Odgovor ljubezni


Nič ni bolj zoprnega kakor obvezna pokorščina kakšni avtoriteti samo zato, ker je avtoriteta. Sveto pismo, ki pozna človekovo srce, predstavlja zapovedi ne kot ukaze, temveč kot odgovore ljubezni Bogu, ki je rešil ljudstvo iz suženjstva. Katekizem, ki je pozabil na to osnovno psihološko načelo, jih je pogosto razlagal preprosto kot ukaze. » Jaz sem Gospod, tvoj Bog. Ne smeš imeti drugega Boga razen mene. Ne izgovarjaj Božjega imena po nemarnem. Ne pozabi posvečevati praznikov…« Zaradi tega toliko ljudi, ki so hodili k verouku, prenaša zapovedi kot zoprno breme. Kdor občuti deset zapovedi kot breme, naj poskuša odkriti tisto dobro, ki mu ga je storil Bog. Drugače bo njegova vera bolj podobna strahu.

Naloga staršev, katehetov in duhovnikov ni to, da se otroci naučijo na pamet deset zapovedi, pač pa da jim pomagajo odkriti znamenja božje ljubezni. Samo tako bo vera človekov odgovor ljubezni, ki razširi srce, ne pa omejevanje samega sebe, da ne krši predpisov, ker se boji, da si bo nakopal globe in kazni. Sodobni človek je še bolj kot ljudje v prejšnjih časih nagnjen k temu, da mu vse življenje teče brez napora. Toda bolje kot se mu godi, manj je miren in srečen. Življenja ne gradi na pravem temelju. Hoče si graditi srečo brez Boga, hoditi hoče po široki cesti, ki po Jezusovih besedah in izkušnjah zgodovine vodi v pogubo. Če prebiramo današnji svetopisemski odlomek prvega berila, vidimo, če so bili Judje zvesti sinajski zavezi, če so se držali Božjih zapovedi, je bilo življenje naroda srečno, Bog je bil z njimi, kot jim je obljubil; če pa so se od zapovedi odvrnili, se je tudi Bog odvrnil od njih proč. Ta zgodba se ponavlja skozi vso človeško zgodovino, toda žal se ljudje od zgodovine tako malo naučimo! Nemški filozof Nietzche je proti koncu svojega življenja zapisal: »Razbijte že vendar ti stari tabli.« Mislil je na Božji zapovedi, ki jih je dal Mojzes vklesati na dve kamniti tabli. Isti mož je kasneje zblaznel in v svet vrgel geslo: »Bog je mrtev.« Posledica tega nauka je bil strahotni nacizem s svojimi koncentracijskimi taborišči. Nauk o smrti Boga je odkrita grožnja za človeka.

Sinajske zapovedi so kakor prometni znaki, ki opozarjajo na nevarnosti ob poti življenja. Seveda so to omejitve, toda koristne in rešilne. Vsebina teh zapovedi je zapisana v podzavest vsakega človeka, če Boga pozna ali ne. Deset zapovedi, to priznavajo tudi brezverni humanisti, so temelj vsake zdrave človeške morale, ki ureja medsebojne odnose na različnih ravneh. Kdor se upre zoper Božje zapovedi, se obrne proti človeku. Izbral je pot, ki zanesljivo vodi v pogubo. Zapovedi bodo vedno ostale osrednji pojem krščanske morale. Bog je Gospod in svojih zapovedi ni nikoli preklical. Pogosto pa zapovedi postajajo popredmetene. Imamo vtis, da je človek pred klobčičem zapovedi in predpisov prepuščen samemu sebi. Zapovedi niso same sebi namen, ampak kažejo pot k Bogu. Za zapovedmi stoji oseba, ljubeči Bog Oče, Odrešenik Jezus Kristus. Ker nas zapovedi povezujejo z Bogom, so veselo sporočilo. Če tako razumemo zapovedi, potem niso več prepovedi in njihov namen ni več, da bi človeka utesnjevale. Čisto nasprotno. Hočejo nam pomagati pri osebni rasti. Prav deset zapovedi služi ljudem in njihovim stikom z Bogom in soljudmi. Varujejo življenje, skupnost, telo, spolnost, lastnino, resnico in zakon. Deset zapovedi so sijajen izraz božje ljubezni do nas.

Ob življenjski poti Kristusovih učencev pa je poleg dveh tabel Božjih zapovedi še drug, zelo zgovoren in pomemben prometni znak. To je Kristusov križ, znamenje naše vere, naše povezanosti z Jezusom od krsta dalje, znamenje našega odrešenja. V vsakdanji govorici pomeni križ nekaj težkega, napornega, preizkušnjo. Po nauku evangelija pomeni umiranje, darovanje samega sebe do konca po Jezusovem zgledu, ki je na križu za nas prelil zadnjo kapljo krvi. Zato je križ znamenje naše poti v srečno življenje – srečno tukaj v vsakdanjih težavah, srečno v poveličani večnosti. Križ s svojo obliko kaže dve smeri: navpično – ljubiti Boga – in vodoravno – ljubiti ljudi okoli sebe. Povzema torej bistvo krščanstva, dve temeljni zapovedi.

Naj nas znamenje križa s katerim začenjamo svoj dan, opominja in krepi, da bi hodili po smeri, ki nam jo kaže Kristusov križ! Naj nam na tej poti pomagajo zapovedi!

vaš župnik Ervin
 

Bog je svet tako ljubil …


Vedno me prevzamejo čudovite lepe Jezusove besede ko pravi o sebi: »Bog je svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje.« Te besede so že marsikomu, ki je iskal Boga z odprtim srcem, vlile poguma in zaupanja. Tudi naš veliki pesnik France Prešeren je v krstu pri Savici zapisal: » Pravi Bog se kliče Bog ljubezni, ki čudno k sebi vod otroke ljube in ne želi nobenega pogube.«

Bog hoče, da ga iskreno iščemo, da živimo po svoji vesti, da pošteno izpolnjujemo svoje dolžnosti, da se trudimo biti dobri do ljudi okoli sebe. Ena najhujših stvari, ki jo drug drugemu povzročimo, je ta, da smo do sočloveka brezbrižni, da hodimo mimo svojih bratov in sester, kakor, da jih ni. Kjer se ljudje kregajo in prepirajo, je gotovo zelo hudo; še hujše pa je tam, kjer ljudje med seboj sploh ne govorijo. Bodisi zato, ker so doživeli toliko hudega, da so razočarani celo nad bližnjimi. Včasih je molk hujši krik kot najbolj glasno vpitje. Vprašajmo se, če smo tudi mi krivi kakšne zagrenjenosti.
Bogu je tuja vsaka brezbrižnost. Križ, znamenje trpljenja, je postal znamenje ljubezni do konca. Naj se tega spomnimo ob vsakem pogledu na križ in ob vsakem znamenju križa s katerim se večkrat zaznamujemo.

V neki španski cerkvi visi nenavadno razpelo. Prikazuje Kristusa na križu, ki je snel z žeblja desno roko in jo stegnil v gesto sprejemanja. Ko razlagajo nastanek take upodobitve, pripovedujejo, da se je nekoč pod tem križem neki človek spokorno izpovedal težkih grehov. Spovednik naj bi mu sicer dal odvezo, vendar s prošnjo, da v bodoče ne greši več. Spovedancu je nekaj časa uspevalo živeti vzdržno, a je slednjič spet padel v stari greh. Tudi tokrat je dobil odvezo. Ko pa je spovednik še naslednjikrat spoznal, da gre pri spovedancu za močnejšo navado je podvomil, ali naj spet podeli odvezo. Kako naj veruje v iskrenost grešnikove spreobrnitve, si je mislil in se nato odločil, da odveze ne da. V tistem trenutku pa naj bi Kristus snel desnico s križa ter nad nesrečnim grešnikom napravil znak odrešenja. Spovedniku pa naj bi dejal: »Ti nisi zanj prelil svoje krvi.« Ljubeči Kristus nas ne zaziblje v prijetne laži, s katerimi bi želeli olepšati sebe; ne daje nam potuhe v naši krivdi, temi in grehu, marveč nas tudi v naši bedni podobi sprejema in osvetljuje. Če se mu le ne izogibljemo. A v izogibanju smo mojstri.

Vprašujem se: Zakaj je nam ljubša tema, kot luč? Ko laži v nas samih ne moremo reči laž? Ko me boli storjeno zlo šele takrat, ko pride v javnost? Ko boleč družinski škandal še nič ne pomeni, dokler ljudje ne zvedo in o njem govorijo? Ko svojo krivdo olajšujem s tem, da jo zamegljujem, tajim in dušim? Ko svoj greh zmanjšujem vse do nevidnosti in tuji greh napihujem do onemoglosti? Bog je svet tako ljubil…To evangeljsko sporočilo žari nad nami, v nas in nad vsem svetom. Žari kot luč sredi teme. In tam, kjer kdo to luč sprejema, tema izginja. Kot v prostoru, v katerega posije žarek sonca. Tam postaja vera prepričljiva in življenje polno.

Začenjajmo z ljubeznijo. Srce se bo tako osvobodilo. Pognale bodo kali upanja. Iz upanja pa bo zrasla vera v neskončno božjo ljubezen.

vaš župnik Ervin
 

Če pšenično zrno ...


Peto postno nedeljo že po tradiciji imenujemo tiha nedelja. Tiha nedelja želi v tišino povabiti kristjana, da mu ta hrupni svet ne bi vzel tistega, kar je mogoče doživeti le v tihoti in to je smisel za molitev pred trpečim Kristusom, umiritev pred svojim Bogom, pripravljenost začeti od začetka, občudovanje Njega, ki edini obuja od mrtvih. Vsakemu kmetu je znana zakonitost, da brez setve, ni žetve. Kar boš sejal, boš tudi žel. Brez darovanja ni prejemanja. Pa nas vedno znova prizadene Jezusova beseda, da mora pšenično zrno umreti, da bi živelo in da s krčevitim oklepanjem, svojega življenja nikakor ne bomo rešili. Jezus tako kaže nase, saj ko bo šele povzdignjen na križ, bo pritegnil ljudi k sebi. Darovanje se bo spremenilo v blagoslov, smrt v življenje. Ne zato, ker mu življenje vzamejo, ampak zato, ker ga svobodno daje.

Vprašujem se: Če nisem več zmožen navdušenja, če me ne zanima življenje, delo, skrb, če grem mimo trpečega človeka čisto hladnokrvno, če sem brez posluha za bližnjega, ali sem še kristjan? Koliko je na svetu ljudi brez takega posluha. Dokler se ne zgane srce, ni mogoče pričakovati, da bi človek bil sposoben storiti kaj resnično dobrega. Odpreti moram okna in vrata svojega srca v svet, da ne ostanem vase zaljubljen, da ne bom ljubosumno gradil samo svojega sveta, iskal samo svoje udobnosti. Največji siromak je tisti, ki na kupih zlata sedi nesrečen. Danes so kupi zlata za nas častiželjnost, oblastnost, pomembnost. Pri vsem takem bogastvu je srce bedno, ker je otopelo. Tako življenje, kljub temu, da se ga krčevito oklepamo, izgubljamo.

Ne upamo si tvegati storiti kaj dobrega. Strah pred odločitvijo za dobro je znamenje nedozorelosti. Ta strah je tragika za mlade ljudi in prava tragika za stare. Nič ne bodo taki ljudje v življenju, ker ne upajo tvegati. Če hočemo svoje življenje rešiti je potrebno tvegati. Povsod so potrebne odločitve in tveganje. Odločitev in tveganje za dobroto, terjata odpoved. Vse velike odločitve pa mora napraviti vsak sam. Vsak je sam arhitekt svojega življenja.

Rešiti svoje življenje pomeni da tvegam in se odločim biti dober. Če bi izginila dobrota, bi se svet spremenil v puščavo. Tudi milijoni mi ne koristijo, če nisem osebno bogat. Bogat pa sem lahko po dobroti. Ne po narejeni dobroti, ampak po sproščeni, pristni dobroti. Ne gre za besede, zunanje geste, gre za dobroto srca. Tudi v dobroti se je potrebno vzgajati, naravnost trenirati. Plemenite misli, posluh za bližnjega, odpravljanje surovosti v besedi in dejanju, potrpljenje, čim več zavestnih dejanj prijaznosti, in še kaj, me vzgaja v dobrosrčnosti. Srce se mora vedno bolj širiti in prirojeno sebičnost mora zamenjati razdajajoča se dobrota. Morda se bo komu zdelo čudno, toda dobroto je potrebno krvaveti.

Nihče ne more živeti, ne da bi njegovo življenje odjeknilo v drugih. Robinzoni v duhovnem življenju so nemogoči. Smo blagoslov ali prekletstvo. Zato, svoje življenje izgubljamo ali pa ga imamo v lasti. Na svetu so potrebni ljudje, ki z dobroto, resnico prekvašajo svojo okolico in tako živijo, živijo v vsej polnosti, ker ne živijo zase. Potrebno je odkriti to poslanstvo in urediti pravi odnos do sočloveka. Sebičnež pozna človeka le toliko, kolikor ga lahko izkoristi. Plemenit človek mu vsaj želi dobro. Če ni Bog vodilo našega življenja, potem ostane vse naše delo pri tleh in se razblini v prazno mahanje. Le tedaj, če v vsakem človeku iščem Boga in služim Bogu, ko do njega prihajam z nehlinjeno in nenarejeno dobroto, le tedaj sem resnično v blagoslov.

Mislim, da smo v današnjem času bolj kot kdaj postavljeni pred željo, ki je prisotna v današnjem evangeliju: Radi bi videli Jezusa. Zato je prav, da se vprašam: Sem res komu v blagoslov? Ali ne bi mogel prav jaz po plemeniti dobroti postati pričevalec življenja, ki umira, ki se daruje in s tem ohranja za druge, brez izjeme? Začnimo nekaj velikega. Izberimo usodo zrna, ki umira, da daje življenje.

vaš župnik Ervin
 

Kdo sem jaz


Na cvetno nedeljo poslušamo o Gospodovem trpljenju in dobro nam bo delo, če si postavimo vprašanje: Kdo sem jaz? Kdo sem jaz pred mojim Gospodom? Kdo sem jaz pred Jezusom, ki v prazničnem vzdušju vstopa v Jeruzalem? Sem sposoben izraziti svoje veselje, ga hvaliti? Ali pa se do njega distanciram? Kdo sem jaz pred Jezusom, ki trpi? Toliko imen smo slišali. O skupini voditeljev, o nekaterih duhovnikih, nekaterih farizejih, nekaterih učiteljih postave, ki so se odločili, da ga umorijo. Čakali so na priložnost, da bi ga prijeli. Sem kot kdo od njih? Slišali smo tudi drugo ime: Juda… 30 kovancev… Sem kot Juda? Še druga imena smo slišali. Učenci niso ničesar razumeli in ko je Gospod trpel, so pospali. Je moje življenje zaspano? Sem kot učenci, ki niso razumeli, kaj pomeni izdati Gospoda?

Sem kot Juda, ki hlini, da ima Učitelja rad in ga poljubi, da bi ga izročil, izdal? Sem izdajalec? Sem kot tisti voditelji, ki so na hitro sklicali sodni zbor in so iskali krive priče - sem kot oni? In ko to počnem, če to počnem, verjamem, da s tem rešujem ljudi? Sem kot Pilat, ko si pred težko situacijo ‘umijem roke’ in ne sprejmem svojega dela odgovornosti ter tako pustim obsoditi ali obsodim druge? Sem kot tista množica, ki ni prav vedela ali je na verskem srečanju, na sojenju ali pa v cirkusu in je izbrala Barabo? Za njih je eno in isto, pa še bolj zabavno je bilo ponižati Jezusa. Sem kot vojaki, ki udarjajo Gospoda, pljuvajo vanj, ga žalijo, se zabavajo s tem, da Gospoda ponižujejo? Sem kot Cirenejec, ki se je vračal utrujen z dela, a je z dobro voljo pomagal Jezusu nositi križ? Sem kot tisti, ki so hodili mimo pod križem in se Jezusu posmehovali: ‘Toda.. tako pogumen! Naj stopi s križa in mi bomo verovali vanj!’ Zasmehovanje Jezusa... Sem kot tiste pogumne žene, kakor Jezusova mama, ki so bile tam in v tišini trpele? Sem kot Jožef, njegov skrivni učenec, ki je z ljubeznijo nesel Jezusovo truplo in ga pokopal? Sem kot Mariji, ki sta ostali pred vhodom v grob ter jokali in molili? Sem kot voditelji, ki so naslednji dan šli do Pilata in mu rekli: ‘Poglej, ta je govoril, da bo vstal; samo, da ne pride do še ene prevare’, in so zapečatili življenje, zapečatili so grob v obrambi nauka, da življenje ne pride ven?

Kje je moje srce? Kateri od teh oseb sem podoben? Naj nas ves teden spremlja to vprašanje.

vaš župnik Ervin
 

Prazen grob

Mislim, da večina med nami obhaja velikonočni praznik z veseljem in notranjim prepričanjem. Praznično okrašene cerkve, petje, slovesno bogoslužje, vse to nas dotakne in nas še bolj dvigne. Morda pa je kdo tudi med tistimi, ki ne morejo biti velikonočno razpoloženi, ker jih nekaj teži in obremenjuje in jim ne dovoli, da bi občutili velikonočno veselje. Naj bo že kakorkoli, če v naši notranjosti v tem trenutku prevladuje veselje ali zaskrbljenost, prepustimo se evangeliju, da nas približa veliki noči.

V odlomku Janezovega evangelija lahko najprej opazimo,  da se vse dogaja ob grobu. Jezusov grob je, kot vsak  grob, neizprosna in strašna  zadnja  postaja človekovega življenja. In kakšnega življenja. Tu je nekdo, ta Jezus, popolno, kot še nihče pred njim, ljubil Boga. Z njim je bil  povezan do največje globine svoje duše, v njegovem imenu se je podal na pot k ljudem. Predvsem k malim ljudem, k odrinjenim, bolnim in trpečim. Kjerkoli je bil, so ljudje začutili: po njem deluje Bog, zvesti Bog, ki rešuje svoje ljudstvo. Vendar bolj ko je delal dobro, več je bilo  njegovih nasprotnikov, ki se jim je zdela njegova vera preveč tvegana, preveč odrešujoča, preveč radikalno ljubeča. Tako so namenili njegovemu življenju nenaden, nasilen konec, odnesli so ga v grob. Ta grob naj bi uničil vse upe, ki so jih ljudje stavili na Jezusa; upe bolnikov, upe trpečih, upe grešnikov, iskalcev in dvomljivcev.

Takšnih, kot je Jezusov grob, je še mnogo grobov. To so grobovi, kjer ljubezen ni bila poplačana, ampak narobe razumljena in ponižana, kjer so v prazno izzveneli  glasni  in nemi kriki trpečih. Kjer so upanja in ideali bili uničeni, kjer je golo nasilje praznovalo krvavo zmago in zločinci niso dobili zaslužene kazni. V grob gre človeška ljubezen in človeško dostojanstvo – takrat in danes.

Sporočilo današnjega evangelija pravi: Grob je razdejan, grob ni več grob, grob je izhodišče za novo življenje, ker  Bog sam tako hoče. Sovražniki načrtujejo konec radikalne ljubezni, tirani hočejo konec resnice, nasprotniki uničujejo človekovo  dostojanstvo. Bog pa vse to obrača v začetek novega življenja pri njem, ki je vanj zaupal. To je nezaslišano sporočilo! Kajti če Jezusov grob od velike noči dalje ni več konec, ni več uničenje, potem to tudi niso  več grobovi tistih, ki so povezani z Jezusom. Če smrt nima več moči nad našim življenjem, nad našo ljubeznijo, nad našim hrepenenjem  po življenju, miru in spravi in sreči.

Kdor  praznuje  Jezusovo vstajenje, ne da bi se pridružil njegovemu uporu proti smrti, praznuje veliko noč samo polovično. Umika se posledicam, ki jih imajo zanj Jezusovo življenje, trpljenje, smrt in vstajenje. Zato se  kristjani ne moremo zadovoljiti s tem, da praznujemo Jezusovo vstajenje, ampak moramo odstraniti v sebi stari kvas sebičnosti, strahu, lenobe, udobnosti. Ne bojte se, kajti Gospod je vstal od mrtvih. 

Veselite se, zapojte, zavriskajte, naužijte  se  velikonočnega veselja. Ne bojmo se praznovanja. Praznujmo slovesno,  častitljivo,  razigrano, glasno in mogočno. Voščimo si, preko vstalega se povežimo z našimi dragimi rajnimi. Da, to je dan, ki ga je naredil Gospod, za nas ga je ustvaril, nam ga je  pripravil!  Kjerkoli  in  karkoli si, o kristjan, danes je tvoj dan. Danes je Kristus od mrtvih vstal- vstali bomo tudi mi – aleluja, aleluja.

vaš župnik Ervin
 

Izraz vere


Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomažev odgovor je izraz vere, češčenja in izročitve brez meja: Moj Gospod in moj Bog! To so njegove štiri besede, ki ne bodo nikoli izčrpane. Njegova vera ne vzklije toliko iz Jezusovega očitnega dokaza kakor iz neskončne bolečine. Ne dokazi, ampak ljubezen je tisto, kar ga vodi k češčenju in vrnitvi h Kristusu. Prvi Tomaževi dvomi so služili za potrditev vere tistih, ki so kasneje začeli verovati v Kristusa. »Ali morda mislite,« pravi sveti Gregorij Veliki, »da je bilo čisto naključje, da je bil tisti izbrani učenec takrat odsoten, da je ob vrnitvi slišal pripovedovati o prikazovanju, da je ob poslušanju podvomil, da se je v dvomu dotaknil ran in ob dotiku veroval? To ni bilo naključje, temveč je tako določil Bog. Božje usmiljenje je delovalo na čudovit način: ko se dvomeči učenec dotakne ran na telesu svojega Učitelja, Bog v nas ozdravi rane nevere (...). Tako je učenec, ki je bil neveren in se je dotaknil ran, postal priča resničnega vstajenja.«

Če je naša vera trdna, se bo nanjo oprla tudi vera mnogih drugih. Zato je nujno potrebno, da naša vera v Jezusa Kristusa raste iz dneva v dan, da se naučimo gledati dogodke in osebe, kakor jih gleda On, da bo Jezusov nauk oživljal naše delovanje sredi sveta. Toda včasih, tako kakor apostolu Tomažu, tudi nam manjka vere. Potrebno je imeti več zaupanja v Gospoda: ob težavah v našem poslanstvu, v dogodkih, ki si jih ne znamo razložiti iz nadnaravnega zornega kota, v trenutkih teme, ki jih Bog dovoli, da bi rasli v drugih krepostih ... Krepost vere je tista, ki nam pokaže prave razsežnosti dogodkov in ki nam omogoča pravilno presojati vse stvari.

Moj Gospod in moj Bog! Te besede so mnogim kristjanom služile kot pobožni vzklik in kot dejanje vere v resnični prisotnosti Jezusa Kristusa v sveti evharistiji, kadar stopimo pred tabernakelj ter v trenutku povzdigovanja pri sveti maši ... Pomagajo nam lahko tudi za obnovitev naše vere in ljubezni do vstalega Kristusa, ki je resnično prisoten v sveti hostiji. Jezus je rekel Tomažu: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« Stavek, ki brez dvoma označuje tudi nas, ki ga v duši izpovedujemo, ki ga nismo videli v mesu. Nanaša se na nas, če živimo v skladu z vero; kajti resnično veruje samo tisti, ki živi to, kar veruje. Gospodovo vstajenje je klic, naj s svojim življenjem izražamo, da On živi. Kristjanova dela morajo biti sad in izraz ljubezni do Kristusa.

V prvih stoletjih se je krščanstvo širilo preko osebnega pričevanja kristjanov, ki so se spreobrnili. To je bilo preprosto oznanjevanje dobre novice: od človeka do človeka, od družine do družine; med tistimi, ki so opravljali enak poklic, med sosedi; v mestnih četrtih, na tržnicah, na ulicah. Gospod tudi danes hoče, da bi bili svet, ulica, delo, družina ... poti za posredovanje vere. Da bi našo vero lahko izpovedali z besedami, je potrebno jasno in natančno poznati njeno vsebino. Zato je Cerkev skozi stoletja tako poudarjala poznanje Katekizma, kjer je na kratek in preprost način zbrano vse bistveno, kar moramo vedeti, da bi lahko to tudi živeli. Že sveti Avguštin je ponavljal tistim katehumenom, ki so bili tik pred prejemom krsta: »Tako torej naslednjo soboto, ko bomo praznovali vigilijo, če Bog hoče, mu ne boste dali molitve (Oče naš), temveč izpoved vere (Vero). Kajti če se je ne naučite sedaj, je kasneje v cerkvi ne boste vsak dan slišali od ljudstva. Ko se je boste dobro naučili, jo izrekajte vsak dan, da je ne boste pozabili: ko vstanete in ko greste spat, darujte svojo izpoved vere Bogu; poskušajte si jo zapomniti in jo marljivo ponavljati. Dobro je, da jo ponavljate, da je ne boste pozabili. Ne recite: ‘Že včeraj sem jo izrekel, in tudi danes jo izrekam, vsak dan jo izrečem; zelo dobro jo imam zapisano v spominu.’ Naj bo zate kakor opomnik tvoje vere in ogledalo, v katerem se gledaš. Poglej se v njej; vprašaj se, ali še vedno veruješ v vse resnice, za katere z besedo izpoveduješ, da veruješ vanje, in vsak dan se veseli svoje vere. Naj bodo te resnice tvoje bogastvo; naj bodo kakor slavnostna oblačila, s katerimi opraviš svojo dušo.«

Kolikim kristjanom bi bilo treba reči iste besede, saj so pozabili na bistvene vsebine njihove vere! Jezus Kristus nas prosi tudi, naj ga z deli izpovedujemo pred ljudmi. Zato pomislimo: ali ne bi morali biti bolj požrtvovalni pri opravljanju svojega dela? Pomislimo na svoje delo, na okolje, ki nas obdaja: ali nas je mogoče prepoznati kot ljudi, ki živijo življenje vere? Ali nam manjka drznosti v našem poslanstvu? Ali globoko poznamo to, kar je bistveno v naši veri?

vaš župnik Ervin