Preskoči na vsebino


Stvari, ki spremenijo življenje

Ena velikih laži, ki jim nasedemo je ta, da nam bo nekaj zbežalo. »Akcija« v trgovini, koncert za vikend, nadaljevanka na TV, ... Predvsem pa čas. Adventni čas so zasule prireditve, prednovoletne zabave, nastopi, ... Miklavž (kakšen?) obiskuje otroke že skoraj v vsakem nakupovalnem centru. Nebesa so tam: neskončne možnosti nakupovanja, zabave za otroke in odrasle. Morda sem čuden, a od tam sem se skoraj vedno vrnil utrujen. Še ena laž: če boš nakupil vse, kar si si zaželel, boš mirno praznoval božič. Ko sem razmišljal, kaj naj zapišem ob začetku letošnjega adventa, sem prišel do štirih stvari, ki se zdijo popolnoma nekoristne, vendar lahko spremenijo moje in tvoje življenje:

  1. Ustavi se. Adventni čas je priložnost, da ne tečeš brezglavo naprej, brez premisleka v tekmi in stresu. Ko je živel Noe, so vsi hiteli: nakupovali, prodajali, jedli, pili, se ženili, skušali zadovoljiti svoje telesne in čustvene potrebe, ... in niso ničesar slutili, dokler ni prišel potop in vseh odnesel. Noe se je najprej ustavil: zakaj bi norel kot vsi drugi? In v tistih trenutkih je postal pozoren na glas Boga, ki mu je naročil, naj zida ladjo rešitve.
  2. Poslušaj. Izaija napoveduje, da bodo narodi prišli na Gospodovo goro zato, da bi poslušali njegove besede. Ko se ustaviš, ti Gospod začne govoriti. Takrat spoznaš čas, v katerem smo. To je čas, ko prihaja on – naša rešitev. Zato vzemi vsak dan v roke evangelij. Preberi odlomek, ki ga tisti dan beremo pri maši (najdeš ga na hozana.si). Prisluhni mu! Postal bo tvoj naboljši prijatelj.
  3. Bodi buden. Pavel zelo neposredno kliče: »Ura je že, da se zbudite iz spanja, ... Odvrzimo dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, dnevu primerno: ne v požrešnosti in popivanju, ne v posteljah in razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Jezusa Kristusa.« In če se ustaviš, če ne prisluhneš, lahko živiš naprej v anesteziji, v naglici, ki ti da občutek, da si živ, in v tisoč stvareh, ki obljubljajo veselje, v resnici pa hranijo samo telo in poželenja, polnijo s čustvi in uspavajo.
  4. Moli. Molitev srca se rodi šele, ko se ustaviš, poslušaš in se zbudiš. Molitev, ki bo za otroka pomenila očetov in mamin objem, zgodbo in molitev ob adventnem venčku. Molitev, ki bo zate pomenila isto, samo da morava midva – odrasla tvegati otroško srce in pustiti, da naju v naročje vzame nebeški Oče. Brez tega koraka – zaupnega pogovora z njim, me ne more preoblikovati. Če pa ga res »oblečem« - to pomeni, da vsak trenutek živim v njem, potem bom doživel spremembo: delal bom isto, kot vsi ostali, hodil bom v službo in trgovino in peljal otroka na trening, čuval vnučke in kuhal večerjo, vendar bo vse zaznamovano z novo svetlobo. Zato bom v tem adventu tvegal in počel nekoristne stvari: Ustavil se bom, poslušal, budno pričakoval in molil, ... v upanju, da v vse to prideš Ti, Gospod.

Tomaž
 

Odločil sem se, da bom v tem adventu tvegal in počel nekoristne stvari: Ustavil se bom, poslušal, delil z ubogimi in molil, ... v upanju, da v vse to prideš Ti, Gospod. In takoj v prvem tednu sem spoznal, kako težko se je ustaviti, da ne divjam in hitim, kot sem navajen.

In danes mi pošlješ na pot Janeza Krstnika. Živi v skalnati Judovski puščavi, nosi obleko iz kamelje dlake, opasan je z usnjenim pasom, hrani se s kobilicami in divjim medom. Ves je divji! A drugače kot mi. Mi divjamo, on pa je divjost ukrotil in postal glas vpijočega v puščavi. »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« Iz puščave, kamor smo bili izgnani, čeprav oblečeni v živalske kože, kliče domov, kjer bomo prejeli novo obleko otrok. Vendar je ta puščava potrebna, da se zavemo, česa vsega nas je oropal naš stil življenja, ko smo postali sužnji stvarem in dela in svojih načrtov, ki so bili brez tebe; ko smo delali po pogledu svojih oči in po sluhu svojih ušes. Ne tvojem pogledu. Ne po tvoji besedi.

Skozi to puščavo teče reka Jordan. Ni ravno velika. Dovolj, da lahko Janez krščuje = potopi ljudi v vodi. Tu voda pomeni smrt - v njej se lahko utopiš. In ob smrti zahrepeniš po življenju! To je Janezov krst: ko se zavem, da mi je moj greh prinesel smrt. Da me ne rešuje formalna pripadnost religiji, ampak da moram »priznati svoje grehe«. Priznanje, da sem se izgubil je začetek poti domov.

Janez obljubi, da pride močnejši od njega, ki bo krstil s Svetim Duhom. Mi smo prejeli Jezusov krst: krst v Svetem Duhu! Če je Janezov krst spoznanje, da moj greh prinaša smrt, je Jezusov krst novo življenje, ki mi ga podarja Oče. »Človeško rojstvo Boga je začetek našega Božjega rojstva«, pravi božična liturgija. Druga etapa naše adventne poti je torej odkriti spremembo, ki jo je v naše življenje prinesel krst! Kot odrasel kot kristjan moram »odkopati« krstni studenec! Zato bom v tem adventu naredil drugo etapo v treh korakih:

  1. Zahvalil se bom Gospodu, da je že prišel v moje življenje. Prišel je, ko sem bil krščen! Takrat je v mene priteklo novo življenje, življenje Boga samega! Vendar sem velikokrat živel, kot da ne bi prišel. A on je bil tu, ponižno čakal, da ga opazim. Na kvadratnem milimetru, ki mu je ostal, je čakal trenutek, ko bom ponovno zaznal utrip njegovega srca. Prosil ga bom za njegov pogled: da bi videl svoje življenje kot ga vidi on!
  2. Prosil bom Gospoda za milost, da odkrijem, kje sem izdal svoj krst; kje sem zapustil domovino in odtaval v moje sužnosti in izgnanstva. Kje sem namesto Svetega Duha dopustil, da je v moje srce vdrl duh materializma, pohlepa, strahu zase, kje sem zopet postavil v središče svojega življenja samega sebe in ne Gospoda ter postal nerodoviten. Prosil ga bom za milost kesanja, ki ozdravlja srce.
  3. Tako se bom pripravil na spoved – »krst solza«. Zakramet sprave, ki se imenuje tako, ker obnavlja pretrgane vezi: z Bogom, bližnjimi, s samim seboj in stvarstvom. To je ogenj, ki ga je prinesel Jezus: ogenj ljubezni, ki sežge greh, da ostane samo tisto, kar je bilo oživljeno po ljubezni. To je »božja kemoterapija« - da bi ti živel. Da bi življenje, ki si ga prejel pri krstu, ponovno steklo po tvojih žilah.

Tomaž
 

Kot otrok sem oboževal mivko. Gradili smo hišo in oče jo je v velikih sodih hranil za fino malto – zadnjo plast ometa. Otroci smo se pogosto igrali s čudovitim peskom, tako drobnim, da je kar »tekel«. Kot voda, samo da je bil suh! Naložil si ga lahko samo, če si ga skrbno in počasi zajel v odprto dlan. Ko si ga poskusil zgrabiti in stisniti v pest, je spolzel med prsti in v roki ga je ostalo bore malo.

Veseli december je postal »nori«. Pritiska z lažjo, da moraš imeti vse in takoj. In prav lahko se ti zgodi, da grabiš čas, stvari, odnose, … in veselje ti spolzi kakor mivka skozi prste.

Advent nas uči potrpežljivo čakati. Kot poljedelec čaka dež, piše apostol Jakob. Dežja ne moreš izsiliti. Letos poleti me je po dolgi suši prešinilo: pa saj nismo molili za dež! Pri nedeljski maši smo prosili. Zvečer je prijetna ploha ohladila ozračje in zalila izsušeno zemljo … Včasih je potrebno čakati dosti več. Mesece in leta. Velike in dragocene stvari ne nastanejo čez noč, potrebna je potrpežljivost. In ne da se jih kupiti: razumevanje med možem in ženo, notranji mir, ljubezen pri vzgoji, modrost življenja, spretnost pri delu, veselje srca, … Obstaja skušnjava, v našem času še močnejša: Sam si bom uredil življeje. Sam bom poiskal veselje. Sam, … In nič več ni dar, ničesar več ne čakam, … izgine veselje. Kajti veselje se rodi, ko mi je nekaj podarjeno. Ko znam čakati!

Oh ja, … veselje! Da, tisto pravo, tiho in globoko, ki se rodi na skrivnem. Kdaj si ga nazadnje občutil? »Ali si srečen?« Sem vprašal sedmošolce. Niso vsi dvignili roke. Ali jo bi ti? Odlomki Besede, ki jih beremo na tretjo adventno nedeljo – imenuje se gaudete – veselite se - nam spregovorijo o veselju.

»Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Gospod je blizu.« (Flp 4,4-5) Tako začne bogoslužje tretje adventne nedelje. Razlog za veselje je torej: Gospod je blizu. Niti en trenutek svojega življenja nisi prepuščen sam sebi. On pozna tvoje težave. On prihaja, da te reši. Izaija vabi k radostnemu vriskanju ljudstvo, ki je v izgnanstvu, ker Gospod obljublja vrnitev v domovino in obnovo.

Razlog veselja je torej Bog, ki je blizu … blizu tistemu, ki ga čaka. Blizu ubogim, kajti njim se oznanja evangelij. Evangelij – vesela novica - je za uboge! Tistemu, ki je samozadosten, tistemu, ki ne čaka, ki si vse priskrbi sam, kupi sam, zasluži sam, ne more biti oznanjen evangelij!!! Evangelij je za slepe, hrome, gluhe, neme, utrujene, gobave, … In Mesija bo Janez prepoznal prav po tem: da slepi spregledujejo, hromi hodijo, gluhi slišijo, …

Ali prepoznam svojo slepoto, ko moje oči ne vidijo več bistvenega, ampak jih zapelje videz, blišč, svetloba ekranov in še kaj drugega? Se zavem svoje gluhote, ko ne slišim več sočloveka, ptic, tihega šepetanja vetra, bitja srca, ki hrepeni po trenutku tišine? In kako ostajam nem – govorim besede, ki so prazne, brez pomena, samo da so, ali celo besede, ki ranijo, režejo, ubijajo,… Jezus vstopa prav tam, kjer sem jaz hrom, slep, gobav in rešuje. Ljudje, ki se srečajo z Jezusom in dovolijo, da jih odreši žalosti, greha, notranje praznine in osamljenosti, pravi naš Frančišek, bodo okusili, kako njihovo srce in celotno življenje napolni veselje evnagelija!

Tomaž
 

Božič nam nazorno pokaže, kako Bog vstopa v našo zgodovino. Če si odprt, bo on spremenil tvoje življenje in vanj prinesel novo veselje! Poglejmo, kako Bog vstopa, da ga bomo znali prepoznati in sprejeti.

  • Ko Bog vstopi v naše življenje, se vedno zdi, da prehiteva. Preseneti nas, tako kot je Jožefa, ki se je znašel v kočljivem položaju. Ker je prvi načrt o poroki prekrižal otrok, ki ni njegov, Jožef že naredi svoj rezervni načrt. Ker je pravičen, bo Marijo odslovil na skrivaj, ker je noče javno obsoditi. Vendar mu to ne da miru. V spanju mu Bog pošlje angela:  »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« Značilnost velikih mož in žena v Svetem pismu pa je prav to, da so sprejeli izziv. Svoje majhne, človeške, omejene načrte so umaknili in dali prostor Načrtu Gospoda.
  • Bog se umaže s človeškim grehom. Njegov sin ne bo rojen v »urejeni« družini. Veljal bo vsaj v očeh nekaterih za nezakonskega otroka. Nase bo vzel obsodbe, sprejel bo, da ni čist v očeh ljudi. Skril se bo v ubogo družino tesarja, se rodil v hlevu. Boga ni strah naše resničnosti, tega, kje smo mi. Tam nas obišče, njegov prostor ni pri neoporečnih. Prihaja h grešnikom, da jih rešuje.
  • Bog vstopa tako, da opogumlja. Jožefu in meni Gospod po angelu sporoča: Ne boj se! Da bi Gospodu lahko odgovoril v polnosti, me ozdravlja mojega strahu. Ko ne bežim več pred Bogom, ko se ne skrivam več pred njim kot Adam po grehu, ampak mu pustim, da me usmiljeno objame in zaceli moje rane, se začenja nova pot. Globoko, resnično veselje se rodi tam, kjer se moja beda sreča z njim, ki je Usmiljeni. Spoved, za katero si vzamem čas, je Gospodov dotik. Božič bom praznoval res v globini, če bom pustil Gospodu, da  me ozdravi moje duhovne slepote in ohromelosti od mojega strahu.
  • Bog ti zaupa. Jožefu je zaupal Marijo in svojega Sina. Dal mu je celo nalogo, da otroku da ime v skladu z Božjim načrtom: »Daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« Tebi, koga je zaupal? Samo pomisli, koliko ljudi je zaupal tebi – tvojega moža, ženo, otroka, … Zaupal ti jih je, da skrbiš zanje v skladu z njegovim načrtom. Tako vstopaš v veliko večjo zgodbo – Božjo. V tvoje preprostem življenju, v tvojem zakonu in družini, v tvoji  za večino skriti življenjski zgodbi Bog piše veliko zgodbo odrešenja. In računa nate. Danes potrebuje Jožefe in Marije: može in žene, ki bodo sprejeli pobudo Boga in sodelovali z njim.

Kako Bog spremeni tvoje življenje? Tako, da ti pomaga, da se soočiš z izzivi in strahovi, ter najdeš moč, pogum in zaupanje. V vsem, kar te preseneti in presega, ostaja ob tebi in te opogumlja, da v moči Duha izpolniš svojo nalogo v njegovem načrtu. Ali ni to čudovit izziv?

Tomaž
 

Božič na tak ali drugačen način praznujemo vsi. Za večino je družinski praznik, kjer se vsaj za trenutek odpremo toplini nečesa skrivnostnega in prijetnega. Ko si sredi norega tempa služb in natrpanih urnikov dovolimo zahrepeneti po miru božične noči. Ko izrazimo hvaležnost za to, kar imamo. Marsikdo ga pričaka z bolečino v srcu, v skrbeh glede prihodnosti, ranjenimi odnosi in nemirnim srcem. Ob vrvežu božične ponudbe ali zatopljeni v svoje predstave, svoje načrte ali svojo bolečino nekateri čisto spregledajo glavnega gosta, ki prihaja - Jezusa.

In vendar – on je tu. Bog namreč tvega. Tako kot je tvegal v Nazaretu, ko je vstopil v življenje mladih zaročencev kot nenačrtovani otrok. Tako, kot je tvegal na dolgi poti, na katero sta se Jožef in Marija odpravila zaradi cesarja, ki se želi polastiti in obvladati vse in zato šteje ljudi. Tako, kot je tvegal v Betlehemu, kjer ni bilo prostora v prenočišču. Tako, kot je tvegal v hlevu – edinem kraju, ki je bil pripravljen na sprejem Boga-otroka s svojimi pastirji.

Oni so bili prvi deležni vesele novice – evangelija, da Bog ljubi človeka. Zakaj prav oni? Morda prav zato, ker so bili zadnji, najnižji sloj prebivalstva, prezirani in izločeni. Ker niso imeli hiš, v katere bi se zaklenili, ker so živeli pod svobodnim nebom in jih ni uspavalo udobje umetnih luči in lažnih podob, ki smo jim mi tako izpostavljeni. Ker so stražili pri čredi, ker so bedeli. V tisti noči so njihova hrepeneča srca zaslišala odgovor: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.«

Bog tvega danes s teboj. Ne ve, če ga boš sprejel. Prihaja, trka na srce, trka na tvoje življenje: »Me boš sprejel? Da, jaz sem, tvoj Bog. Tu sem samo zate, ker te ljubim ...« Tvoja najgloblja hrepenenja imajo odgovor. Ni ti potrebno obupovati. V najtemnejše kotičke sveta in srca, ker vlada krivica in posmeh, nasilje in prezir, sije čista ljubezen.

Ne gre za lepo čustvo. Gre za resničnost, ki je skrita samozadostnim, ki se zaklenejo v svoje hiše, in se razodene vsem, ki sprejmejo Jezusa. Največje in najlepše spremembe v mojem življenju ni prinesla stvar, ampak oseba. Ime ji je Jezus. Danes, ta božič, se uresničuje Izaijeva prerokba: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba.« Kajti tistim, ki sprejmejo to luč, ki sprejmejo Besedo, da »pravico, da postanejo Božji otroci«. Tak kot si, si sprejet in ljubljen. Si božji otrok, njegov izbrani in cenjeni. Boš sprejel Očetovo ljubezen, ki se razodeva v tem otroku - Jezusu?

Tomaž
 

»Pojdimo torej v Betlehem pogledat to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod« (Lk 2,15).

Pojdimo, so rekli pastirji. Iz tega, kar v božični noči storijo pastirji, odseva dinamika prve krščanske skupnosti, ki jo Luka opiše v Apostolskih delih. Hkrati je to dinamika Cerkve, kakršno želi papež Frančišek. To je Cerkev »v izhodu« (EG 20), Cerkev, ki se odpravi na pot v poslušnosti veseli novici, ki je bila oznanjena. »Danes se vam je rodil Odrešenik.« To je Cerkev, ki te novice ne zadrži zase, ampak iz nje živi in jo posreduje vsem ljudem.

Pot Betlehemskih pastirjev lahko postane pot vsakega človeka, kajti novica je za vse. Vsak človek, ki ima odprto srce, ima priložnost, da sliši to novico. Pastirji so namreč bedeli pri svojih čredah. Niso se zaklenili v hiše kot Betlehemčani. Prvi korak vsakega človeka, ki hrepeni po nečem več, ki hrepeni po Bogu, je tudi danes poslušanje. Kajti v nas je odpor, posledica laži, ki jo je kača šepnila v uho. Prva Eva je poslušala besedo kače. Marija – nova Eva je poslušala Besedo Boga in postala Božja mati. Preko odprtosti za Besedo, ki jo Bog danes govori tebi, meni, vsem, ... vstopa v naše življenje.

Ta beseda ni prazna obljuba. Ta beseda je živa in učinkovita: Pastirji so hitro šli in našli Marijo, Jožefa in dete, povito v plenice in položeno v jasli ... Koliko dobrih želja slišimo v teh dneh! In ob vsaki lahko pomislim: O, ko bi se le uresničila! V Mariji, ki je besedo ohranila v srcu pa je ta postala meso. Postala je otipljiva, resnična: otrok, ki ga je rodila, je učlovečena Beseda Boga. Zato je Theotókos: Bogorodica. Če doživiš resničen božič, potem te to spremeni. Našega življenja ne spremenijo stvari. Spremeni ga oseba in odnos s to osebo. In ta oseba je Jezus. Pastirji se vrnejo polni veselja in hvaležnosti. Njihovo življenje se nadaljuje v vsakdanjosti, vendar je polno veselja: Odrešenik je med nami. Tega veselja ne morejo zadržati zase. Slavijo Boga in pripovedujejo naprej veselo novico. Postanejo misijonarji: poslanci Deteta, prinašalci miru, ki so jim ga oznanili angeli.

Kaj je torej sporočilo, ki nam ga Gospod daje ob začetku tega novega leta?

  1. Ohrani budnost duha in poslušno srce. Danes v tvoje srce sejem Besedo, ki ne razočara. Ohrani jo in premišljuj kot Marija. Bodi pozoren na anestezijo hrupa, potrošništva in ateizma; bodi pozoren na semena laži!
  2. Pojdi, pohiti v Betlehem, vedno znova! Vedno znova poišči Gospoda v jaslih – v svojem življenju. On je tam, pogosto skrit kot dete, v tvojih bližnjih. On te čaka, da bi te nahranil s kruhom, ki zares nasiti: svojim telesom. Pridi k maši. Njegova beseda odžeja srce!
  3. Vrni se in slavi Boga s svojim življenjem! Vesele novice ne moreš zadržati zase. Preprostost, nežnost in ljubezen iz Betlehema se bodo preselile v tvoj dom in tvoje življenje. Ne brez težav =), da se razumemo. Vendar bo Jezus (p)ostal izvir veselja in miru, ki ga nihče ne more vzeti. Veselja in miru, ki ga ne moreš zadržati zase.

Tomaž



Print Friendly and PDF