Preskoči na vsebino


Komu sledimo


Sprašujem se, kako je mogoče, da so ribiči takoj odgovorili na Jezusov klic in mu sledili. Jezusa, ki jih je poklical, naj hodijo za njim, so le bežno poznali. Ni bil niti ribič, ampak tesar. In prav on jih je poklical, da bi postali ribiči ljudi. Sploh si niso mogli predstavljati, kaj to pomeni. Lahko pa sem gotov, da jih je v globini srca prepričal Jezusov ljubeči, čisti pogled. Ustavil se je na njih. Dojeli so, da jih popolnoma razume. To kar se je dogajalo doma, za njih ni bilo več tako pomembno.

Pustiti vse, kar imaš in slediti Jezusu, njegovemu klicu. To je bila vedno avantura in vedno bo, nekaj, kar preseneti poklicane in tudi druge ob njih. V to avanturo pa smo tako ali drugače poklicani prav vsi, ki želimo in hočemo biti kristjani: Jezusovi učenci, prijatelji, bratje. Božjo ljubezen vsakdo izkusi na povsem oseben način. Na vsakem posamezniku je, da sam zazna, kje se lahko in kako izpostavi tej ljubezni in kaj mu je početi, da bi v večji polnosti služil tej ljubezni.

Poklicanost pomeni torej najti svoje mesto v ljubezni. Ko iščemo to mesto, že sodelujemo z Bogom. Poklicanost pomeni slediti prebujenju ljubezni, poslušati glas, ki ga zopet lahko slišimo, vse do tega, da damo svoje življenje v celoti na razpolago volji ljubezni. Poklicanost torej pomeni razmišljatio svojem življenju v povezanosti z ljubeznijo in v skladu z razumom, ki je zmožen ljubiti. Seveda je očitno, da za kulturo v kateri živimo, to ni nekaj normalnega. Ne zdi se mi nasilno, če rečem, da plamen ljubezni v mnogih ugaša.

Poklicani ne sme slediti naravnemu nagnjenju, ki ga sili, da bi sledil veliki večini, temu kar je danes moderno in temu kar ima velika večina za normalno; ne sme slediti duhu časa. Povsod tam, kjer nekaj, kar imajo ljudje danes za normalno, nasprotuje Jezusu in njegovi besedi, mora učenec slediti Jezusu. Mora prenesti, da ga bodo drugi imeli za človeka z zastarelimi pogledi, za neumnega, staromodnega in za nekoga, ki ne živi v skladu s časom. Zadnje merilo ni, kar je danes splošno veljavno. Učenec mora imeti dovolj poguma, da plava proti toku. Imeti mora pogum za pričevanje. Ne sme iz sramu zapustiti Jezusa, da bi ugajal okolici.

Edino merilo učenca je ravno ljubezen – služenje. Ljubezensko služi lahko samo tisti, kdor drugemu iz srca želi dobro, kdor je s srcem pri stvari in za drugega stori vse, kar je v njegovi moči. Jezusov učenec je vsem dolžan tako služiti. Vsi, ki jih sreča, imajo pravico, da jim služi iz srca.

Življenje z Jezusom nam ni dano po naravi. Darovano nam je kot seme. Zmeraj globlje naj bi v nas poganjalo korenine. Trdnost naše povezanosti z njim je odvisna od tega komu v ljubezni služimo, kaj nam je pomembno, povezanost z Jezusom ali mnenje ljudi. Ne nazadnje, mi ne bijemo boj življenja le zase, temveč za vsakega, ki nam je blizu ali daleč. Četudi smo skriti, nepoznani, vsi majhni, kakršne nas pač Kristus hoče in smo odgovorili na njegovo poklicanost, potem je naš vsakdanji boj pomemben, velik, odločilen, ne le za nas. Gradimo zavest poklicanosti v nas samih z modro pogumno zavzetostjo in z neomajno vztrajnostjo človeka polnega ljubezni. To je naša največja poklicanost.

Posnemajmo preproste ribiče, vsak dan znova. Hodimo z zaupanjem in z veseljem za in po Kristusovih stopinjah. Molimo v tem tednu približno takole: Gospod Jezus izlij na nas ljubezen in nam pomagaj, da ne zgrešimo svoje poklicanosti. Podpiraj nas, da ne zgubimo poguma, da se ne predamo obupu, naj vemo, da v tvoji ljubezni, ni nikoli prepozno, da odgovorimo tvojemu klicu!

vaš župnik Ervin
 

Sveto pismo


Sveto pismo je knjiga knjig. Spada med tako rekoč obvezen knjižni inventar, s katerim se ponaša vsaka družina, ki premore nekaj knjig. Za vernega človeka pa Sveto pismo ni le knjiga med knjigami, ampak vknjižena božja modrost, ki stoji izza človekovega besednega izraza, da je ta knjiga navdihnjena in da je ne moremo jemati kot človeško besedo, ampak kot Božjo besedo, kar v resnici je. Vsak človek, še posebej kristjan, bi lahko povedal ali celo napisal svojo izvirno zgodbo, kako se je srečal s Svetim pismom. Morda je bilo to srečanje iz prve roke ob poslušanju, ko nas je posebej živo zadela kaka misel ali morda cela prilika; lahko pa smo se s Svetim pismom srečali prek katere od umetnostnih stvaritev, saj je Sveto pismo, vsaj kot misel prešlo v meso in kri evropske kulture. V spremenljivosti časa in človekove nestalnosti in nezvestobi doživljamo sporočilo Svetega pisma kot zvezdo stalnico na nebu našega bivanja.

Dokler ne začutimo, da se vsebina Svetega pisma tiče temeljev naše sreče, ga ne bomo znali odpreti. Ko pa vložimo nekaj napora, da se njegova vsebina dotakne roba naše duše, ne moremo več brez njega. Odlomek iz svetega pisma ti bo dal vsak dan hrane za osebno razmišljanje, za pogovor v družini ali skupini. Tako bo božja beseda vse bolj oblikovala tvoje mišljenje in tvoje ravnanje in tako se bo tudi po tebi na zemlji širilo Božje kraljestvo luči, dobrote, ljubezni in miru.

Na voljo nam je že tudi precej knjig, ki nam olajšajo pristop k razumevanju božje besede. Ta je bila namreč zapisana v nam že zelo odmaknjeni civilizaciji, kar povzroča veliko nesporazumov. Kdor se približa božji besedi, mora biti tudi pripravljen, da ga bo preiskovala do sklepov in mozga in bo moral dati slovo marsikateri razvadi.

Za začetek bi bilo pretežavno, da bi se lotili branja Svetega pisma kar od kraja, vse po vrsti. Duhovni voditelji priporočajo, naj se za začetek lotimo branja tistih knjig ali odlomkov, ki so nekako najlažje dostopne. Brez dvoma so to posamični evangeljski odlomki, ki jih že poznamo, pa se nam bodo še globlje razodeli, ali pa odlomki iz Stare zaveze, ki so najbližji našim molitvam, to so psalmi. Vsekakor je primerno, da pred branjem pred Bogom obudimo v njegovi navzočnosti pravi namen. Tudi ne bi bilo prav, da bi po prvem ali drugem branju na Sveto pismo pozabili. Naredimo si načrt, kdaj in koliko in kaj bomo brali.

Pogosto se bomo želeli o prebranem s kom kaj pogovoriti. Noben priročnik, ki jih imamo sedaj Slovenci kar nekaj na voljo ne more nadomestiti živega pogovora. Morda bo priložnost za to nedelja, ko bomo doma v družini prebrali nedeljski odlomek, praznik, godovni ali kak drugi slovesni dan; morda pa kar vsak dan kot del ali celotna molitev. Ravno družinska doživetja ob Svetem pismu nam lahko pripomorejo, da bomo spoznali izjemnost svetih knjig in jim v svojem stanovanju dali ustrezno mesto.

Zahtevnejši, odrasli kristjani se bodo morda vključili v Svetopisemsko skupino ali krožek. Sveto pismo jemljejo tudi številne skupine za temeljno vodilo pri duhovnih vajah. Vsakdo mora najti sebi in svojim bližnjim primeren način, da ta knjiga življenja ne bo ostala mrtva črka, ampak luč na življenjski poti.

Pred navzočim Bogom se iskreno vprašajmo: Ali imamo v družini Sveto Pismo? Ali ga berem in premišljujem vsak dan? Ali ga tudi v družini skupaj beremo? Ali sem pozoren na to, katera misel se je med branjem Svetega pisma dotaknila moje duše? Ali se k tem mislim, ki so se me dotaknile, ponovno vračam? Ali čutim, da me moje premišljevanje Svetega pisma resnično vodi v globlji stik z Bogom?

Postavimo Sveto pismo v stanovanju na dostojen kraj, kamor se bomo vselej ozirali s spoštovanjem, in od koder bomo to knjigo spodobno jemali za branje in jo prav tako spodobno polagali nazaj!

vaš župnik Ervin
 

Vsi ga iščejo


Veliko čudežev mora narediti človek, da preživi dan. Gledam očete in mame, gledam toliko požrtvovalnih ljudi, gledam – koliko čudežev. Skrbijo za otroke, za starše, za bolnike, za onemogle. Strežejo, zdravijo rane, jih obvezujejo, poslušajo ... In zdržijo pod to težo, ne da bi se zgrudili ali zlomili pod njo. Pa vendar se zgodi tudi to. Veliko jih ugotavlja, da so živčni, napeti, da se pretirano jezijo na svoje domače, po navadi zaradi malenkosti, kdaj celo brez razloga. Tako s svojo napetostjo ranijo svoje najbližje. Lahko ugotovimo, da so preutrujeni.

Danes beremo o Jezusovem napornem delavniku. O delavniku, polnem čudežev. Podobnih čudežev, kot jih dela mnogo ljudi. Nežno in ljubeče je pristopal k ljudem, se zanje zanimal, mnogim je pomagal, mnoge ozdravil, kot prijatelj jih potolažil, kot človek je vsakega sprejel in mu dal svoj čas in pozornost. Od kod njemu ta moč, s katero je delal vse te čudeže? »Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil.« (Mr 1,35) Izvir njegove moči je bil ta samoten kraj, ta tišina, ta njegova puščava, v kateri mu je govoril Oče. To je tudi izvir naše moči.

V mnogih naših družinah in tudi pri posameznikih pa izginja molitev. Jezus na vse zgodaj vstane in se napoti na samoten kraj molit. Ni prav, da za vse to ‘pomanjkanje molitve krivimo mnoge obveznosti, ki jih imamo, ritem življenja, ki je pač takšen, da ne dopušča časa, ki bi ga lahko posvetili molitvi. Prav je, da se ob tem vprašamo, da je verjetno nekaj narobe z našo molitvijo, da ni zavestno iskanje povezave z Bogom. Vsak od nas mora najti svojo pot in način molitve. Enim zelo veliko pomeni rožni venec. Prav in dobro. Drugemu ne. Ta mora najti drugo pot. Mogoče, da vsak dan vzame v roko Sveto pismo, ga počasi prebira in ob njem premišljuje. Tam kjer se me Bog dotakne, se je potrebno zaustaviti in prositi Boga, da bi se ta stik še poglobil, postajal vedno bolj oseben, prijateljski, zaupljiv. Ravno tako je tudi z obiskom nedeljske svete maše. Dokler je samo neka obveza, izpolnitev neke zapovedi, jo bomo hitro in na lahko opustili. Če pa je zame sv. maša srečanje z Bogom, potem mora biti ovira zelo velika, da me bo zadržala doma. Če je moja molitev postala iskanje stika z Bogom, potem bom iskal načine in kraje, ki mi bodo k temu pomagali in tudi časa, ki ga bom posvetil molitvi mi ne bo žal. Molitev bo postala tista, ki bo dajala »ton vsemu mojemu življenju in prizadevanjem.

Dan je za nas pretežek da bi ga nosili sami. Življenje je pretežko, da bi ga nosili sami. In če smo sitni in napeti in živčni, je to signal, klic, opomin, naj vendar nehamo nositi sami. Naj pustimo Gospodu, naj nam pomaga nositi. Vzeti si vsak dan čas Zanj je nujnost. Vzeti si čas, ko se preprosto pustiš imeti rad, pustiti, da te Bog ozdravi, ti prisluhne, ti odpusti. To je pomemben čas. Kajti vsi moji odnosi se hranijo iz tega odnosa. Vanje bom namreč vedno prinašal to, kar se dogaja v odnosu z mojim Bogom. Moja ljubezen se hrani v njegovi ljubezni do mene, moja potrpežljivost se uči ob njegovi potrpežljivosti z menoj, moje odpuščanje ob njegovem odpuščanju. Vem le eno. Življenja ne bo, če ne pridemo do Jezusa.

Ostaja tiho bedenje ob Jezusu, v duhu, v molitvi, ko se vsa ostala množica spravi k počitku, ko se umakne od Njega. Gospod je sam na gori, ponoči. Takrat je čas. Kje sva, ti in jaz? Kdo sva? Hvaležnost za dar molitve in iskanja od naju zahteva odgovor!

vaš župnik Ervin
 

Osvoboditev


Jezus med ljudstvo prinaša osvoboditev; osvoboditev od telesnih in duševnih in duhovnih bolezni. Ko si ljudje zastavljajo vprašanja, kje je Bog, ali mu je mar zame, ali mu je sploh mar za nas vse? Ali smo res popolnoma zapuščeni na tem svetu, ki ga obvladujejo močnejši in spretnejši od nas? Ali ima sploh smisel upati da bi se stvari lahko obrnile na bolje? Vse to so vprašanja, ki si jih je gotovo zastavljal gobavec iz našega odlomka.

Gobavec je človek, v dobesednem in prenesenem smislu, človek od katerega so vsi dvignili roke. Gobavec je kužen in nedotakljiv, iznakažen in odvraten. Toda ne Jezusu; Jezus do njega goji sočutje. Učenci, ki so hodili ob Jezusu, so to lahko videli iz prve roke. Že dejstvo, da je Jezus gojil do gobavca sočutje in ljubezen, je ozdravljajoče dejstvo. Tudi najbolj zdrav človek namreč, ki ne izkuša ljubezni in sočutja drugih, ni skoraj nič drugačen od gobavca. Kdor želi posnemati Jezusa, mora gojiti ljubezen do vseh in vsakega, ne glede na njegovo zdravstveno, duhovno ali moralno stanje.
Nekdo bo rekel: „Toda to je nemogoče!“ Takemu lahko odgovorimo: „Nihče ni rekel, da bo slediti Jezusu lahko.“ Jezus ozdravljenega gobavca ni zadržal zase kot bi bil njegova trofeja. Še več, rekel mu je, naj ga ne razglaša. Tudi v tem je pomembna lekcija za Jezusove učence: Sočutje in ljubezen ne pomenita, da se na nekaj neuravnovešeno navežem, temveč da sem tistim, ki sem jim kaj dobrega storil, sposoben dati tudi svobodo.

Ljubezen, ki jo uči Jezus, namreč ne izstavlja računa. Na ta način Jezus oznanja pozabljenega Boga, ki ga ljudje tako dobro znamo popačiti v popolnoma brezbrižnega ali pa popolno posesivnega tirana. Jezusovo dejanje in podobna dejanja njegovih učencev oznanjajo sočutnega Boga. Jezus, želim se učiti od tebe vedno in na vsakem koraku. Tvoj odnos do ljudi je neprestana lekcija, ki mi kaže božji odnos do mene, mojih bližnjih in do vsega stvarstva. Naj tudi sam v tem svetu zadiham v tvojem Duhu, ki me uči sočutja in zastonjske ljubezni.

Svetovni dan bolnikov Pridigati in ozdravljati, to dvoje je osnovna Jezusova dejavnost med njegovim javnim delovanjem. S pridiganjem oznanja Božje kraljestvo, z ozdravljanji pa dokaže, da je blizu, da je Božje kraljestvo med nami. Ko je sonce zašlo in se je končal sobotni počitek, so ljudje lahko prišli in mu prinesli bolnike, da je ozdravil veliko oseb prizadetih z različnimi boleznimi, tako telesnimi, duševnimi in duhovnimi. Ker je prišel na svet oznanjat in uresničit odrešenje celotnega človeka in vseh ljudi, je Jezus pokazal posebno ljubezen do vseh, ki so ranjeni tako na telesu kot v duhu, kot so revni, grešniki, obsedeni, bolni, zapostavljeni. S tem se razodene kot zdravnik tako duše kot telesa, kot človekov dober Samarijan. On je resničen Odrešenik, saj Jezus rešuje, Jezus zdravi, Jezus ozdravlja.

Ta resničnost Kristusovega ozdravljanja bolnih nas vabi k razmišljanju o smislu in vrednosti bolezni. Kristusovo zveličavno delovanje pa se ne konča z njegovim zemeljskim življenjem, temveč se nadaljuje po Cerkvi, zakramentu ljubezni in nežnosti Boga do ljudi. Ko je Jezus poslal svoje učence, jim podeli dvojno poslanstvo in sicer, da oznanjajo evangelij odrešenja ter ozdravljajo bolnike. Cerkev, zvesta temu nauku, je imela skrb za bolnike vedno kot sestavni del svojega poslanstva. ‘Revne in trpeče boste vedno imeli med sabo’, je opozoril Jezus. In Cerkev jih nenehno najdeva na cesti in ima bolne za privilegirano pot, da sreča Kristusa, ga sprejme ter mu streže. Skrbeti za bolnika, sprejeti ga in mu streči, je streči Jezusu, saj je bolnik Kristusovo meso.

To se dogaja tudi danes, ko kljub številnim pridobitvam znanosti, notranje in telesno trpljenje oseb prebuja težka vprašanja o smislu bolezni, bolečini in tudi smrti. Gre za bivanjska vprašanja, na katera mora pastoralno delovanje Cerkve odgovoriti v luči vere, ko ima pred očmi Križanega, v katerem je vsa odrešenjska skrivnost Boga Očeta, ki iz ljubezni do ljudi ni prizanesel lastnemu Sinu. Zaradi tega je vsak od nas poklican prinašati luč Božje Besede ter moč milosti vsem, ki trpijo in tistim, ki zanje skrbijo, domačim, zdravnikom, bolničarjem, da bo oskrba bolnikov vedno udejanjena s človeškostjo, z velikodušno skrbnostjo, z evangeljsko ljubeznijo ter nežnostjo. Mati Cerkev namreč po naših rokah ljubeče boža naše trpljenje ter oskrbuje naše rane, to resnično počne z materinsko nežnostjo.

Prosimo Marijo, Zdravje bolnikov, da bi vsak bolnik lahko okušal ob tistih, ki mu stojijo ob strani, moč Božje ljubezni ter tolažbo njegove očetovske, materinske nežnosti.

vaš župnik Ervin
 

Človek je skušano bitje


Kaj vse nam pade v glavo! Ko gledamo življenje, toliko družinskih razvalin, zavoženih usod, alkoholikov, razuzdanosti – od vrhov državnih voditeljev pa do družbenega dna, niti kristjani nismo izvzeti, tudi duhovniki ne. Vedno ista pesem: Vse kar je v svetu – poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja – ni od Očeta, ampak od sveta. Od tod vse afere, podkupovanja, zgražanje novinarjev. A tisti, ki se zgražajo, navadno niso nič boljši, škandali drugih so jim v izgovor pred očitki lastne vesti. A rezultati? Milijoni že umirajo grozne smrti od alkohola, mamil,…. a najhujše šele prihaja.

Jezus je hotel izkusiti skušnjave. Hotel je biti pravi človek, razen v grehu. Skušnjava še ni greh. Postane pa lahko pot v greh, drsalnica v blato. Jezus je zgled za vse čase, kako je treba premagovati skušnjave. Poglejmo prvo skušnjavo: skušnjavo po kruhu.

Ne vemo podrobno kako se je Jezus postil. Naravno pa je, da je postal lačen. Hudič to pozorno spremlja. Hoče spoznati, kdo je Jezus. Je res pričakovani Odrešenik? Skuša ga pripraviti do tega, da bi jedel. To bi bilo še vse v redu, vendar, Jezus bi nekaj počel na hudičevo pobudo, se mu na nek način udinjal in ga tako razbremenil bojazni, da ima pred seboj Odrešenika, ki bo raztrgal mreže, ki jih hudič spleta v svetu.

Najbolj preprosta od vseh mrež in morda najbolj učinkovita je poželenje mesa. Obilno in dobro jesti ( ne glede na debelost in njene bolezni telesa, še bolj bolezni duha, ki je ujet v mesenost). Veliko ljudi sicer umrje od lakote, a še mnogokrat več od preobilne hrane. Telesni človek tudi ne razume, kaj je duhovno, se boji sveti Pavel. Izbirčnost. Suženjstvo reklamam. Še hujša telesnost: pijača. Koliko alkoholikov v Sloveniji. Koliko pekla v družinah. Za sozakonca, otroka, starše, sosede. Alkoholizem povzroči največ prometnih žrtev. Največ nesposobnih za zaposlitev. Droge. Propad človekovega dostojanstva.

In še ena omama mesa: spolnost, iztrgana iz celote človekove osebnosti. Spolnost je sama po sebi eden najlepših Stvarnikovih darov. Po njej smo deležni Božje stvariteljske moči. Povezana pa mora biti v celostno razmerje ljubezni med moškim in žensko. Ni lahke spolnosti, kakor ni lahkega vina. Danes pa se nam od vsepovsod ponuja spolnost brez obveznosti, igračkanje, partnerja ostajata popolnoma neodgovorna. Rezultat: Nesposobnost za zakon, raztrgani zakoni, sožitje brez ljubezni, strah pred otrokom, nesposobnost za starševstvo, spolne bolezni, aids. Jezus na vse to odgovarja: naj ne živi človek samo od kruha, pijače, telesnih ugodnosti. Človek je prevelik, da bi to zasitilo njegove potrebe.

Druga skušnjava – vrzi se dol. Hudič popelje Jezusa, ne zares, le v duhu, domišljiji, na vrh templja. Naroči, naj se vrže dol – vsi ga bodo občudovali, o njem govorili. To je napuh. Biti več kot drugi. Biti slaven, priti na prvo stran revij, v televizijsko oddajo. Vsi smo veseli uspešnih športnikov, a spoštujemo jih le, če ostanejo skromni, preprosti. Sicer nam niso več všeč. Podobno velja za vse druge položaje: v politiki, gospodarstvu, v znanosti in umetnosti…Potrebujemo vrhunske izvedence, a le, če bodo ostali na tleh.

Tretja skušnjava: Vse to ti dam, če padeš predme in me moliš. Kako sodobna skušnjava: vse dobiš, denar, zlatnino, delnice, veleposestva, multinacionalke, težke bančne račune …Nič slabega sicer, toda le, dokler so ti to pripomočki za kaj boljšega, kot je denar. Ko pa ti to postane malik, božanstvo? Čudno božanstvo, ko umrješ, si naenkrat popolnoma brez vsega. Gospoda svojega Boga moli in njemu samemu služi.

Nauk vseh skušnjav je popolnoma jasen: Sodobno življenje nas hoče na vsak način zasužnjiti, vsiljuje nam vzorce, ki naj bi danes veljali za edino merilo uspešnosti. A taki vzorci se kmalu izkažejo zlagani in usodni tako za posameznika kot za skupnost. Naj bo naš post čas za spremembe, čas dozorevanja za večje vrednote.

vaš župnik Ervin



Print Friendly and PDF