Preskoči na vsebino


Kakšen je naš Bog?

Nekega poletnega popoldneva je moj štiriletni brat preprosto izginil. To smo ugotovili šele po dveh urah. Zaskrbljeno in že nekoliko panično smo ga iskali po hiši, nato po vasi, klicali proti gozdičku, kjer smo se kot otroci radi igrali. Preiskali smo vse. Ni ga bilo nikjer. Oče in seveda mama, sta bila vznemirjena. Čisto slučajno je drugi brat (trije smo pri nas doma) zavil v sobo. Marko je mirno spal na postelji, utrujen od igre in tekanja z otroci z vasi!

Z veliko večjo skrbjo in pozornostjo išče vsakega človeka Bog. Luka nam v 15. poglavju svojega evangelija pove priliko o pastirju, ki išče izgubljeno ovco in o ženi, k išče izgubljeno drahmo. V evangeljskem odlomku o Zaheju zaključi z jasnim sporočilom: »Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.«

Zahej je za večino ljudi brezupni primer: šef cestninarjev, sodelavec rimskega okupatorja, ki se je prodal za denar, veliko denarja, ki ga služi s svojim poklicem. S sleparjenjem in prevarami še bolj obogati. Zavidajo mu bogastvo, a nihče ga ne mara. Morda si tudi ti kdaj doživel, začutil, da te imajo za brezupni primer. Za Jezusa to ne drži. Zanj ni brezupnih primerov. On vidi. Vidi najprej vse dobro, ki je v tebi. In išče.

Zahej računa. Ima načrte: Kaj si bom kupil, kako bom porabil vse to bogastvo. Počasi začne videti samo sebe, … njegovo srce postane kot obzidje Jerihe: trdo, kamnito, neprodirno … Za mitnico sedi sam, bogastvo drži zase in nima prijateljev. Vendar mu nekaj ne da miru. Tudi on išče … in to ga spodbudi, da naredi smešno stvar: spleza na drevo, ker bi rad videl. Videl nekoga, ki prinaša drugačno srečo, ki ni v ustvarjenih stvareh. Na njem se ustavi Jezusov pogled. Oči, ki vidijo, kaj je v globini njegove duše.

Potem sliši njegovo besedo in se odzove. »Danes moram ostati v tvoji hiši.« Od mitnice, kjer je preračunaval, kako dobiti več zase, se premakne k mizi, kjer odkrije lepoto skupnosti grešnikov, ki jim je Bog odpustil. Ni ga več strah zase, v Jezusu je odkril Ljubezen, našel je prijateljstvo in novo pot. In ti, se mu boš pustil, pustila poiskati?

Tomaž
 

Svet, v katerem živimo, se včasih posmehuje veri. In potem se zgodi to, kar se v zadnjem času, da začenja verjeti v vse mogoče. Zanimanje za svet duhov, ukvarjanje z okultnim ali navidezno nedolžne igre za otroke, vse to govori o tem, da človek išče presežno, skrivnostno, nevidno. Vprašanje kako. Na eni strani beži pred smrtjo, jo želi spraviti za zidove bolnišnic in domov za ostarele, narediti čim manj bolečo. A prav ta smrt se vrača, pomešana z vsem mogočim: na TV zaslonih, v videoigricah, grozljivkah ali v mrtvaški lobanji, ki krasi otroško blagovno znamko Hello Kitty. Kristjan pa se lahko sooči s smrtjo v luči vere. Kajti naš Bog, je »Bog živih«!

Saduceji skušajo spraviti Jezusa v zadrego glede vere v vstajenje, ki se ji posmehujejo. Jezus pokaže na to, da življenje po smrti nima enakih meril kot naše življenje. Mi imamo še eno življenje, ki vezano na telo in kri, ki izteče, in to je življenje Boga, ki ga prejmemo v veri. Zato med drugim tam ne bo več poroke, ki je povezana z našim življenjem na tem svetu. Tisti, ki bodo vstali, bodo enaki angelom, živeli v lepoti, veličini in dimenzijah, ki si jih sedaj ne moremo niti predstavljati.

Jezus dokaz za vstajenje najde v razodetju Boga Mojzesu v gorečem grmu (2 Mz 3,1-6), kjer se Bog razodene kot Bog Abrahama, Izaka in Jakoba. Božje ime je povezano z imeni mož in žena in ta vez med Bogom in človekom je močnejša od smrti. In mi lahko rečemo: On je moj Bog! Ta odnos z Bogom je odločilen, saj njemu vsi živijo. On je vstajenje in življenje (Jn 11,25) za vse, ki sprejmejo to novo, večno življenje, ki ga on podarja vsem! Kajti življenje, ki nam ga Bog pripravlja ni olepšano to življenje. Bog vedno preseneča in pripravlja nekaj, kar mi niti ne upamo pričakovati!

Zato je ravno obratno kot so pričakovali saduceji in kot razmišljamo mi. Ne gre za to, da to življenje označi večnost, ampak večnost – tisto življenje – osvetli in daje upanje našemu zemeljskemu življenju! Če gledamo samo s človeškimi očmi, moramo reči, da je naše življenje pot proti smrti. Tako vidimo! Jezus obrne na glavo to perspektivo in zatrdi, da gre naše romanje od smrti k življenju, življenju v polnosti! Torej je smrt za nami, za našimi ramami, ne pred nami. Pred nami je Bog živih, Bog zaveze, Bog, ki nosi moje ime, naše ime, kot je On sam rekel: »Jaz sem Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov«, tudi Bog, ki nosi moje ime, tvoje ime, … naše ime. Bog živih! Zmaga nad grehom in smrtjo je začetek novega časa veselja in luči brez konca. Že na tej zemlji, v molitvi, v zakramentih, v bratstvu, srečujemo Jezusa in njegovo ljubezen, in tako lahko vnaprej okušamo vstalo življenje. Ko izkusimo njegovo ljubezen in zvestobo, to prižge ogenj v naših srcih in okrepi našo vero v vstajenje. Kajti: če je Bog zvest in ljubi, ne more tega samo za določen čas: zvestoba je večna, ne more se spremeniti. Božja ljubezen je večna, ne more se spremeniti!

Po nagovoru papeža Frančiška zapisal
Tomaž
 

»Družina, to je še edino, za kar se splača živeti,« mi je rekel mlad očka, ki je sam odraščal brez staršev, ob nonotu in noni. Ob vseh materialnih možnostih, ob službi, ki zahteva svoje, ob prijateljih, ki jih našteješ na prste ene roke, kaj ti ostane v resnici? Morda sem moral srečati tega moža prav zato, da sem se ponovno zamislil: Kaj pa je bistveno v življenju zame? Kaj je zame tisto, za kar je vredno živeti?

»Glej, pride dan, razžarjen kakor peč …« Prerok Malahija, zadnji od dvanajstih »malih prerokov« v času zaskrbljenosti in splošnega pesimizma napoveduje vzpostavitev Božje pravičnosti, ki jo primerja sončnemu vzhodu: »Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti in ozdravljenje prihaja na njegovih žarkih.«

Človeštvo je bolno. Zmeda, konflikti, vojne, vstaje, osebne stiske, družinska nesoglasja, … Ali ne potrebujemo ozdravljenja? Zanimivo je, da je naš čas vedno tak. In »mala apokalipsa« v Lukovem evangeliju (21,5-37), jasno spregovori o koncu sveta, ki ni konec, ampak cilj. Sredi zmedenosti in nejasnosti dni, ko »ne ostane kamen na kamnu, ki ne bi bil zrušen« – ko se zdi, da se vse podira, je edini kamen – temeljni, ki obstane, Kristus.

Jezus napoveduje, da bomo preizkušani. Nikoli ne obljublja življenja brez preizkušenj. Govori o potresih, boleznih, lakoti, grozotah in znamenjih na nebu. Učencem jasno napove, da jih bodo preganjali, vlačili pred oblastnike, da jih bodo izdajali celo domači, da jih bodo vsi sovražili »zaradi mojega imena«. Človek je v skušnjavi strahu, zaskrbljenosti. Ko zvečer ugasneš televizor in računalnik, izklopiš mobitel, ko vse utihne, kaj odmeva v tvojem srcu? Ko zaradi skrbi ne moreš zaspati, kaj storiš?

Preizkušnje so za tvojo rast in prečiščenje. »Apokalipsa« ne pomeni konca. Pomeni razkritje stvari, ki se bodo zgodile, da se razodene smisel sveta in zgodovine. Preizkušnje, ki niso nujno konec sveta, so kot ogenj, ki preizkusi material. Dan, razžarjen kakor peč, bo sežgal, kar ni žlahtno, kar ni trdno, kar je brez teže kot slama in brez življenja kot je suha veja. Ko se stvari v življenju zamajejo, takrat se pokaže, kaj je tisto, za kar je vredno živeti …

Jezus prebuja zaupanje v Očeta, ki je zvest: »Jaz vam bom dal zgovornost in modrost,« obljublja učencem, ki bodo obtoženi. »Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgubil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.« V najhujših obdobjih zgodovine so kristjani obstali, ker so se oklenili Jezusa, njegove besede. Preizkušnje so prečistile njihovo vero. Ko so sami ostali zvesti Kristusu, so izkusili, da je on zvest. Mati Terezije je rekla: »Bog me ni poklical, da bi bila uspešna. Poklical me je, da bi bila zvesta.«

In ti - mu boš ostal zvest, ostala zvesta? Morda s tem, da si zvest ženi, zvesta možu, v majhnih vsakdanjih stvareh, tako da »mirno delaš in ješ svoj kruh,« kot piše Pavel Tesaloničanom.

Tomaž
 

»Reši sebe« je refren okrog Kristusa na križu. To je tudi nenehna misel človeka, ki je Boga izbrisal iz svojega življenja kot ogrožujočo konkurenco. Jezus na križu ne reši sebe. In ni »uspešni« Bog. On ni tu zato, da izpolni tvoja pričakovanja, ampak da te preprosto ljubi. On bo izpolnil veliko večje želje, tiste, za katere si ti niti ne upaš prositi. On, edino on, ker je Gospod, ker je Kralj, ki ne skrbi zase, ampak za druge, ki ne reši sebe, ampak druge, lahko reče: »Danes boš z menoj v raju.« In to reče bednemu, obupanemu človeku, ki prestaja poleg njega na križu sramotno kazen za svoje sramotno življenje. Raj za razbojnika … Ali ni to kraljevska poteza?

Pred nekaj minutami sem v bolnišnici položil roko na čelo bolnika, za katerega je zdravnik rekel domačim, da ne bo zmogel bitke za življenje. Mazilil sem ga in ob njem molil molitve za umirajoče. V duhu se mi je zarisala podoba nebeških vrat. Da, v tem trenutku ob tem možu, ki visi med življenjem in smrtjo, sem občutil, da je Bog Oče, ki odpira vrata nebes , kjer smo doma. In da je ta mož v Sinovih rokah. To so tiste roke, ki se niso bale vstopiti v temo smrti in bolečine. Opraskane roke dobrega pastirja, ki išče izgubljeno ovco. Prebodene roke, ki so ljubile do smrti. Te roke so nas iztrgale iz oblasti teme in nas prestavile v kraljestvo ljubljenega Sina.

Naš Bog je Bog, ki rešuje. Jezus – Ješua pomeni prav to: Bog rešuje. Ne sebe, kot smo navajeni, ampak tebe. Zato je dal svojega Sina, da bi vse rešil. Vse. In pri tem potrebuje tudi tebe. »V moči krsta, ki smo ga prejeli, je vsak član Božjega ljudstva postal učenec misijonar (prim. Mt 28,19).« Ne odpovej se nalogi, ki ti jo je zaupal Gospod sam, od trenutka, ko si resnično spoznal ljubezen Boga, ki rešuje! (Prim. Papež Frančišek: Veselje evangelija, točka 120.)

Danes, na praznik Kristusa Kralja te vprašam: »Želiš sodelovati z njim pri reševanju ljudi, pri odreševanju sveta?« Želiš stopiti na kraljevsko pot, kjer ne rešuješ najprej sebe, ampak odpreš srce ljubezni, tudi če si boš umazal roke in opraskal dlani?

Tomaž



Print Friendly and PDF