, ki nam ga daje odpuščanje. Ljubimo brez preračunavanja.

Hvaležnost za obdarjenost je drugi del odgovora na naše tožarjenje in nevoščljivost in zavist. Bodimo veliki v ljubezni in veselimo se Božjih darov.

vaš župnik Ervin
 

Molitev, ki presega vse meje


Za naše prednike je rožni venec molitev, ki presega časovne in narodne meje, molitev, ki je ni sestavil človek za pisalno mizo. Ta čudovita molitev prihaja iz takšne globine in višine, ki presega običajne meje.

Kaj pravzaprav delamo ob tej molitvi? Izgovarjamo besede, zapovrstjo dodajamo besede, od katerih izhaja prva polovica po poročilu evangelista Luka od angela: Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj. Blagoslovljena si med ženami! To je seveda spet beseda preroka iz Stare zaveze, namenjena sprva Izraelu, pa jo angel nekako povezuje skupaj in jo položi v roke Mariji. K temu dodajamo besedo, ki jo je ob Marijinem obiskanju izrekla Elizabeta, vsa prevzeta od Svetega Duha, kakor pravi evangelist. To pomeni: v tej molitvi izgovarjamo besede angela, besede Svetega Duha, besede, ki jih nikakor niso izumili ljudje, besede, v katerih je zbrana celotna Izraelova zgodovina, zgodovina Boga z ljudmi. Novo pri rožnem vencu je dejansko samo to, da se pri teh besedah zadržujemo, da jih ponavljamo, kajti velike stvari s ponavljanjem nikoli ne postanejo dolgočasne. Samo nepomembne stvari potrebujejo spremembe za popestritev in jih je treba hitro nadomestiti s čim drugim.

Kar je res veliko, postaja s ponavljanjem vedno večje. Pri tem pa tudi mi sami postajamo bogatejši in svobodnejši; v tej čudoviti molitvi se umirimo, ko stopamo v to velikost, ki nas sprejema vase. Ko se zadržujemo v takšnem premišljevanju, zremo skoz te besede kakor skoz okno na življenje Jezusa Kristusa, ne le zremo, ampak postajamo njegovi sodobniki. Jezus postaja naš sodobnik; skupaj z njim hodimo in on hodi z nami; njegova življenjska pot postaja naša in naša pot postaja njegova.

Rožni venec lahko molimo vsak dan. Mnogi to hvalevredno delajo. Bogoslužno leto in različni dogodki v življenju kar sami po sebi dajejo prednost tem ali onim skrivnostim rožnega venca.

Moliti rožni venec je premišljevanje Kristusovega obličja skupaj z Marijo.

Najpomembnejši razlog za ponovno odkritje in poživitev molitve rožnega venca je poklicanost vseh k svetosti. Potrebujemo krščanstvo, ki se bo odlikovalo predvsem po umetnosti molitve.

Želja je, da bi molitev rožnega venca ponovno odkrili kot dragocen zaklad, kot blago verigo, ki nas priklepa na Boga, kot mogočno molitev za mir in za družine. Namen te prelepe molitve je, da bi ob Marijini roki hodili po Jezusovih stopinjah. To je bistvo rožnega venca.

Molitev rožnega venca, ki se morda samo na začetku dozdeva monotona, ustvarja vedno znova prehod od ustne k premišljevalni molitvi.

Nikoli ni prepozno, da svojim otrokom podarimo milost molitve, da jim vgradimo kompas, ki nas vodi po pravi poti. Največja dota, ki jo bodo naši otroci odnesli v svoje družine, bo vera, iz nje bodo lahko našli odgovore na vsa vprašanja. Poskušajmo v tem mesecu Materi Božji vsak dan podariti dar molitve rožnega venca skupaj zbrane družine. Z nebes se bo na nas izlila ploha milosti.

vaš župnik Ervin
 

Vinograd


Za naš narod gre. Gre za vprašanje, kako rodoviten vinograd je slovenski narod, kakšni vinogradniki smo mi sami!

Razgled po panorami našega bivanja na tej zemlji nam res ponuja marsikaj, od zvezdnih trenutkov do tistih, zaradi katerih nas je danes sram in bi jih najraje potlačili v pozabo, če bi se le dalo. Toda gospodar v vinogradu vidi vse: dobro grozdje, ki se ga veseli, in zanikrno viničje, zaradi katerega bo potrebno gnojiti, okopavati, obrezovati. Ljudje se dostikrat ustavimo le pri posameznih vidikih:

Kolikokrat slišimo tarnanje in črnogledost: naš narod je nosilec tragične zgodovine - smo na križišču različnih interesov, kjer je stalen prepih, stalno nam groze z ene ali druge strani nevarnosti - smo maloštevilen narod, ki dolga stoletja ni užival suverenosti.

Res nismo nikoli bili zavarovani z močno ograjo - razen v najzgodnejši zgodovini nismo imeli samostojne države - slovenskega jezika nismo mogli uveljavljati z družbeno elito - Hitler je naš narod obsodil na smrt, in kar je prav srhljivo: v imenu komunističnega proletarskega interancionalizma so ga obsodili na smrt njegovi lastni sinovi - hudobni vinogradniki.

Ob tem pa le ne moremo mimo prepričanja, da Bog tega vinograda, našega naroda, nikoli ni izpustil iz oči. Naklonil mu je trdoživost, voljo do ohranjanja samobitnosti, neuklonljivost in ponos. Če se vprašujemo, od kod vse to, dobro vemo, da je v ozadju tisočletna slovenska vernost, ki je vedno prežemala našo misel in delo, našo kulturo, naše bivanje.

Za naš slovenski narod moremo reči, da je stopil v obednico Božjega kraljestva bolj pozno. Mnogo gostov je bilo že zbranih, veliko mest že zasedenih. Toda nekaj mest je bilo prostih tudi pri glavni mizi, kakor da so bila rezervirana za nas.

Dolgo časa so nas zastopali pripadniki tujih narodnosti, iz Salzburga, Ogleja, Karantanije. Med slednjimi je bil morda kak Slovenec, a je svoje slovensko ime in rod sramežljivo skrival in zamolčal. Naposled sta prišla dva tujca, po rodu Grka, po mišljenju in srcu pa Slovana. Ta dva sta nas zastopala odločno in prepričljivo, kakor redkokateri predstavnik s slovenskim imenom.

Naš prihod v Božje kraljestvo se nekam čudno začenja, a se začenja in nadaljuje skoz zgodovino po Božji previdnosti.

Ne smemo misliti, da se je zgodovina slovenskega naroda začela šele z nami, ali morda po drugi svetovni vojni. Naše korenine segajo do svetih bratov Cirila in Metoda in po Božji previdnosti rastejo skoz stoletja, célo tisočletje in še več čeprav so bile nevidne in mnogokrat v rasti zavirane, a bile so vedno žive.

Slovenski narod je pred več kot 20 leti tako dobil novo srce in novega duha. Možje in žene so spoznali znamenja svojega časa in nanje odgovarjali v duhu Kristusovega evangelija z vsemi naravnimi in nadnaravnimi sredstvi. Videli so človekov bližnji in končni cilj, gledali njegov položaj v okolju, intuitivno so spoznali, koliko in kako bijejo ure slovenske zgodovine (slovenskemu verniku), kam so usmerjeni kazalci slovenskega naroda. Pronicljivo in razsodno so gledali izkaznico vere, kulture, jezika, izobrazbe svojega ljudstva, jo primerjali z drugimi narodi, videli so pomanjkljivosti in nevarnosti, a so bil veseli, da je to slovenska izkaznica.

Imeli so čiste in jasne pojme o pravičnosti in dobroti v Božjem kraljestvu, zato so kakor Ciril in Metod, tudi oni povedali drugim narodom Evrope marsikaj pomembnega o svojem – slovenskem narodu: - da je v Božjih očeh enakovreden in enakopraven vsem drugim v Evropi, - da ima svojo kulturo, jezik, civilizacijo, - da je njegova zgodovina zaznamovana in razsvetljena z lučjo vere in Kristusovega evangelija.

Naj nas Kristus nauči pravilno obdelovati vinograd slovenske sedanjosti v samostojni, neodvisni slovenski državi, da ne bo raslo viničje preživele ideologije, brezpravnosti, krivice in politične samovolje, marveč da bo naš vinograd rodil sadove pravičnosti in resnice, notranje povezanosti, iskrenosti in medsebojnega spoštovanja, delež v korist naše družbe ali blagor naroda.

vaš župnik Ervin
 

Svatovsko oblačilo


Opustiti na področju vere. Opustiti pomembno zaradi nujnega na duhovnem področju pomeni nenehno zapostavljati izvrševanje verske dolžnosti, ker se vedno znova pojavi kakšna nujna stvar, ki jo je potrebno narediti. Nedelja je in čas, da bi šel k maši, ampak je potrebno iti na obisk, opraviti nekaj malega na vrtu, pripraviti kosilo. Maša lahko počaka, kosilo pa seveda ne; tako človek opusti mašo in se začne vrteti okoli štedilnika.

Drugim se to zgodi pri molitvi. Čutijo, da bi morali v miru posvetiti nekaj časa molitvi; a spomnijo se, da je potrebno opraviti še ono stvar, poklicati po telefonu in tako odlagajo in odlagajo molitev. Hudo je, ker imamo teh t.i. nujnih stvari vedno na desetine in tako sistematično odlagamo opravljanje duhovnih dolžnosti zaradi materialnih skrbi.

Ena sama stvar v življenju je absolutno pomembna in potrebna: doseči Boga in z njim večno življenje; zanemarjati to zaradi malenkostnih opravkov, pa naj bodo še tako nujni, je neumnost, pomeni zgrešiti vse.

Rekel sem, da je nevarnost opuščanja pomembnega zaradi nujnega navzoča tudi v običajnih človeških rečeh, v vsakdanjem življenju. Za moža je gotovo izredno pomembno posvetiti čas družini, biti z otroki, pogovarjati se z njimi, če so že večji, igrati se z njimi, če so še majhni. Toda glej, v zadnjem trenutku se pojavijo zelo nujne stvari, ki jih je še potrebno postoriti v pisarni, nadure, ki jih je potrebno narediti, in naj družinske stvari počakajo za drugič; potem pa človek pride domov prepozno in preutrujen, da bi mislil še na druge.

Za sina ali za hčer je nekaj zelo pomembnega, da vsake toliko časa obišče bolnega očeta ali mamo, ki živi sam/a v hiši ali v domu za ostarele. A ker ni nujno, se odloži za kasneje; zaradi tega na videz ne bo konec sveta, morda tega nihče ne bo opazil. In tako odlagamo.

Kje je past: v življenju se posvečamo tisoč malim stvarem, nikoli pa ne najdemo časa za stvari, ki zares vplivajo na človeške odnose in zares razveseljujejo (in če jih spregledamo, prinašajo globoko žalost) naše življenje.

Gostija, o kateri govori prilika, se v Cerkvi obnavlja vsako nedeljo. To je evharistična gostija. Glejmo na to, da ne bomo med tistimi, ki so povabilo zavrnili.

V Cerkvi je prostor za vsakega človeka, ne glede na njegovo preteklost. Bog sprejema vsakega, ne glede na to, kakšen je, če ga le posluša in s hvaležnostjo sprejme njegovo povabilo. Na svojo gostijo vabi Bog vse ljudi. To ni gostija za izbrance, ampak za vsakega, ki hoče priti.

Kako to, da se je pri tem med gosti vendarle našel nekdo, ki tja ni sodil, ki ni imel svatovskega oblačila? Jezus nas s tem opozarja, da se z Božjim povabilom ne gre igrati. Božje velikodušnosti ne kaže zlorabljati in se iz nje norčevati. Boga je treba sprejeti zares, treba se je spreobrniti.

To oblačilo je Božje usmiljenje, s katerim Bog pokrije našo umazanost, zanikrnost, revščino, ranjenost in slabost. Svatovsko oblačilo je naša vera in naš pristanek, da sprejmemo Božjo dobroto, da prisluhnemo Božji besedi si jo vzamemo k srcu. Bog ne zahteva od nas, da smo nedolžni in »dobri« glede na našo preteklost. Kliče in sprejema nas tudi tedaj, ko smo še hudobni, če uporabim besedo, ki jo uporablja Jezus sam. Pričakuje pa, da z vero sprejemamo njegovo usmiljenje, da ga delimo naprej in posnemamo Boga samega v njegovem odpuščanju in potrpljenju z nami.

vaš župnik Ervin



Print Friendly and PDF