Preskoči na vsebino


Da bi imeli življenje

Ko sem bil najstnik, sva z bratom skrbela za krmo domačih živali. Z njive smo vsak dan pripeljali sveže pokošeno deteljo. Brat se je nekega dne pri košnji nataknil na konico kose majhen obroček. Umazanega od zemlje je odložil na polico pri koritu in nanj pozabil. Našel ga je oče, ga umil in odkril, da gre za mamin poročni prstan. Bil je prepričan, da je mama delala na vrtu in ga tam pustila ob umivanju rok. Ko se je vrnila iz službe, ji je poočital: »Kje imaš poročni prstan? Kako paziš nanj?« Mama ga je čudno pogledala. »Tu, na roki!« mu je pokazala prstan, ki sta ga dala izdelati pred 12 leti, ko je mama originalen poročni prstan izgubila pri spravljanju listja. Nihče ni razumel, kaj se je zgodilo, dokler ni domov prišel še brat in povedal, kako se mu je na konico kose nataknil majhen obroček. Prstan, ki je 12 let veljal za izgubljenega, je moral prehoditi zanimivo pot: z listjem v hlev, iz hleva z gnojem ravno na našo njivo, in tam »čakal« da se bratu čisto po naključju zatakne na koso. Zanimivo, ne?

Na nedeljo Jezusovega krsta začenjam novo serijo zapisov, posvečenih zakramentom. Zakaj? Tako kot sta oče in mama pozabila na izgubljeni prstan, tako mi pozabimo na to, kaj smo prejeli, ko smo bili krščeni, birmani in obhajani. Prejeli smo Božje življenje, močnejše od smrti, ljubezen, močnejšo od vsakega greha, prejeli smo hrano nesmrtnosti! Ko »zakopljemo« svoj krst, se znajdemo znova zaprti v psiho-somatsko življenje, ki je obsojeno na smrt. Niti razum, niti morala ne dasta življenja, ki premaga smrt in gre onkraj groba.

Zakramenti so nas vključili v življenje z Bogom. Dejstvo pa je, da večina kristjanov svoj krst »pokoplje«. Krst, birma in evharistija ostanejo kvečjemu spomin na simpatičen dogodek iz otroštva in veliko manj simpatičen dogodek iz mladosti. V resnici pa si v življenju ne znamo pomagati z njimi. Naj uporabim primerjavo, ki sicer šepa, a bomo preko nje to bolje razumeli: Prejeli smo »božji bančni račun« z našim imenom, na katerem je milijon evrov. Prejeli smo tudi kartico, s katero lahko dvigamo z njega. Žal smo nekajkrat dvignili po 5 evrov, nato smo kartico spravili v predal, jo založili z drugimi stvarmi in pozabili, da ta jo sploh imamo.

Kako naj torej spet »odkopljemo« pozabljen krst? Kako naj zaživimo iz moči življenja, ki nam je bilo podarjeno, pa smo nanj pozabili ali pa sploh nismo vedeli, da smo ga prejeli?

Tako, da ponovno odkrijemo svojo istovetnost in se spomnimo krsta. Postmoderni človek ne ve več, kdo je. Skuša se določiti sam, preko znanosti, psihologije, sociologije ali kulture. Nihče ne more živeti, ne da bi vedel, kdo je. Človeška oseba je globoka skrivnost. Istovetnosti si ne damo sami in nam je ne dajo drugi. Krščanska teologija nam razodeva, da nam istovetnost daje Bog sam. Človek je Božja podoba. Naša identiteta izvira iz Kristusa. Zakramenti uvajanja (krst, birma in evharistija) nas naredijo za sinove v Sinu. Jezus je Galilejec. Janez Krstnik se brani, da bi ga krstil, ker je Jezus večji od njega. Vendar niti eno niti drugo dejstvo ne razodene, kdo je Jezus v resnici. Razodene ga Očetov glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« In to je Oče pri krstu enkrat za vselej rekel tudi zate: »Ti si moj ljubljeni Sin, moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje!«

Tomaž
 

V srednji šoli sem se naučil igrati kitaro. Všeč so mi bile pesmi znanega slovenskega pevca in kitarista. Ustvaril sem si neko svojo, precej idealizirano podobo o njem. Potem sem se imel priložnost z njim osebno srečati. Videl sem, kako zelo so se moje predstave o njem razlikovale od človeka, ki sem ga imel pred seboj. Čeprav se skozi pesmi čuti njegova duša, ga nisem poznal.

»In jaz ga nisem poznal …« dvakrat ponovi Janez Krstnik, največji med preroki. Zanimivo je, da bo pozneje v dvomih, če je Jezus res Mesija (Mt 11,3). Pričakoval je močnega Mesija, osvoboditelja, ki bo kaznoval hudobne in nagradil dobre. Jezus pa je drugačen. Janez je sam izkusil, kako si mi ljudje ustvarimo svojo predstavo, kakšen bi moral biti Bog in kako mora delovati. V resnici pa Boga ne poznamo. Evangelist Janez to jasno zapiše v prologu: »Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal« (Jn 1, 9-10). »Med vami pa stoji on, ki ga ne poznate« (Jn1,26) opozori Krstnik. In to je največji greh sveta: nepoznavanje Boga. Mi smo otroci, ki ne poznamo svojega Očeta. O njem smo si ustvarili kar se da čudne predstave, ki jih zlahka zavržemo: kaj boš z Bogom, ki grozi, ki je brezbrižen do trpljenja nedolžnih, ki ne dovoli, da razmišljaš s svojo glavo in ti jemlje svobodo? Ateizem ni toliko zavrnitev Boga kakor čudnih in napačnih podob o njem, ki smo si jih ljudje ustvarili ali pa so nam bile predstavljene.

Janez poudari, da ga ni poznal. Torej ga sedaj pozna. Kaj se je vmes zgodilo? Kaj je Janeza Krstnika pripeljalo do tega, da sedaj Njega pozna? To je pomembno vprašanje, kajti ob Janezu se lahko tudi mi naučimo, od kje prihaja pravo spoznanje Boga.

Prvič: Janez se je jasno zavedal in izpovedal: »Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz.« Dokler sebe postavim pred Boga, se mi ne more razodeti. Dokler sem jaz, jaz, jaz … nato pa dolgo nič, bo Jezus zame skrit v množici ponudb in podob. Danes je tak čas: čas individualizma, kjer smo mi v središču. In Bog se skrije, saj ga ne potrebujemo. Ko naredim korak nazaj, ko priznam, da nisem najprej jaz, potem se mi bo razodel. Sprejeti krst z vodo pomeni priznati, da nisem Bog. To je težko, je pa tako osvobajajoče!

Drugič: Janez prepozna Jezusa po Duhu, ki pride nanj v podobi goloba. To nas spomni na Duha, ki je ob stvarjenju »vel nad vodami« in goloba, ki je Noetu naznanil konec potopa. Gre torej za to, da Sveti Duh preustvari človeka po podobi Sina. Jezus bo namreč »krščeval (= potopil) v Svetem Duhu« (= v Božje Življenje). Sveti Duh, ki je Božja ljubezen, izlita v naša srca nam da spoznati Boga. Spoznamo ga v njem, ki je »Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta.« Jezus nam odkrije pravo podobo Očeta: on je Sin ki se spusti v grešne vode človeštva, vzame nase bolezni, grehe, smrt svojih bratov in nam vrača dostojanstvo Sinov.

Krst so očetje imenovali fotismos – illuminatio – razsvetljenje. Jezus je luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. Luč, ki razsvetljuje tudi mene in tebe, če se nimava za Boga in če zahrepeniva po Svetem Duhu, ki ga Oče daje vsem, ki prosijo …

Tomaž
 

V roke sem končno vzel knjigo dr. Maksimiljana Matjaža o pismu Korinčanom – Klic v novo življenje. V uvodnih sestavkih je zelo natančno opisano tedanje življenje Korinta – Rimske kolonije in gospodarske in kulturne metropole sredozemlja z dvema pristaniščema. Živahni trgovini so se pridružile vsakoletne športne igre in kulti k številnim bogovom, vključno s templjem Afrodite, kjer je bil center sakralne prostitucije. Veliko denarja, blagostanje, a moralna razpuščenost in duhovna zmedenost. In prav to mesto si je Pavel pomladi l. 50 na svojem drugem potovanju izbral za kraj oznanjevanja evangelija. V mestu s 100 tisoč prebivalci se je v letu in pol njegovega bivanja oblikovala 150-200 članska skupnost kristjanov, ki so se zbirali v hišnih skupnostih, ki so se med seboj večkrat sprle, prav tako pa je mlada skupnost imela še cel kup drugih težav.

Nisem si mogel kaj, da ne bi ob teh podatkih pomislil na Koper, mesto, v katerem so se nabrali ljudje z vseh vetrov, mesto, ki živi od pristanišča in trgovin, kjer je mešanica kultur in kultov. Zato je pismo Korinčanom, ki ga beremo v teh nedeljah, za nas še posebej aktualno.

Tudi Matej nam v evangeljski pripovedi približa podobno odločitev Jezusa, ki se je po krstu in 40 dneh puščave nastanil v Kafarnaumu – trgovskem mestu ob galilejskem jezeru, mešanici narodov, kultur in ver. Tako Kafarnaum, kot Korint in Koper, lahko bi tu dodali še ves današnji zahodni svet, je kljub blagostanju potopljen v temo in smrtno senco (Iz 9,1). Materialno bogastvo in moralna razpuščenost, mešanica idej in miselnih tokov, kjer je vse relativno postane resnično tesnobna, temna senca, ki visi nad človekom.

Prav tam, v Kafarnaumu, se je štirim ribičem, garačem in utrjenim možem, ki so morali preživljati družine in plačevati visoke davke Rimljanom, zgodilo nekaj neopisljivega. Ko so urejali svoje mreže, jih je presenetil pogled nekega Jezusa. Pogled in beseda, ki je v njih nekaj premaknila. »Hodita za menoj.« To je bilo na začetku vse. Seveda hoja za Jezusom ni bila preprosta, nasprotno, postajala je vse bolj zahtevna. Vendar so ob njem odkrili, kdo so v resnici. Sprejeli so izziv klica, ki se je zgodil v vsakdanjosti in je to vsakdanjost napolnil z novim smislom, lučjo in radostjo.

Tudi jaz in ti, ki sva sedela ali pa včasih še kar posedava v smrtni senci, sva povabljena na pot. Biti kristjan, biti krščen, pomeni, da te je on poklical. Morda si preslišal njegov glas. Vendar on ne odneha. »Hodi za menoj!« Sredi tega poganskega sveta, sredi okolja, ki ni naklonjeno veri, hodi za njim. Ne samo to: hodimo skupaj! Zelo težko je biti osamljen kristjan. Ko greš za Jezusom, boš srečal brate in sestre. Zato te povabim k temu, da živiš oseben odnos z Gospodom (molitev, branje Svetega pisma, sveta maša) in da se vključiš v katero od skupin, ki se srečujejo v naših prostorih in so predstavljene na spletni strani župnije. Ko se odločiš za hojo za Jezusom, za spremembe v življenju, ki jih on prinaša, potem rasteš kot njegov učenec, učenka. In to te bo napolnilo z veseljem in močjo!

Tomaž
 

Občudujem moja dva brata. Oba imata čudovite žene. Občudujem številne mame in očete. Kako skrbno in požrtvovalno se posvečajo svojim otrokom! Koliko pozornosti, skrbi, koliko časa in ljubezni posvetijo tem malim bitjem, da rastejo, shodijo, shodijo in spregovorijo, rastejo in odraščajo … Kakšen čudež je razvoj enega otroka, ene osebe!

Enako je z našim duhovnim rojstvom in duhovnim življenjem. Pri krstu si postal Božji sin. Postala si Božja hči. Rodil si se na novo. Oče je z nasmehom rekel: O, kako si čudovit! Kako sem te vesel!

Tako kot je staršem zaupan otrok, da skrbijo zanj in ga vzgajajo, tako nam je s krstom zaupano Božje življenje. Brez naše skrbi in sodelovanja se ne bo razvijalo. Si predstavljaš, da starši otroka ne bi hranili, se ne bi z njim pogovarjali, ga ne bi vzgajali? In če mi ne skrbimo za to, kar smo postali pri krstu, ne bomo postali to, kar Bog želi: odrasli v Kristusu (Ef 4,13). »Mentor« te rasti niso le starši, ki so dogovorni za rast tega življenje pri otrocih, ampak je to Sveti Duh, ki ga prejmemo kot maziljenje pri krstu in birmi. Je kot tisti, ki aktivira energijo, ki je v nas, da postanemo vedno bolj podobni Kristusu. Seveda, če mi hočemo. Če svobodno sodelujemo. Če smo odprti Bogu. Koliko kristjanov ne postane bolj podobnih Kristusu, ampak se Božja podoba v njih popači, umaže, zabriše! Sem tudi jaz kdaj med njimi?

Kako lahko postanem podoben Kristusu? Tako da se učim njegove modrosti! Božja beseda 4. navadne nedelje nam spregovori o njej. Jezus se odpravi na goro blizu Kafarnauma, od koder je čudovit razgled na Galilejsko Jezero. Če pridemo k njemu kot njegovi učenci, bomo slišali blagre. V njih nas Jezus uči  Božje modrosti. Nam se zdi, da vse obrne na glavo.

Tudi mi živimo razpeti med Božjo modrostjo, ki jo uteleša Kristus in jo oznanja apostol Pavel Korinčanom ter bogato ponudbo človeške modrosti, moči in blišča, ki ga ponuja naše okolje. Mi cenimo izobrazbo. Premoženje. Stan. To so same dobre stvari. Vendar človeška modrost očara in zavede. Božja modrost človeško vključi in očisti. Za eno od teh dveh se moramo odločiti. Ni vmesne poti! Okrog sebe Bog vedno zbira ponižno in ubogo ljudstvo, ki zaupa v Gospodovo ime (Sof 3,12):

  • Bog ne izbira modrih, ampak nespametne za svet. Božja modrost je namreč norost za svet, v katerem živimo! Če želiš postati podoben Kristusu, se ne boš mogel izogniti čudnim pogledom in obsodbam.
  • Bog ne izbira bogatih, močnih, ampak revne in slabotne. Njegova moč ni v denarju in oblasti. Njegova moč je v ljubezni do konca. Če želiš postati podoben Kristusu, se moraš odločiti, v čem bo tvoja moč!
  • Bog ne izbira plemenitih, ampak zaničevane, da se pred Bogom ne bi ponašal noben človek. Čast. Da, čast! Edina čast, edino dostojanstvo, ki nas naredi vse enakopravne, vse za brate in sestre je, da je On dal življenje za nas vse.

Za katero modrost se boš odločil? Za katero moč? Za katero čast?

Tomaž
 

Ne bom pozabil okusa in vonja, ki ga je imel kruh naše sosede tete Slave. V preprosti krušni peči je vedno spekla hlebček tudi za nas otroke. Na spodnjem zapečenem delu je bil še kak košček oglja, ki je govoril o pristnosti in o vročini žerjavice. Ko si zagrizel v hrustljavo skorjo, je v usta vedno lačnih fantov prišel okus nebes. Včasih smo imeli priložnost pokukati v žarečo peč: tukaj se dogaja ta čudež kruha!

Ko pišem te spomine, postanem prav lačen. In to je nekaj, kar potrebuje svet danes: lakoto, ki se rodi, ko zavonjaš Kruh. Okus pristnosti, okus domačnosti, okus nebes, ki so prišla na zemljo. To pomenijo Jezusove besede: »Vi ste sol zemlje.« Vi boste dali okus temu svetu. Okus življenju. Vi ga boste obvarovali pred pokvarjenostjo, ali pa se boste sami pokvarili. Vrgli vas bodo proč in pohodili! Ko berem te Jezusove jasne besede, me stisne pri srcu: »Kolikokrat sem se pustil pohoditi, ker nisem več bil Kristusov! Kolikokrat je življenje izgubilo okus, ker sem raje posegel po hitri hrani, pa ne tisti v McDonaldsu, ampak duhovni, ki je bila na dosegu roke, za katero se ni bilo potrebno truditi, ni bilo potrebno zamesiti hlebčka in ne zakuriti peči, ampak samo plačati …

Apostol Pavel je v poplavi hitre hrane v Korintu ponudil edini Kruh, ki nasiti. Ponudil je Kristusa – križanega. Ne čipsa ugodja, ne bombonov lepih vzvišenih besed, čeprav je bil izvrsten govornik. Ni skrival svojih slabosti. Ni ga skrbelo za njegov ugled. Strah ga je bilo, da bi Korinčani izgubili okus po Gospodu. Da bi ne bili več sol, ki daje okus in varuje pred pokvarjenostjo, in luč, ki jasno posveti v meglo sivin. Da bi se stopili s kulturo, v katero so bili potopljeni in bi jih ljudje pohodili. V njegovi šibkosti sta se izkazala Duh in moč. Kajti Duh je bil izlit, zato Pavel oznanja Kristusa Križanega – prebodenega, strtega kot oljko, da lahko iz nje dobimo olje: mazilo – krizmo, s katero smo bili maziljeni pri birmi, da bi mi postali kristusi – maziljenci.

Kaj lahko Gospodov »Duh in moč« naredita iz učencev, ki s(m)o prejeli »pečat Duha« - birmo?

  • Iz nas naredi sol, ki varuje pred pokvarjenostjo in plehkostjo. Daje pristen okus resničnemu življenju, okus po Kristusu in njegovih blagrih, kjer nam je jasno pokazal, kje je izvir resnične sreče.
  • Iz nas naredi svetilke, na katerih gori Kristusova luč, njegov plamen. Kako? Ko damo lačnemu svoj kruh, ko nagim vrnemo dostojanstvo, ko se ne potuhnemo pred svojim rojakom, … Izaija pravi, da se tedaj razcveti celo tvoje zdravje!
  • Iz nas naredi mesto na gori, v katerem ni več prostora za kazanje s sprstom, zatiranje, laž, kjer je Dom – Očetova hiša za vse sodobne brezdomce.

Jezus pravi: Vi ste sol, luč, mesto. Ne pravi: morali bi biti … Vprašanje je, če pustimo, da nas Gospodov Duh preoblikuje, da bi postali podobni Kristusu. Vprašanje je, kakšna sol smo: tista, ki se pusti pomešati in da življenju okus, ali tista, ki se pokvari in jo ljudje pohodijo. Vprašanje je, kakšna luč smo: tista, ki sveti vsem v hiši, ali tista, ki se skrije pod mernik ali celo ugasne. Vprašanje je, kakšno mesto smo: gostoljubno, odprto in privlačno, mesto, ki je Očetova hiša ali mesto kazanja s prstom, mesto zatiranja in krivic, mesto, ki se ruši …

Tomaž
 

Marko in Teja sta se srečala na poletnem tednu za mlade. Bila sta še mlada, a vnela se je iskrica medsebojne ljubezni, ki je iz meseca v mesec rasla. Po štirih letih rasti in gradnje odnosa, sta se začela resno pripravljati na poroko. Ko sta naredila ta korak, smo bili z njima družina, sorodniki in prijatelji. Zame je bil to čudovit praznik! Nekaj, kar se je rodilo  s preprostim pogledom, je dozorelo v plemenit, resen, lep odnos med možem in ženo. Danes okrog njiju že spretno kobaca mali Gabrijel!

Duhovno življenje bi lahko primerjali poti mladega para: od zaljubljenosti do poroke - in naprej! Sveti Ambrož primerja prva dva zakramenta - krst in birmo - zaljubljenosti, s katerimi se duša zaroči s Kristusom in se pripravi na poročno srečanje tako, da se očisti v krstni kopeli in se ozaljša z odišavljenim pečatom Svetega Duha, da bi potem lahko vstopila v poročno dvorano evharistije, da bi prejela poljub Ženina, to je skupnost (comunione = obhajilo!) z njegovim Telesom in Krvjo.

Vernik je tisti, ki mu je Bog razodel globino svoje ljubezni: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo, to nam  je Bog razodel po Duhu.«  Vernik je tisti, ki je na ta dar odgovoril. V vsej svobodi je rekel svoj »Da« Kristusu, sprejel odpuščanje in novo življenje v krstu in želi postati odrasel, zrel kristjan. Takega Pavel za razliko od posvetnega – telesnega in psihičnega - imenuje »duhovni človek« (1 Kor 2, 13). To je človek, ki je v svoji krhkosti in omejenosti bil odprt in je sprejel dar Svetega Duha – maziljenje pri birmi.

Tako kot velja v človeški ljubezni, gre tudi v duhovnem življenju za svobodo. Sirah piše: »Predte je položil ogenj in vodo, roko boš iztegnil, po čemer boš hotel. Pred ljudmi sta življenje in smrt, in kar bo komu po volji, mu bo dano.« Ti se odločaš. Da, ti: za življenje ali za smrt. Kakor boš hotel. Postati Jezusov učenec pomeni  dovoliti mu, da on oblikuje moje življenje, moje odločitve.

Višek bližine med nami in Kristusom pa se zgodi v evharistiji. Ge za največjo možno bližino, intimnost s Kristusom – gre za »poroko«: on sam se združi z nami in nas postopno preoblikuje od znotraj navzven!  In o tem govori Jezus v govoru na gori, ki lahko postane ideologija, nauk, ali  morala. Jaz pa vam pravim … V resnici je to, kar nam pravi Jezus možno samo, če sprejmem razodetje Ljubezni, v kateri mi je on vse podaril. Ker me je on vzljubil, se ne bom jezil na brata in se bom z njim spravil, preden pridem k oltarju. Ker me je on ljubil do smrti, ne bom dopustil poželenju, da umaže pogled in se ne bom ločil, ampak bil zvest. Ker mi je bilo razodeto, kar oko ni videlo, bom pazil, kaj gledajo moje oči, kaj delam s svojimi rokami, kam usmerjam svoje noge. Ker je on izrekel svoj »Da«, bo tudi moj »da« - »da«.

Tomaž
 

Vedno bolj spoznavam, kako je kristjanovo življenje, če je pristno, tujek v tem svetu. Maščevanje, razdori, laži, nezvestoba, ločitve, podtikanja, preklinjanje, jeza, zahrbtnost, pohota, krivice, … Seznam vsega, s čemer se srečujemo, je dolg. Predolg. Naša družba je bolna. Potrebuje sol, da bi jo obvarovala pred pokvarjenostjo. Potrebuje luč resnice, da ne utone v močvirju laži. Jezusove besede v govoru na gori so kot meč, ki zareže. Jasne, preproste močne. Zakaj? Ker jih on živi. Ker je prinesel v ta naš svet drugačnost Boga. Njegovo svetost. Bog je svet. Je »kadoš« - po hebrejsko: popolnoma drugačen od naših predstav, naše povprečnosti, naše nizkotnosti. Človek se je navadil na greh. Navadil se je živeti v umazaniji duše.

Kristus prinaša novost, prinaša drugačnost. Ne v idejah, ampak jo utelesi. In tisti, ki se mu pustijo preoblikovati, jo zaživijo z njim. Nemogoče naročilo: »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet« (3 Mz 19,2) in: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48) postane mogoče. Kako le? Ker je Bog kot sonce, ki sije. Če se ogreješ z njegovimi žarki, mu nič ne vzameš. Ker je on kot dež, ki pada. Zalije vse, pšenico in plevel. Ker je on Ljubezen, ki se daje, ki je ni strah zase, ampak se vsa izroči. Pri evharistiji izkušamo vedno znova te pretresljive besede: »To je moje telo, ki se daje za vas. To je moja kri, ki se za vas preliva.« Kako je drugačen od nas! Popolnoma drugačen – svet je! Kadoš!

Prav evharistija, v kateri se združujemo z njegovim Telesom in Krvjo, je hrana močnih. Je Ljubezen, ki hrani našo ljubezen. Kako naj ljubim? Že moža, ženo, otroka, ostarelega in bolnega prijatelja? Kaj šele sitnega, hudobnega, … sovražnika? Samo v moči, ki mi jo daje Gospod, ki me je vzljubil do konca tako, da je dal sam sebe meni v hrano in pijačo. Telo in Kri … A koliko kristjanov je podhranjenih! Koliko jih brez pomisleka opusti to srečanje vseh srečanj!

Oče, ti si pripravil kruh za otroke. In oni … se hranijo s konzervami. In zbolijo. Utrudijo se in opešajo. Izgorijo. O da bi spoznali Dar! Oče, v Kristusu si nam podaril vse! Mi pa se kregamo, kateri učitelj je boljši, kateri guru ima modrejše misli, kateri psiholog je bolj prodoren, kateri zdravilec ima močnejšo energijo … in se nehote prestavimo z edinega temelja – Kristusa. Edinega temelja, na katerem lahko gradimo svoje življenje in naše skupnosti. Temelja, na katerem stoji novi tempelj. Ne tisti grški, kot so jih občudovali v Korintu s sedemmeterskimi monolitnimi stebri, ne tisti veličastni v Jeruzalemu, ki so se mu čudili Judje. In niti ne templji, zgrajeni iz jekla in stekla, v katerih domuje bog Denar, ki mu žrtvujemo življenje in zdravje in otroke! To je tempelj, ki ga gradiš ti, Oče. Tempelj, v katerem prebiva Duh in je živa Cerkev. Tempelj telesa, ki ga je pri krstu posvetil Sveti Duh. Tempelj, v katerega lahko vstopi vsak, ki hoče spet biti otrok.

O Gospod, ki nas ljubiš s Telesom in Krvjo! Tvoja ljubezen je edino zdravilo za srce, ki ga je ranilo in zastrupilo sovraštvo. Ti si ljubil sovražnike. Da, nikoli, nikoli samo prijateljev. Ozdravi naš svet tako, da nas preoblikuješ!

Tomaž
 

Jezus, veš, mi skrbimo. Jaz skrbim. Za danes, za jutri, za pojutrišnjem. Mi smo se naučili, da če ne bomo poskrbeli sami, ne bo nihče. Da moramo sami vse narediti, zaslužiti, si priboriti. Kako nam lahko govoriš, da naj ne govorimo »Kaj bomo jedli, kaj bomo pili in kaj bomo oblekli?« Kdo pa bo skrbel, če ne mi? … Ah, saj res. Ti nisi pozabil. Kot žena ne pozabi svojega otročiča, me ti ne zapustiš. »Jaz te ne bom pozabil. Glej, na obe dlani sem te napisal,« govoriš.

V resnici sem jaz pozabil, da imam Očeta. Mi smo pozabili, da smo sinovi in hčere, ljubljeni in cenjeni. Mi smo pozabili na svoj krst, na rojstvo iz vode in Svetega Duha. Mi smo pozabili vonj Duha, krizme, s katero smo bili maziljeni za tvoj sveti tempelj. Mi smo pozabili na dragoceno Jezusovo Kri, ki je bila prelita za nas, in Telo, ki je postalo Kruh, da mi lahko živimo. Pozabili smo, a ti si nas spomnil. »Ni prepozno,« praviš. Pojdi z menoj naprej.

V teh osmih nadaljevanjih, osmih nedeljah smo ob Božji besedi odkrivali bogastvo življenja, ki nam je bilo podarjeno z zakramenti uvajanja: krstom birmo in evharistijo. Lahko bi jih primerjali studencu, ki ne presahne v največji suši. Vprašanje je, če se naučimo iz tega studenca zajemati, ali še vedno kupujemo plastenke pijač, ki ne odžejajo našega srca. Tudi naši škofje nas hočejo pred postnim časom spomniti na dostojanstvo in milost krsta. Zakaj sem o tem pisal in govoril? Ker je postni čas, ki ga vsako leto obhajamo, namenjen prav temu: da se to življenje, ta studenec očisti. Kajti prevečkrat je zakopan pod ruševine življenja in navlako potrošništva. Prevečkrat ga zamenjamo za kalno vodo vseh mogočih nadomestkov in pustimo, da se primešajo strupi greha.

S pepelnično sredo začnemo post, ki nam bo pomagal odložiti maske – ne tiste pustne, ampak maske, ki jih nosimo v življenju. Pomagal nam bo, da splavamo iz pretirane zaskrbljenosti za to, kaj bomo jedli, kaj bomo pili, kaj bomo oblekli. Da se oprimemo lesa križa, ki je začetek kraljestva. Čas milosti - 40 dni – je čas, ko zopet uredimo koordinate svojega življenja. Da iščemo najprej Božje kraljestvo, Jezusa in njegovo ljubezen, vse drugo pride. Da, vse drugo vam bo navrženo, pravi on! Saj vaš nebeški Oče ve, kaj vse potrebujete … On ima kruha v izobilju, on vabi k izviru, ki ne usahne! A nisi tudi ti lačen tega kruha? Te ne žeja po tem izviru čiste studenčnice? Potem te vabim na pot. Lepo bo. Ne bo lahko, bo pa odrešujoče in milostno! Začnemo v sredo, na pepelnico!

Tomaž



Print Friendly and PDF