Preskoči na vsebino


Iz smrti v življenje: 7 prehodov

Neverni Tomaž je postal veren. Kako? Njegova pot iz nevere v vero je bila pot iz osamljenega iskanja in tavanja v skupnost. Tomaž je imel skupnost prijateljev – Jezusovih učencev, kamor se je vrnil. Vstalega je srečal med brati, ki so mu pripovedovali: »Gospoda smo videli!«

V sedmih nedeljah velikonočnega časa bomo letos pogledali 7 prehodov, ki jih kristjani živimo kot del enega samega, velikega prehoda – pashe: iz smrti v življenje. Judje imenujejo veliko noč »pesah'«, kar pomeni »iti preko«. Angel smrti je namreč v noči izhoda iz Egipta šel mimo hiš Izraelcev, ki so bile na podbojih zaznamovane s krvjo velikonočnega jagnjeta. Jezus je šel preko, preko groba in smrti v življenje. Ta prehod iz smrti v življenje se je za nas zgodil pri krstu in ga živimo v vsakdanjem življenju, kjer nam ga na poseben način pomaga živeti zakrament evharistije.

Morda se ti bo zdelo čudno. In res je! Ampak, ko prideš k maši, prideš med brate in sestre. In žal … imaš prav: nismo ravno bratski. Velikokrat. Župniku se mudi, vsi bi radi šli čimprej domov. V Apostolskih delih beremo o skupnosti, ki je bila drugačna: vztrajala je v nauku apostolov, lomljenju kruha, bratskem občestvu in molitvah. Redno so se zbirali in ko so skupaj molili in razlomili kruh, so zaznali, da se med njimi dogaja nekaj, kar presega prijateljske vezi. Da je tam navzoč On, ki jih po vstajenju imenuje »brate.« Kar nekaj časa so potrebovali, da so se navadili na to novo navzočnost. Vendar so ta srečanja nekaj temeljnega spremenila: niso bili več osamljeni iskalci ali kristjani, ki izberejo, kar jim paše, ampak so postali bratje. Bratje z veliko napakami, ampak bratje. Hudič jih je in jih bo še velikokrat hotel razkropiti, skregati in izolirati vsakega v njegovo osamljenost. Vendar jih bo Gospod vedno znova zbral in učil, kaj pomeni biti skupnost. Biti družina. Nekaj tega – biti skupnost - smo v letošnjem letu izkusili tudi prvoobhajanci in starši, ki smo skupaj hodili po poti z Jezusom. Ta pot nas je spremenila. In na tej poti nas bo Jezus spreminjal naprej. Jezus, hvala, ker iz nas posameznikov delaš družino svojih učencev!

Tomaž
 

Ko doživiš še eno razočaranje in se ti vse podre, bi najraje zbežal.  Proč od kraja, kjer so se podrli upi, proč od tam, kjer so propadli načrti. Tudi za Emavška učenca se je vse končalo. »Mi pa smo upali, da nas bo on rešil …« Razočaranje in zmeda. Imata vse informacije: on, prerok, mogočen v besedi in dejanju pred Bogom in vsem ljudstvom je umrl, bil je pokopan, saj je danes že tretji dan. Grob je sicer prazen, a njega niso videli. Konec je, vse je en velik nesmisel.

Vendar ni konec. Drugi prehod - pasha je od nesmisla, ki ga po človeško doživljamo v življenju h globokemu smislu vsega, posebej trpljenja. Od razočaranja k novemu upanju. Od počasnega srca, ki ne razume in ne veruje, h gorečemu srcu, ki razume, da je velika noč bila potrebna, saj je bila »pot v slavo«. Od oči, ki ne prepoznajo Vstalega, ker so zastrte, do oči, ki se jima odprejo, ko razlomi kruh.

Kako se zgodi ta prehod?

  • Gospod ju najprej posluša. Kot da ne ve, kaj se je zgodilo. Hoče slišati našo zgodbo. Kot učenca mi vemo vse, kaj se je zgodilo, a ne vidimo smisla.
  • Jezus jima razkriva drugačen pomen dogodkov. Posveti v boleče razočaranje z lučjo Božje besede. Trpljenje Mesija ni bilo neuspeh in konec. Bilo je pot v slavo, ki jo ima kot ljubljeni Sin. Njega smrt ni mogla imeti v oblasti. Samo v grobu, v smrti je lahko premagal smrt.
  • V učencih se prebudi želja, da bi ostal z njima. Božja modrost ogreje naše srce, ki ob njem zagori. Prižge se novo upanje, upanje, ki ne umre. To upanje postane prošnja in vabilo: »Ostani z nama!«
  • Šele dejanje – lomljenje kruha in osebna izkušnja jima odpre oči. Vera je osebna izkušnja srečanja z Vstalim. Ta je sedaj navzoč na čisto nov način.

Večina kristjanov ima raje božič kot veliko noč. Božič je rojstvo in to je nekaj veselega. Velika noč nas neizogibno sooči z bolečino, neuspehom, trpljenjem in smrtjo. Zato ni prijetna. A prav tu se »lomi« naša logika, naša človeška miselnost z Božjo modrostjo. Vendar brez velike noči božič ne bi pomenil nič. Gospod nas želi »peljati čez« nesmisel trpljenja in v njem razodeva svojo ljubezen. Kdor ljubi, tudi trpi. In tako kot kruha ni, če pšenica ni očiščena plev, zmleta v moko in zgnetena ter spečena v vročini, tako tudi ni resnične ljubezni, ki bi ne šla skozi preizkušnjo, očiščenje in bolečino. Preden zadiši po sveže pečenem kruhu je potrebno vse to. In ko damo v peč kruh, to vemo. Težje je razumeti in sprejeti, ko nas melje, gnete in speče življenje. A prav tu dobi svoj svoj smisel trpljenje in bolečina, ker nima zadnje besede: postane pot v slavo: v Očetovo hišo, kjer diši po sveže pečenem kruhu.

Tomaž
 

Kristjan je tisti, ki je prešel iz smrti v življenje. To je naša pasha – velikonočni prehod. Vstajenje bistveno spremeni naše življenje. Vedno znova smo povabljeni »iti preko«. V nedeljah do binkošti spoznavamo 7 prehodov, ki jih kristjani živimo kot del velikega prehoda – pashe: iz osamljenosti v skupnost, od nesmisla k smislu, iz sužnosti v svobodo, iz ruševin v Očetovo hišo, od laži k Resnici, od minljivosti v večnost, iz Babilona v binkošti.

Tretji prehod, ki ga odpira Jezus v veliki noči je prehod iz sužnosti v dokončno svobodo.  Je nov način odnosov, ki se vzpostavijo med tisitimi, ki poslušajo njegov glas. Kajti naše odnose lahko živimo na dva načina:

Prvi, nam zelo znan, je način zasužnjevanja: to, da močnejši izkoristi šibkejšega. Zasužnji ga tako, uporabi svojo moč. Ne pride odprto, skozi vrata v svobodi, ampak se kot tat naskrivaj splazi v stajo, kjer so ovce. Kultura v kateri živimo, je po besedah današnjega evangelija kultura »tatov in roparjev«. Skriti interesi, manipulacije, boj za prevlado: »Tat prihaja samo da krade, kolje in uničuje.« Vedno znova tako v družbi in žal velikokrat tudi v Cerkvi prevlada zakon močnejšega. Tat in ropar si prisvoji to, kar pripada vsem. Taki odnosi usužnjujejo, zapirajo v stajo ovce, ki umirajo od lakote, pijejo življenje. Ovce pa ne poslušajo glasu tujcev.

Drugi način je svoboden in ljubeč odnos: v tem močnejši zaščiti šibkejšega in poskrbi, da bo ta živel. To je Jezusov način. On je dobri pastir, ki da življenje za ovce. On jih pozna, kliče jih celo po imenu – pomeni, da ima z vsakim oseben, prisrčen odnos. On jih »pelje ven«, na pašo, da ne bodo umrle od lakote. On je za ovce vrata – pomeni, da je prehod v resnično življenje, življenje v izobilju.

Velikonočni prehod je prehod iz sužnosti v svobodo. Kajti Jezus je vzel nase vse zlo: križan je bil zato, da bi uničil vsako oblast smrti, vsako zasužnjevanje in izkoriščanje. Njega je Oče »naredil za Gospoda«, spregovori Peter na binkošti. Postal je tista vrata, ki so dokončni izhod iz vsake sužnosti. Kajti Sin je prišel, da bi nas vse osvobodil za svobodo sinov in hčera! Kristus nam postavlja dve izzivalni vprašanji:

Na kakšen način živiš ti svoje odnose? V skupnosti Jezusovih učencev so osebe zaživele pristne in svobodne odnose. Sprejeti Jezusa za Gospoda pomeni sprejeti to, da ne služiš nobenemu drugemu, ampak samo Sinu. In to te naredi resnično svobodnega: da ljubiš, da tudi ti postaneš pastir, tisti, ki skrbi za ljudi, ki so ti poslani na tvojo pot.

Na kakšen način bomo živeli odnose v Cerkvi? Kajti tudi mi smo lahko Cerkev, ki drži ljudi kot ujetnike religije, ali Cerkev, kjer  se najdemo odrešeni, kjer je nekdo za nas dal življenje, nas pripeljal na svobodo.  Peter zapiše: »Kakor ovce ste namreč blodili, zdaj pa ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš.«

Tomaž
 

Naše življenje je sestavljeno iz prehodov, majhnih in velikih. Od doma v službo, iz noči v dan, iz žalosti v veselje, iz smrti v življenje. To je naša pasha – velikonočni prehod. Vstajenje bistveno spremeni naše življenje: odpre prehod tam, kjer se je vse zdelo porušeno. A prav iz ruševin Bog vzame kamen, ki so ga zidarji zavrgli, in ga postavi za temelj nečesa novega, veličastnega. To je njegov način, velikonočni način. In prav to je četrti prehod, ki ga izkuša kristjan in Cerkev: da sem bil zavržen in me je Gospod poiskal, me izbral in me kot dragocen biser vzidal v svoje telo, ki je Cerkev.

V Pušji vasi (it. Venzone) pri Huminu (it. Gemona) stoji mogočna bazilika. Leta 1976 je bila v potresu skoraj v celoti porušena. Gmoto ruševin so delavci s pomočjo fotografij urejeno razpostavili po velikem travniku. Kamne so prepoznali in sestavili oboke. Sedaj lahko vstopimo v veličastno svetišče, sezidano iz ruševin.

Tako Bog zida svojo Cerkev. Ne zida mrtvih zidov, ampak živo, duhovno zgradbo (1 Pt 2,4-9). Zida jo velikokrat iz zavrženih: iz oseb, ki jih je naša družba po besedah papeža Frančiška naredila za »škart.« A za Boga ni »škarta«, ker je Oče. So samo otroci: sinovi in hčere. Kot skrben zidar nas vzame v roke, nas z ljubeznijo obdela – in to tudi boli – in nas vzida. Če se mu pustimo vzidat … In tu mi pred oči pride nek fant. Ko se je sprehajal pred cerkvijo, sem pristopil k njemu in ga vprašal: »Kaj pa ti tu počneš?« Odgovoril mi je: »Bi se jaz lahko dal krstiti?« V njegovih očeh je bilo vprašanje vsakega človeka: Ali sem Bogu dragocen? Ali me sprejmete kot svojega brata? Začel je pot, iskreno, preprosto, lepo. Sedaj je Jezusov učenec. V marsičem mi je spodbuda in zgled: predvsem v iskrenosti in preprostosti.

»V hiši mojega Očeta je veliko bivališč,« pravi Jezus. Tu je prostor za vsakega. Cerkev prihodnosti bo Očetova hiša, vse ostalo se bo porušilo. Kajti prevečkrat smo zidali svoj babilonski stolp, narejen iz opek, ki jih dobimo iz kalupa. Bog pa zida iz živih kamnov, kjer noben ni enak, vendar iz njih dela čudovito celoto. On vidi v vsakem človeku svojega otroka, dragocen dar in čudovite možnosti. Kako blagodejno je to! »Vaše srce naj se ne vznemirja …«

Nekoč si bil zavržen, sedaj pa izbran in dragocen. Ta prehod želi Gospod uresničiti v tvojem življenju vedno znova. Mu boš dovolil? Kajti potrebuje tvoj »DA«. V prvi Cerkvi (Apd 6,1-7) so odkrili različne darove posameznikov, ki so sprejeli različna služenja. Vsak ima v tej zgradbi svoje mesto, naloga pa je ena, skupna za vse in jo lahko opravimo samo skupaj: »Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo, določeno za Božjo last, da bi oznanjali slavna dela tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč« (1 Pt 2,9).

Tomaž
 

15. aprila zvečer sem doživel v naši cerkvi čudovit prizor. Gosto temo cerkve je prebodel plamen velikonočne sveče. Ob njem so otroci in odrasli prižgali svečke in luč se je širila in postajala vse močnejša. Začutili smo, kaj pomeni hoditi v Gospodovi luči. Obrazi ljudi, ki so sedli v klopi, so bili osvetljeni s plameni, prižganimi ob sveči Vstalega Kristusa. Nobene umetne svetlobe, samo sij Luči vstajenja, ki je naša resnica, naše bistvo. Ko doživiš, da te Gospod reši iz smrti v življenje, iz teme v luč, ko te popelje iz laži v Resnico.

Mi se navadimo, da življenja ni »brez laži«, kot poje Tinkara Kovač. Da tudi ljubezni ni brez laži. In prav to je taktika skušnjavca, »očeta laži« (Jn 8,44), da pomeša resnico in laž. Deluje v kalni vodi, kjer se ne vidi in ni jasnine. Deluje v mraku, kjer so le »odtenke sive«. Ko v ta mrak zasveti Kristus, je hudič razkrinkan: ko Filip v Samariji oznanja Besedo, so obsedenci osvobojeni, hromi in šepavi so ozdravljeni (Apd 8,5-8). Ujetost v mrežo laži ohromi človeka in mu onemogoča, da bi hodil ali pa ga vsaj ovira, da šepa. In v mestu je zavladalo veliko veselje! Torej je možno živeti brez laži, svobodno hoditi v luči! Verjetno si tudi ti že izkusil, da bi lahko s Kristusom, ki je Resnica, vsi iz obzidja in bodeče žice laži, v katere smo ujeti, odšli ven, v svetlobo in svobodo Resnice.

Kajti resnico odkrijem v odnosu. »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas in verujemo vanjo,« je zapisal Janez v svojem pismu. Bog nas ljubi. To je temeljna resnica o nas. Sprejmemo pa jo tako, da na to ljubezen odgovorimo in to ne samo z besedami, ampak v dejanju: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi.« Kajti Jezusa lahko poslušam, se navdušujem nad njegovimi besedami, a ne živim po njih. Tu je še ena zanka laži: biti formalno kristjan, a ne delati tega, kar mi Jezus naroča. Ne vzeti ga zares. Jezus jasno pove: »Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed«! Pomeni, da na ljubezen, ki sem jo prejel, ne želim odgovoriti! Primer take drže je čarodej Simon: sprejel je vero in se celo dal krstiti, a je potem, ko je videl čudeže, hotel kupiti dar Svetega Duha, da bi z njim obdržal svoj čarovniški vpliv (Apd 8,9-24)!

Če pa na Božjo ljubezen odgovorimo v dejanju, če vzamemo Jezusove besede zares, se bo zgodilo nekaj čudovitega: »Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna.« Jezus – Sin nas vključi v občestvo ljubezni, ki med njim in Očetom. On prebiva v nas po Duhu. Če je hudič Satan – Tožnik, ki nas obsoja, je Sveti Duh – Paraklit - Tolažnik, Zagovornik. On je Duh resnice - resnično življenje. V njem lahko živim brez laži: ljubljen, osvobojen, kajti on me ne bo več zapustil: nisem več sirota, ampak sin v Sinu. In to je moja resnica, razlog mojega upanja!

Tomaž
 

Na koncu naše veroizpovedi rečemo »Verujem … v večno življenje.« Tako kot mnoge, tudi ta beseda zvodeni, postane brez okusa, posebej, če jo izgovarjamo brez razmisleka. A v teh dveh besedah se skriva bistveni prehod, ki ga Jezus uresničuje z oblastjo, ki mu je dana: prehod iz smrti v življenje, iz življenja, ki je le telesno in psihično in minljivo, v življenje, ki je Božje, duhovno, večno.

Naredil sem majhno raziskavo grškega jezika, ki za besedo življenje uporablja dva izraza: bios in zoe. V Novi zavezi se beseda bios uporablja za življenje, ki mine. Beseda zoe se uporablja za najvišjo obliko življenja, ki jo imamo od Boga. O tem govori Jezus, ki je od Očeta prejel oblast, »da bi dal večno življenje vsem,« ki mu jih je dal Oče (Jn 17,2). Potem je tu še beseda večno, (grško aiṓnios). Ne nanaša se toliko na trajanje, ampak na kakovost bivanja. Torej »večno življenje« živimo sedaj, izkušamo kakovost Božjega življenja kot nekaj, kar posedujemo v sedanjosti.

Če nekdo reče »kakovost bivanja«, takoj pomislimo na kvalitetno opremljeno stanovanje, šolo ali dom z ostarele. Jezus nam v svoji »oporoki« pri zadnji večerji, odpre pogled v največjo kakovost življenja, v najsvetejši prostor: v odnos med njim in Očetom. Evangelist Janez, ki je bil Jezusu posebej ljub, je zapisal ta pogovor med Sinom in Očetom, v katerem ti in jaz – mi dobimo posebno mesto. Dejansko postane ljubezen med Očetom in Sinom dediščina, ki nam jo on zapušča. In to je »kakovost Božjega življenja«. »Certifikat kakovosti« podeljuje Sveti Duh, ki prebiva v nas in nas naredi za sinove, deležne »veličastva«, ki ga ima Sin pri Očetu.

In če smo naredili raziskavo grškega jezika, zakaj ne bi raziskali še malo hebrejščine, jezika, v katerem je zapisana Stara zaveza? V hebrejščini beseda kabod (= veličastvo) ne označuje slave, ki jo nekdo uživa pri drugih. To je prazna slava, ki pride in gre, kot piha veter. Veličastvo, ki nam ga nihče ne more vzeti, je vrednost, ki jo imamo v Božjih očeh, je naša notranja vrednost.

V čem je torej sprememba, ki jo Kristus prinaša v moje in tvoje - naše življenje? Iz površinskosti telesnega in psihičnega življenja nas popelje v globine svojega odnosa z Očetom, pelje nas v svojo dnevno sobo, nas posadi na kavč in na mizo postavi najboljši kruh, nam da izkusiti Očetovo ljubezen, ki odslej ne pripada samo njemu, ampak vsem njegovim bratom. Zato je večno življenje v tem, da spoznam Očeta in Sina. Onadva mi razodeneta, da moje življenje ni samo telesno in psihično, obsojeno na propad in trohnobo, ampak da mi je v odnosu z Očetom in Sinom podarjen Duh, življenje, ki ne mine, ki je nekaj tako čudovitega, da celo vesolje in vsa večnost ne zadostujeta, da bi ga zaobjela! In prav po tem življenju, življenju iz Boga, sta tudi naše telesno in psihično življenje zaobjeta v večnost!

Zato skupaj z apostoli in Marijo enodušno vztrajajmo v molitvi za Duha, ki je življenje samo! Brez njega smo ljudje, ki hodijo po svetu a so duhovno mrtvi! Kako potrebujemo oživljajočega Duha v naših skupnostih, družinah, odnosih! Kako ga potrebujemo! In Oče ga daje, vsem, ki ga prosijo!

Tomaž
 

Kot otrok sem z odprtimi usti poslušal zgodbe iz stare zaveze. Tudi tisto o gradnji Babilonskega stolpa. Kot odrasel odkrivam, da babilonske stolpe danes gradimo mi. Na vigilijo binkošti pri maši lahko beremo prav ta odlomek. Cerkev je od vsega začetka videla prav tam očitno nasprotje binkošti. V čem je torej ta prehod od Babela k binkoštim?

Od samouveljavitve k poslanstvu

»Naredimo si ime …« pravijo graditelji stolpa v Babilonu. Ne gradijo stolpa proti Bogu. Arheološke raziskave govorijo o tem, da so bili ti stolpi – zigurati - posvečeni božanstvu! Vendar gradijo stolp iz svoje volje do moči. Kolikokrat smo jim podobni! Hočemo uveljaviti sebe in za to uporabimo tudi Boga, da bi mu pokazali, kaj vse naredimo zanj … in posledično, da mora tudi on nekaj pa vendarle narediti za nas …

Apostoli pa na binkošti oznanjajo velika Božja dela. Ne svoja. Sveti Duh usposobi apostole za poslanstvo: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (Jn 20,21).Če pa si poslan, ne počneš tega v svojem imenu, ampak v imenu tistega, ki te je poslal. Jezusovo -  torej tudi naše - poslanstvo je bilo izpolniti Očetovo voljo – vsem dati večno življenje. Daleč od uveljavljanja svoje volje!

»Komu sem podoben, ko gradim svojo družino, svojo skupnost, svojo Cerkev? Na koga spominja moja dejavnost? … Komu hočem ustvariti ime: sebi ali Bogu?«[1]

Od zmede k razumevanju

V Babilonu pa ni bilo tako: vsi so govorili isti jezik, a se niso več razumeli med seboj. Babel pomeni tudi »zmeda«. Ko hoče vsak uveljaviti svojo voljo, nismo več skupaj, razdelimo se! Luka pa pri opisu binkošti izpostavi dar jezikov: Jezusovi učenci oznanjajo velika Božja dela in vsi navzoči, čeprav prihajajo iz vseh šestnajstih pokrajin tedaj znanega sveta, jih razumejo govoriti v svojem jeziku. Vsi govorijo različne jezike in vendar se vsi razumejo med seboj! Ko je v središču Bog, se zbližamo in razumemo.

Od uniformiranosti k edinosti

Babilonski stolp gradijo iz opek, ki jih izdelujejo v kalupu. Človeka na vsak način hočemo stlačiti v nek kalup, ki bo ustrezal nekomu drugemu. Nima več obraza. Cerkev pa je Očetova hiša iz živih kamnov, kjer je vsak različen, a skupaj ustvarijo čudovito zgradbo. »Različni so darovi, službe, dela, … Duh pa je isti.« Vsakomur se daje razodetje Duha v korist vseh. Ključno znamenje ali je med nami navzoč Sveti Duh, je ljubezen do edinosti.

Tomaž

 


[1] R. Cantalamessa: Sveti Duh in binkošti, 115.



Print Friendly and PDF