Preskoči na vsebino


Post 2017 - Kako živeti iz daru, ki smo ga prejeli

Ni mu všeč! Res mu ni všeč, če se veseliš Daru, ki si ga prejel pri krstu, birmi in evharistiji! Ni mu všeč, če moliš, če poslušaš Besedo, če se hraniš s Kruhom, če piješ živo vodo Duha! Ravno nasprotno! Ker je ubijalec od začetka, lažnik in sovražnik človeka, se bo na vse načine trudil, da te spelje s tvoje poti ali pa ti prepreči, da bi nanjo stopil!

Vprašal me boš, o kom govorim. Najbrž že veš. Ja, o njem, ki je stara kača: hudič, zapeljivec, Satan – Obtoževalec in Diabolos – Ločevalec. Ne samo, da je aktiven, ne samo, da uporablja nešteto preoblek in zvijač. Predvsem noče biti razkrinkan. Zato mu posebej ni všeč postni čas, čas, ko pride na plano njegova taktika, čas, ko je vedno znova premagan v življenju tistih, ki se oklenejo zmagovitega orožja.

Po krstu, kjer ga Oče razglasi za svojega Ljubljenega Sina, se Jezus, poln Svetega Duha odpravi v puščavo. V divjino, kjer prebivajo demoni. Na Sovražnikovo ozemlje, da bi ga premagal prav tam, na njegovem ozemlju. Da bi razkrinkal njegovo taktiko in nam dal orožje za boj.

Sovražnik je torej znan. Dokler mi hranimo starega človeka v nas, on veselo počiva in se smeje! Ko pa samo pomislimo, da bi kaj spremenili, da tako ne gre več, da bi radi bili drugačni, postane naenkrat zelo aktiven. Ko se spomnimo miru in veselja, ki je zapisano globoko v nas še iz vrta, ko smo živeli kot ljubljeni otroci, se mu vklopi alarm. In akcija se začne: premišljeno in načrtno. Kot v vrtu – 1 Mz 3. Taktika je naslednja:

  1. Najprej pride skušnjava - misel: želja, predlog, impulz, sugestija, …: Ali ni Bog rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu? Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh. Prijazno, prebrisano, prijetno. Saj imaš pravico! Skušnjava še ni greh. Jezus jo prepozna takoj in zavrne z močjo Besede (Mt 4, 1-11).
  2. Začne se pogovor s skušnjavo: Eva se s kačo pogovarja in kača je neverjetno zgovorna. Utemeljuje, razlaga, pove, da se je Bog človeku zlagal in razkriva to, kar je Bog zamolčal: Nikakor ne bosta umrla, ampak se vama bodo odprle oči in postala bosta kakor Bog! Začne se tvegana igra, ki zmede misel in oslabi našo voljo.
  3. V nas se prične boj. Srce je razdeljeno: Komu naj verjamem? Kaj naj storim? Stari človek se noče odpovedati obljubam užitka. Novi človek se upira. Če zmaga stari človek, …
  4. Pristanemo na zlo: najprej v mislih, potem v dejanjih. Enkrat, dvakrat, … s ponavljanjem se to ugnezdi, postane utečen mehanizem, postane strast. Vendar skušnjava nikoli ne da tega kar obljublja. Vedno večja je frustracija, ker tega ni, vedno večja grenkoba in obup.

Ne moreš vplivati na skušnjave. Če hočeš služiti Gospodu, pripravi srce na preizkušnjo (Sir 2,1). Jezus nam daje tri orožja:

  1. Post, ker človek ne živi samo od kruha.
  2. Miloščino: ker nas je on vzljubil do konca, da bi mi ljubili brate.
  3. Molitev: ker je Bog Oče, ki ima naše ime zapisano na svojih dlaneh.

Boj se je že začel. Kako ti gre?

Tomaž
 

Na Kraškem robu so čudoviti kotički. Najbolj všeč so mi tisti, kjer lahko na vrhu sten, v zavetju skalovja in borovcev zrem na dolino Rižane in proti Kopru, morju, v neskončno daljavo. Še posebej lepi so tam sončni zahodi, ki pordečijo skale in oblake, ko morje zažari v posebni svetlobi.

V življenju so nam podarjeni trenutki, ko vse zagledamo v novi luči. V lepoti, ki je že položena v vse stvari. Takrat za trenutek zremo Lepoto, ki bo nekoč zažarela za vedno. To razodetje so doživeli Peter, Jakob in Janez na gori Tabor, kjer so videli Jezusov obraz in oblačila v sijaju vstajenja. To razodetje je doživel Abram, ko je po dolgih letih sledenja Glasu, ki je rekel: »Pojdi …«, doživel uresničenje obljube. Ker Bog ne razočara. To je izkusil Pavel, ki se je odzval na Kristusov sveti klic.

Če nas je prva postna nedelja učila razkrinkati glas skušnjavca, se mu upreti z Božjo besedo ter poslušati Sina, nas druga vabi, da odkrijemo lepoto Obljube, h kateri Bog kliče vsakega človeka. Ta obljuba, dana Abramu, nam je podarjena in razkrita v Kristusu. Njegov obraz, ki je zasijal kot sonce, in njegova oblačila, ki so postala bela kakor luč, so sijaj vstajenja, sijaj novega človeka, ki že prebiva v nas! Pri krstu je Bog očistil našo podobo, da je zažarel naš obraz v luči Božje podobe. Prejeli smo belo oblačilo, znamenje dostojanstva in nesmrtnosti.

Kaj je bistvo kristjanove poklicanosti? Kako se naše življenje spremeni, ko odgovorimo na Božji klic?

  • DRUGAČEN. Postavljen si pred izziv, ali si upaš biti drugačen. Stopiti iz množice, nehati ubogati zahteve kulture, v katero smo potopljeni, okolice, ki nam določa merila, celo družine, ki je dar, velikokrat pa tudi ujetost! Povzpeti se s Kristusom na goro, da bi bolje videli. Bog je Abramu rekel: Pojdi iz … dežele, rodbine in družine in ga popeljal na pot v neznano: v deželo, ki ti jo bom pokazal!« On ima res smisel za humor!
  • LJUBLJEN in LEP. Tvoja istovetnost ne prihaja od drugih, ampak od Boga: »Ti si moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje!« (prim. Mt 17,5). Ko veruješ Očetovemu glasu in te odene svetloba Duha zasiješ v resnični lepoti Sina. Ne dovoli, da drugi določajo, koliko si vreden! Edini, ki ima tu besedo, je on, ki te je poklical po imenu, preden si se rodil! Abrahamu Bog spremeni ime. Mladega Timoteja Pavel iz ječe opogumlja, da se opre na Božjo moč in se spomni svetega klica: Ni te izbral zaradi tvojih zaslug. On te je poklical ker se je tako odločil v svoji milosti! Ko veš, čigav si, te ni več toliko strah, kaj bodo rekli drugi!
  • RODOVITEN. Poklican si, da bi postal rodoviten: bodisi na poti poročenega – družinskega življenja ali na poti Bogu posvečenega življenja. To velja posebej za mlade, ki so pred pomembnimi odločitvami. Tam, kjer ni možnosti za življenje, Bog obljublja eksplozijo življenja! Abram je bil nerodovitni mož sterilne žene. Sedaj je Abraham, oče narodov! Jezus na gori pokaže učencem predokus vstajenja zato, da se bi ustrašili trpljenja in smrti, skozi katero bo šel. A ne zato, da propade. Zato, da razodene moč Božjega življenja in vsem podari nesmrtnost!

Tomaž
 

Malo pred Bovcem priteče v Sočo potok Gljun. Če bi sledili njegovi strugi, bi kmalu prišli do čudovitega izvira, ki je na zgornji sliki. Sredi vročega poletja izpod skalovja pod južnimi pobočji Kanina priteče ledeno mrzla in kristalno čista voda. Kakšna osvežitev za žejnega popotnika! Mi pa pijemo vedno več ustekleničene vode, vode »z okusom po …« ne vem čim. Namesto k izviru gremo nakupovat, tako kot Jezusovi učenci v evangeliju 3. postne nedelje. A Jezus nas čaka pri izviru. Utrujen je od poti in se kar usede tam. Njega tudi žeja. Ne po vodi. Žeja ga po nas, po našem odgovoru na njegovo ljubezen. Kajti v nekem trenutku življenja smo pozabili na okus studenčnice, na okus Boga. Le kdaj je to bilo?

Pri krstu je Bog odprl v nas izvir žive vode. V naše srce je izlil svojo ljubezen - svetega Duha. Vsaj malo smo okusili svežino tega izvira. A mi smo poslušali glas kače, ki nam je predlagala, da gremo stran od njega. Da se osamosvojimo od Boga, da sami poskrbimo za svojo rešitev. Tako kot Izraelci. Na poti v svobodo obljube, ki je vodila skozi puščavo, si zaželijo nazaj v Egipt. O da! Namesto, da bi živeli iz Daru, ki smo ga prejeli v zakramentih uvajanja – krstu, birmi in evharistiji, gremo nakupovat. Sami moramo poskrbeti zase, ne verujemo več, da smo ljubljeni sinovi in hčere. Pozabimo, da se nas Oče veseli!

Samarijanka iz evangelija smo mi. Poročena s šestim možem, nikoli zares ljubljena, žejna žive vode. Ob Jezusu sploh izve, da obstaja voda, ki zares odžeja srce. Šest je število nepopolnosti, našega iskanja, ki je nepotešeno, dokler ne pride Kristus, sedmi mož. On zares ljubi. Očiščenje krsta, maziljenje birme in miza evharistije nas pripeljejo do poroke – do najtesnejše zveze s Kristusom, ki ozdravlja našo ranjeno človeško naravo.

A hudič ne spi, zelo aktiven je. Tudi on si želi lepoto osebe, ki pripada Kristusu in jo bo na vse načine skušal spet osvojiti zase. Smo kot ozemlje, ki ga je osvobodil Kristus, a je dovolilo sovražniku, da ga zavzame nazaj. Origen primerja kristjana, ki je odpadel od svoje vere - od krsta pocestnici, ki je zapustila svojega moža. Ko dovolimo, da naše telo, svetišče Svetega Duha, ponovno vstopi greh, to ni majhna stvar. Na zunaj ostajamo kristjani, ne zavržemo Boga in Cerkve, vendar se zgodi tihi odpad, nezvestoba v srcu [1]. Ta tiha zavrnitev Daru krsta ima dramatične posledice. Popači Božjo podobo v nas, rani odnose, nas ponovno vklepa v sužnost.

Postni čas je zato pot sprave. Jezus počasi pomaga Samarijanki videti vse, kar je storila. Ampak tega ne vidi več sama, ampak v njegovi luči. Jezus nam da videti naš greh, našo nezvestobo v luči svojega usmiljenja. Kajti Kristus je umrl za nas, ko smo bili še grešniki (Rim 5,8). Ni velike noči brez tega srečanja z Jezusom, ki nam razkrije našo nezvestobo. Zato si vzemimo ta teden čas in pojdimo k izviru. Tam bomo srečali Kristusa. Tam bomo spoznali, kako smo bili zapeljani. Tam bomo odkrili, kaj smo v resnici izgubili in nam on v dobri velikonočni spovedi – zakramentu sprave želi vrniti nazaj.

Tomaž


[1] Prim. Gianmarco Busca: La riconciliazione, sorella del battesimo, 74.
 

Poglejmo pot, ki jo hodimo ob nedeljah v letošnjem postu:

1. Ko želimo živeti iz daru, ki smo ga prejeli, smo skušani, ker sovražniku res ni všeč, da bi mi živeli iz daru, ki smo ga prejeli.
2. Zato nam Jezus na gori Tabor pokaže, h kakšni lepoti smo poklicani – pokaže nam svetlobo vstajenja.
3. V nas želi prebuditi žejo po živi vodi: po Božji ljubezni, ki edina zares odžeja srce.
4. Očistiti želi naš pogled, ki ga greh zamegli: odpreti nam želi oči vere, kajti nevera in nepoznavanje Kristusa je največja slepota. Za to nam je dal dva izvira: studenec krsta in solze pokore.

To je res čudno, da ne véste, od kod je, meni pa je odprl oči, reče sleporojeni berač farizejem, ki so zaverovani v svoj prav in v svoja  pravila in ne priznajo svoje slepote. Najhujša slepota je biti prepričan, da vidim: Ker pa pravite 'Vidimo', vaš greh ostane, pravi Jezus. Ne postaviti pod vprašaj svojega razmišljanja, svojega življenja, svojih prepričanj, jih ne soočiti s Kristusom, njegovim pogledom, njegovo lučjo, pomeni ostati v temi. Tako kot Samarijanki, lahko tudi nam Jezus pove vse, kar smo storili. To je bistveni del dobre priprave na spoved: Prositi Jezusa, da bi videl svoje življenje z njegovimi očmi. Evangelij četrte postne nedelje nam nazorno predstavi, kako nas Gospod ozdravlja te slepote, kajti njemu daleč ni vseeno, če smo slepi berač pred vrati templja, ali pa postanemo otroci luči, ki prebivajo v svetišču svojega telesa! Krst je namreč v nas to že uresničil, ni pa še prišlo do izraza, vsaj v polnosti ne. Krst nam je vrnil pogled vere. A nekaj se z grehom zgodi. Le kaj?

Na to vprašanje nam odgovori sveti Teofil mučen leta 186, škof v Antiohiji, grški razlagalec vere poganskim bralcem, takole piše: Bog je namreč viden za tiste, ki ga morejo gledati, in sicer če imajo vsaj odprte oči. Oči imajo sicer vsi, a nekateri tako zamegljene, da še sonca ne vidijo. Vendar zato, ker slepi ne vidijo, sonce še ni ugasnilo; krivdo, da ne vidijo, naj ti pač pripišejo sebi in svojim slabim očem. Grehi in slaba dejanja tudi tebi zastirajo oči duha. Človeška duša mora biti čista kakor bleščeče ogledalo. Kakor človek ne vidi svojega obraza v ogledalu, ki ga je načela rja, tako tudi človek v grehih ne more videti Boga. Toda če hočeš, lahko ozdraviš. Pojdi k zdravniku, da bo ozdravil tvoje duhovne oči. Kdo neki je ta zdravnik? To je Bog sam, ki po Besedi in Modrosti zdravi in daje življenje.

Spoved ne more biti dobra, če ne pustimo, da nam Gospod očisti naše duhovne oči. Večina ljudi pogosto reče: Jaz nimam grehov. Podobni so človeku, ki je zaprl oči in rekel: Moja soba je pospravljena! Kultura, v kateri živimo je kultura podob. Te podobe so zelo močne, intenzivne, pomešane. Hudič vedno ribari v kalnem, v sivinah. Meša dobro in slabo. Razglasi se celo za prinašalca luči, Luciferja!

Pot k ozdravljenju se torej začne, ko priznamo svojo slepoto. Odkrili bomo, v čem je posledica naših grehov, spoznali pa bomo tudi, da se bodo prav na nas razodela Božja dela. On nam bo odprl oči, da vidimo njegovo delovanje, da spoznamo v Jezusu svojega Odrešenika. Krst je eden in ga ne ponavljamo. Ima pa svojo »sestro«[1]: zakrament sprave. Bog ve, da mi vedno znova grešimo, zato nam je dal še en studenec, kjer se lahko umijemo in očistimo svoj duhovni pogled: spravo – spoved. Imenujemo ga tudi drugi krst ali krst solza, ki nas očisti grehov, ki smo jih zagrešili po krstu.

Tomaž


[1] Prim. Gianmarco Busca: La riconciliazione, sorella del battesimo, 98.
 

Grobov se ne odpira. So sveti spomin, ki čuva naše mrtve. A Jezus vznemirja mrtve. Ne najprej tistih pokopanih, ampak tiste mrtve, ki še živijo. Kajti bolezen za smrt ni rak ali kakšna druga. Bolezen, ki umori telo, je zato, da se bo razodela Božja slava. Bolezen za smrt je greh, ki nas je odtrgal od izvira žive vode. Je greh, ki nas je oslepil in nam vzel pogled Sinov in hčera, ki smo ga dobili pri krstu. Prav ta naš greh je kamen, zavaljen na Lazarjev grob. Kamen, ki se ga ne premika. Ker je že četrti dan, ker že smrdi! Jezus pa se ne boji vonja po smrti. On gre čez vsako mejo. Ko sliši da je njegov prijatelj bolan, počaka še dva dni. Ne počaka samo, da umre, počaka tako dolgo, da je Lazar že štiri dni v grobu. Torej ni nobenega dvoma več, da je smrt zmagala. »Veselim se, da nisem bil tam, da boste verovali ...«

Da. Resnično življenje ni tisto, ki ga prejme Lazar, ki se vrne v to življenje, saj bo moral še enkrat umreti. Resnično življenje je življenje tistih, ki verujejo: Marte, Marije, tebe, mene, ... »Jaz sem vstajenje in življenje.« Na Lazarju, svojemu prijatelju, na tistem,ki ga je imel rad,  pokaže moč Sina, ki oživlja mrtve. Moč GOSPODOVE besede, ki oživi suhe kosti in odpre naše grobove ter nas popelje ven iz njih (Ez 37). Kajti njegovo prijateljstvo se ne ustavi. Niti pred grobom. Tudi tja gre iskat ljubljenega. Zato Jezus joka - tukaj in nad Jeruzalemom. Ker vidi, kam nas je pripeljal naš greh, ker ne spoznamo, da nas je obiskal on.

Tik pred dramo velikega tedna, kjer bo Jezus uresničil to, za kar je poslan, nam peta postna nedelja razodeva, kdo je on in kaj želi uresničiti v TEJ veliki noči. Vzemi si čas, vsaj pol ure in preberi še enkrat Jn 11,1-45. Naslednje točke in vprašanja ti lahko pomagajo tudi kot priprava na spoved:

  • Mi smo tisti, ki ga ima rad. To je naše najgloblje bistvo. Imenuje nas prijatelje. Ti si njegov prijatelj. Tvoj greh ne ustavi njegove ljubezni. Postani tudi ti njegov prijatelj. Videl boš Božjo slavo. Ali dovoliš Gospodu, da te ima rad? Kje vse si bežal pred njegovo ljubeznijo in se skrival pred njim?
  • Ta slava se bo razodela točno tam, kjer tebi zmanjka življenja, moči, žive vode, ljubezni. Tam, kjer si mrtev. Kajti Gospod nas ne reši pred smrtjo. Rešil te bo v smrti. V tisti smrti, v kateri si se znašel sedaj! Kaj v meni je umrlo? Katera področja mojega življenja sem živel ločeno od Gospoda? Kje mi je zmanjkalo življenja, moči, ljubezni?
  • On bo ukazal odvaliti vse kamne, ki te ločujejo od življenja in te bo poklical ven iz groba! Grob, naročje smrti bo zate postal naročje življenja! Zato poimenuj in mu izroči svoj greh. Izroči mu svoj greh – kamen – tisto, kar te ločuje od njega. On ga bo odstranil, ker želi, da živiš! Poišči si primeren čas, ko boš opravil dobro sveto spoved.
  • Vonj po smrti in trohnobi, bo zamenjal vonj dišavnega olja, ki se širi v hiši, kjer je zmagalo Življenje; kjer je doma Sinova ljubezen. Po spovedi opravi pokoro in preberi Jn 12,1-8! Tvoj dom bo postal kraj, kjer bo Gospod obhajal veliko noč!

Tomaž
 

Poglejmo pot, ki smo jo prehodili v letošnjem postu:

1. Ko želimo živeti iz daru, ki smo ga prejeli, smo skušani, ker sovražniku res ni všeč, da bi mi živeli iz daru, ki smo ga prejeli.
2. Zato nam Jezus na gori Tabor pokaže, h kakšni lepoti smo poklicani – pokaže nam svetlobo vstajenja.
3. V nas želi prebuditi žejo po živi vodi: po Božji ljubezni, ki edina zares odžeja srce.
4. Očistiti želi naš pogled, ki ga greh zamegli: odpreti nam želi oči vere, kajti nevera in nepoznavanje Kristusa je največja slepota. Za to nam je dal dva izvira: studenec krsta in solze pokore.
5. Gospod nas kliče iz groba,
iz smrti, ki jo v nas povzroči greh. V zakramentu sprave – spovedi in evharistije, kjer nam daje sebe v hrano, nam vrača novo življenje z njim.
6. Skupaj z njim lahko obhajamo veliko noč: praznik Gospodove ljubezni, ki je šla do konca in še čez. Kajti Gospod je vzljubil svoje, ki so bili na svetu. In to je moja želja zate in za vse tvoje: da bi se velika noč zgodila v tvojem življenju. Z Jezusom gremo ta teden v Jeruzalem: v dramo odrešenja, dramo ljubezni. Ljudje so pred Jezusa, ki je prihajal na osličku razprostirali svoje plašče. Jaz lahko v teh dneh razprostrem pred njim svoje življenje: vsak trenutek, vse odnose, radosti in bolečine, lepoto in konflikte, prijateljstva in zatajitve. Kajti v noči izdajstva se bo razodela ljubezen do konca. V zapuščenosti križa bo Gospod zaklical k Očetu. V smrti in molku groba bo zasijala luč vstajenja. Pridi v cerkev v teh dneh, kajti Gospod si srčno želi obhajati veliko noč s teboj!

Tomaž
 

Evangelij velikonočne vigilije, ki je bedenje tistih, ki so verjeli Gospodovi besedi, da bo odprl naše grobove, nam sporoča, kako in kje bomo mi danes izkusili srečanje z Vstalim. Kajti Gospod želi srečati TEBE, draga sestra, dragi brat, kjerkoli si. »Povedal sem vama!« reče angel ženam: Njegovo vstajenje je dokončna beseda, ki jo je on izrekel. Tudi jaz, tudi mi vsi, ki smo ga srečali, smo dolžni povedati tebi, ki si morda v strahu in dvomih, v žalosti in obupu, tudi tebi, ki si v brezbrižnosti in samozadostnosti: Gospod je vstal. Ni ga v grobu!

Srečanje z Vstalim boš izkusil, če se ne boš bal vstopiti v tvoj grob. V evangeliju sta dve skupini ljudi: ženi in vojaki. Vojaki so plačani, da stražijo grob, da služijo smrti. Zato so ob blisku vstajenja prestrašeni in kakor mrtvi. Človek brez Boga je ujetnik smrti. Čuva jo, oklene se je. Pozneje jim bodo dodatno plačali, da bi ji naprej služili in širili laž, da so učenci Jezusovo telo ukradli. Danes je veliko čuvarjev smrti. Skriti za lepimi oblekami in za pravili, se oklepajo svoje moči, svojega prav in svojega ugleda. Ostali bodo mrtvi, dokler ne sprejmejo resnice, da je grob, ki so ga čuvali, prazen.

Ženi iščeta ljubljenega učitelja, ki sta ga videli umreti na križu in bile ob njem. Ljubezen jima ne da miru. Ne samo, da prideta pogledat grob. Na povabilo angela vstopita vanj. Jezusove učenke in učenci se ne bojijo soočenja s smrtjo in grobom. V grobu, ne »kljub grobu« izkusimo vstajenje. Prav tam, v smrti, ki je nekaj neobvladljivega za nas, Gospod pokaže svojo moč. On gre preko smrti. To je oznanilo  z Bogom ni več slepih ulic, ampak pashe – prehodi, ne stvari, ki gredo h koncu. Vse se lahko začne, in vsak kraj je lahko začetek nove poti. To je velika noč, ki jo izkusiš prav tam, kjer se je v tvojem življenju nekaj zrušilo: pa naj bo to zgodba ljubezni, ki s eje končala, služba, ki si jo izgubil, bolezen, ki je prekrižala tvoje načrte, neuspeh ali razočaranje, ki si ga doživel. Torej lahko stopiš ven iz vsake ujetosti. Iz vsake še tako nerešljive situacije tvojega življenja, Gospod odpira pot naprej!

Srečanje z vstalim boš izkusil, ko boš šel na pot, da svojim bratom in sestram sporočiš: »Vstal je od mrtvih!« Ko ženi hitita izpolnita naročilo angela, srečata Vstalega, ki ju ponovno pošlje. Vstajenje se prelije v poslanstvo: žene so poslane k učencem, učenci k množicam sveta. Ne boj se sporočiti tistim, s katerimi živiš in delaš: »Vstal je od mrtvih!« Ko boš to storil, boš izkusil srečanje z Vstalim.

Kje ga boš srečal? »Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo, tam me bodo videli.« Vstalega boš tudi ti srečal v bratstvu, v odnosih, v Cerkvi – skupnosti tistih, ki so izkusili moč vstajenja. Tistih, ki so bili mrtvi, obupani, ujeti, pa so sedaj odrešeni! Srečal ga boš v Galileji: v vsakdanjosti. Ne v izrednih doživetjih in posebnih krajih, ampak tam, kjer je tvoja vsakdanjost, delo, rutina: tja bo vstopil in njegova luč bo presvetlila kot blisk vse tvoje življenje. Kajti dar, namenjen vsem je novo življenje, življenje vstalega Kristusa. Ga boš sprejel? Boš živel iz njega?

Tomaž



Print Friendly and PDF