Preskoči na vsebino


Se spomniš osmega razreda? Za večino ljudi to ni bil ravno najlepši čas njihove mladosti. Hoteli so, da ravnaš kot odrasel in te obravnavali kot otroka. Bil je čas, ko ti je bilo nerodno, ko si občutil nelagodje odraščanja, ko je bilo veliko nalog in še več pravil. Enostavno si si želel, da čimprej mine.

Za veliko katoličanov je izkušnja Cerkve zelo podobna izkušnji osmega razreda. Morda pripravi na birmo, ko si »naredil izpit«. Za večino se rast v veri takrat tudi zaključi, vsaj za nekaj časa. Duhovnost, ki jo živijo, ni dovolj, da bi se z njo soočili z izzivi življenja. Morda se med njimi znajdeš tudi ti?

V letih mladosti sem odkril vero, ki mi je pomagala živeti. V najstništvu sem v odnosu z Jezusom odkrival, kdo sem. Lahko rečem, da mi je postal najboljši prijatelj. V mladosti sem zaznal, da daje Bog mojemu življenju neko smer, da me izziva in vabi, da nekaj naredim iz darov, ki mi jih je podaril. Duhovnik in redovnice, ki sem jih srečeval, so bili preprosti ljudje, a so živeli s srcem svoj poklic in delali z ljubeznijo. Okolje je bilo dvojno: domače, ki me je spodbujalo k rasti v veri in šolsko, zunanje, kjer je bilo treba vero nekoliko skrivati. V letih priprave in v šestnajstih letih duhovništva odkrivam, kako globoko je Gospod zaznamoval moje življenje, kako me je vodil in kako mi je bil zvest. Vedno. In hvaležen sem mu. Ne morem si predstavljati življenje brez njega. In vesel sem, da srečujem številne ljudi, ki mi povedo svojo zgodbo, zgodbo Božje ljubezni, moči in zvestobe.

Kako naj rastem v bolj zreli veri, ki mi bo pomagala živeti? Ti si odrastel, je odrasla tudi tvoja vera? Eden od namenov našega življenja je, da bi postali podobni Kristusu, da bi postali zreli v veri. Začetek novega šolskega in veroučnega leta je izziv za vsakega člana naših skupnosti, da bi postal Jezusov učenec. Pri tem ne gre za popolnost: da nimaš napak, da ustrezaš določenim merilom. Gre za smer. Z Jezusom hodijo grešniki in na tej poti se njihovo življenje spreminja. Pelje nas k Očetu in na tej poti odkrijemo čudovit smisel našega življenja: živeti v svetlobi in moči njegove ljubezni.

Jezusu so očitali,da »sprejema grešnike in z njimi jé«. Prav v teh besedah se skriva odgovor, kako naj rastem v bolj zreli veri, ki mi bo pomagala živeti. Gre za to, da se »družim z Jezusom in z njim jem«. Vsakdanji čas v tišini z njim in nedeljska sveta maša sta osnova duhovnega življenja za Jezusovega učenca. Marsikateremu kristjanu pri vsakdanji osebni molitvi pomaga revija Magnificat. Na spletni strani hozana.si  boste našli razmišljanja ob nedeljski božji besedi in aplikacijo Lekcionar za pametne telefone. Nedeljska evharistija (sveta maša) nas pelje v čudovito bližino z Gospodom, ki nam ne le govori, ampak nas hrani s svojim telesom in krvjo, ter nam daje moč za življenje.

Tomaž
 

Veliko kristjanov v času odraščanja zavrže otroško vero, ker ta ne zadostuje, da bi se z njo soočili z izzivi življenja. Če pa želim zrasti v veri, ki ni vera iz osnovne šole, pa sem povabljen v resen odnos s Kristusom, kjer odkrijem, kdo je Bog v resnici.

Prejšnjo nedeljo smo ob branju 15 poglavja Lukovega evangelija videli, kdo je v resnici Bog in kaj stori za nas: Bog, ki strastno ljubi svoje otroke, ki išče vsakega izgubljenega in mu doma pripravi praznik. Današnji evangelij nam pokaže, »kaj naj storimo« mi, ki smo poklicani, da postanemo kakor on.

V Jezusovi priliki je Bog imenovan gospodar, ki svoje premoženje zaupa oskrbniku - človeku. Kaj se nam zgodi? Mi pozabimo, da so nam življenje, čas, osebe in tudi materialne dobrine zaupano ne kot lastnikom, ampak kot oskrbnikom. Grešna miselnost nas vodi k polaščanju. Oskrbnik v priliki se do zaupanih dobrin obnaša kot gospodar: zapravlja jih, uporablja jih zase. Prerok Amos neusmiljeno biča tako držo krivičnega izkoriščanja – ki ga je toliko v naši družbi. V resnici je vse, kar smo in kar imamo dar, ki nam je zaupan. Oskrbnik se tega zave šele, ko pride čas, ko mora podati poročilo o svojem upravljanju. Nekega dne bom tudi jaz moral podati račun o svojem življenju: kako sem ravnal z njim? Krivični oskrbnik spremeni držo: namesto, da bi kopičil zase, zmanjša dolgove in začne deliti. Presenečenje: Gospodar ga pohvali. Kajti Bog, ki je Oče, je prvi, ki »zapravlja svoje imetje« tako, da nam ga deli in nam odpušča dolgove. Človek, ki odpušča, mu postane podoben. Če živim pristen odnos z Bogom, to spreminja moje odnose do ljudi in stvari.

V čem se kaže ta sprememba?

  1. Moj odnos do materialnih dobrin in denarja. »Ne morete služiti Bogu in bogastvu,« pravi Jezus. Drža polaščanja me v resnici naredi za sužnja denarju. Do denarja – bogastva imam lahko dve zgrešeni drži. Prva je manihejstvo: da ga demoniziram. »Denar je zlo, pokvari človeka«. Druga je malikovanje, da denar postane moj bog, moja prioriteta. »Denarja ni nikoli dovolj.« Gospodarska rast je bog naše družbe. Bog, ki mu žrtvujemo odnose, družine, življenja ljudi. V resnici so mi denar in dobrine zaupane v oskrbništvo: bom znal deliti?
  2. Rodijo se odnosi zaupanja, ne strahu: »Da me bodo sprejeli v svoje hiše…« Tvoj dom je tudi moj dom. Očetova ljubezen podira ograje med nami. Kdor deli, gradi skupnost.
  3. Odpuščanje osvobaja: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Komu moraš odpustiti? Koga moraš prositi odpuščanja? Moža, ženo, sorodnika, sodelavca? Leto usmiljenja se počasi izteka. Morda je čas, da narediš korak prav sedaj

Tomaž
 

Viseči most na sliki je s ferate Ivano Dibona v Dolomitih. Poleti sem opazoval ljudi, ki so previdno, eden po eden in korak za korakom prečkali ta most nad dvestometrskim prepadom. Dokler živimo, obstaja most med smrtjo in življenjem. Podarjen nam je čas, ko preko tega mosta »spravljamo na varno« svoje življenje. Ta most je ljubezen. Ko svoje življenje zaupam Očetu, ki me ljubi, me ni več strah zase. Kot pametni oskrbnik ne grabim več zase, ampak znam deliti, graditi odnose zaupanja in odpuščati. Lahko pa ostanem osredotočen nase, vidim le sebe in svoje koristi. Ostajam jetnik egoizma, ki ubija.

Bogataš v Jezusovi priliki te nedelje (Lk 16,19-31) je vse življenje ostal sam v svoji palači, oblečen v dragocene tkanine in se sijajno gostil. Ostal je na strani, kjer je videl le sebe, svojo korist in udobje. Bogastvo ga je uspavalo in zaslepilo, da ni videl ubogega Lazarja na njegovem lastnem pragu, lačnega in ranjenega. In zanimivo je, da nima imena. V enem od starih rokopisov so mu dodali ime Neues, kar pomeni »Nihče«. Ko človek začne služiti stvarem in ne obratno, ga razosebijo. Vzamejo mu ime, popredmetijo ga. Slepota tega človeka kar traja – vse do smrti. Veličasten pogreb, marmorna grobnica, … nič ti ne more povrniti življenja, ki si ga porabil zase in ostal slep za druge. To je ogenj, v katerem se znajde bogataš, ogenj, ki žge in žeja.

Jezus ne pripoveduje te prilike, da bi strašil bogataše. Pripoveduje jo zato, da bi se spreobrnili. Pripoveduje jo zato, ker ve, da je problem drža srca, ki se je zaprlo. To zaslepljeno, zaprto srce, ki se po besedah papeža Frančiška skrči, skrči vedno bolj in otrdi kot kamen, ima možnost, da se omehča. Ubogi, ki so med nami, so naša rešitev. Človek, ki je na tvojem pragu, sosed v bloku, družina, ki je v stiski, so priložnost za to, da se srce razširi v usmiljenju in zaživi.

Vedno več je prepadov: med možem in ženo, med starši i otroci, med sosedi in sodelavci, med prijatelji, … Gospod nam želi odpreti srce in vanj vliti svojo ljubezen. Čez prepade napeljuje mostove, da bi se spet srečali in zaživeli kot bratje in sestre. Kje je tvoj prepad? Prosi Gospoda, da ti odpre oči in srce, da boš videl Lazarja, ki je pred tvojimi vrati. Morda je čas, da mu privoščiš drobtinico kruha s tvoje mize. Če pa ga povabiš za mizo, boš spoznal, da te je v njem obiskal Gospod.

Tomaž
 

Letošnji devetošolci so res simpatični. Pravi najstniki, ki stestirajo živce. Uporniški. Glede vere so provokativni. »Jaz tega nočem, tu sem samo zaradi staršev,« je skrito ali odkrito sporočilo. In vendar: vera devetošolcev je vera! Oni molijo, se pogovarjajo z Bogom, želijo z njim ostati povezani… Dejstvo pa je, da po prejemu zakramenta »krščanske zrelosti« - birme večina mladih kristjanov preneha z rastjo v veri. In tako potrditev dejansko postane zaključek. To ne pomeni, da si slab človek, dejstvo pa je, da se zdi vera in Cerkev nezanimiva. Morda se je tudi tebi zgodilo tako. Morda se je zgodilo tako tvojim otrokom ali vnukom. Ali si predstavljaš, da bi katerikoli vidik tvojega življenja živel na podlagi razumevanja, ki si ga imel v osmem razredu? Tako je tudi v veri. To, kar si razumel v osnovni šoli ne zadostuje za izzive življenja, s katerimi se soočaš. V teh šestih tednih zato skušamo »zakopati« globlje: kakšna je vera, ki pomaga živeti?

Vera se znajde v preizkušnji. Doživim stvari, ki me zamajejo, stisnejo v kot. Osebna kriza, pretres v zakonu, bolezen otroka, rutina, ki ti jemlje veselje, ali preprosto utrujenost. Apostoli so bili postavljeni pred izziv poslanstva, so začutili, da jih presega. Zato so Jezusa iskreno, neposredno prosili: »Pomnoži nam vero!« Začutili so, da vera, ki jo imajo, ne zadostuje.

Jezus jim da odgovor v dveh delih. Prvič: vera, ki jo imate, je dovolj, tudi če je majhna - pomembno je, da je živa. Kot gorčično zrno, ker iz njega zraste drevo. Vera daje moč, o kateri piše Pavel: »Dragi Timotej, opominjam te, da znova razplameniš Božji milostni dar, ki je v tebi po polaganju mojih rok. Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti…« Kristjan se v preizkušnjah in trpljenju opre na Božjo moč. To je vera. Mi razpnemo jadro, Bog pošlje veter, ki potisne jadrnico naprej.

Druga prispodoba govori o služabnikih, ki storijo, kar so dolžni, ne da bi pričakovali plačilo. V veri, ki je »milostni dar«, se ne bojim delati stvari zastonj. Ko pustim, da me osvoji Kristus, me ni več tako strah zase. »Duha boječnosti« zamenja »duh ljubezni«. Ko narediš nekaj zastonj, ne da bi pričakoval plačilo, odkriješ »radost ljubezni«.

Še eno pomembno spodbudo daje danes Božja beseda: Bog nam daje »duha razumnosti«. »Zdrav nauk«, o katerem piše Pavel, je vera, ki ne išče instant rešitev, ampak zna vztrajati in zoreti. Kolikokrat v preizkušnji obupamo ali iščemo stranske izhode. Ko pride preizkušnja, bo »pravični v svoji veri živel« (Hab 2,4). Kar Bog obljubi, bo izpolnil. Torej: ko je težko, vztrajaj! Bog je zvest in vera (lat. fides, it. Fede) je zvestoba!

Tomaž
 

Na obisku prijateljeve družine na Gorenjskem, sem od šestletnega Rafaela prejel presenetljiv dar: jajca, ki so jih znesle njegove kokoške. »To je zate, stric Tomaž,« je preprosto rekel in me pogledal brez sramu, skromno in obenem ponosno. Preprost dar me je pretresel. Jaz, odrasel moški, ki si lahko sam kupim marsikaj, sprejemam dar od otroka. Vendar tistih jajc ne moreš kupiti v trgovini. Postala so dar, znamenje čistega in svetlega srca otroka, ki ne računa. Zame so postala znamenje, da Bog ljubi zastonj in daje, preprosto daje.

Takrat sem se spomnil na neki drugi dar, na dogodek na nekih duhovnih vajah. Tam sem spoznal, da je Jezus živ, da mi odpušča in da me ne bo prenehal ljubiti. To je spremenilo moje življenje. Vse je dobilo nov okus, v njem so stvari dobile novo lepoto, odnosi in dogodki so dobili nov pomen. Vera ni čarobna paličica, ki reši težave. Niti ni sistem lepih naukov, kako moraš živeti. Vera je dar, ki ga sprejmeš in prijateljstvo, ki se rodi iz tega daru. »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas in verujemo vanjo,« piše apostol Janez (1 Jn 4,16).

Deset gobavcev, izločenih iz družbe in vernega občestva, je Jezus ozdravil. Prosili so ga, klicali po imenu (Jezus = Bog rešuje!), nato so zaupali njegovemu naročilu in na poti v tempelj so bili ozdravljeni. Gobavost ozdravlja samo Bog (2 Kr 5,7). EVendar se en sam vrne in počasti Jezusa kot Boga, ga slavi ter mu »napravi evharistijo« - se mu zahvaljuje. In temu Jezus reče: »Vstani in pojdi. Tvoja vera te je rešila!« Deset je bilo ozdravljenih, en je bil rešen. Devet jih je sprejelo dar in pozabilo na Darovalca. En sam je v daru prepoznal Darovalca. In ta je Samarijan - tujec, dvakrat izločen. Tudi Naaman, čudežno ozdravljen svoje gobavosti (1 Kr 5), je tujec – Sirec. Odloči se, da ne bo daroval »nobenim drugim bogovom, razen Gospodu.«

Če je naša vera živa, raste. Prečisti se in zori. In kakor grozdje ne more dozoreti brez sonca, tako naša vera ne more živeti brez hvaležnosti. Hvaležnost je znamenje verujočega srca. Potrošniška družba deluje na prebujanju umetnih potreb. V reklami nam predstavijo nov izdelek. »Če to uporabite, se boste takoj bolje počutili. To res morate imeti.« In že smo nesrečni, ker tega nimamo, dokler tega nimamo ... in spregledamo darove. Tiste majhne in skrite, kot so topla odeja in voda, s katero se umijem. Tiste neskončno dragocene, za katere se borim z vsemi močmi: zdravje in življenje, družina in prijatelji. Tako kot zdravje cenim šele, ko zbolim, tako je žal tudi z drugimi darovi. Hvaležni ozdravljenec pa nas uči še več: prepoznati v darovih Darovalca. Častiti, slaviti, »narediti evharistijo« - zahvaljevati se. Ker nismo bili samo ozdravljeni. Bili smo rešeni, za vedno. Zdravje mine, Gospodova dobrota pa ne.

Predlagam ti dve vaji za ta teden:

  • Vsak večer naštej tri stvari, ki ti jih je Gospod ta dan podaril in se mu zanje zahvali! Spoznal boš moč molitve, ki slavi, se zahvaljuje!
  • Pojdi k sveti maši in »naredi evharistijo« - položi v hvaležnosti na oltar to, kar si prejel od Boga v preteklem tednu. Zgodilo se bo nekaj velikega: prejel boš nazaj Njega samega!

Tomaž
 

Poskušaj najprej iskreno odgovoriti na naslednja vprašanja: Kaj se porodi v tebi, ko slišiš: »molitev«?  Veselje ali odpor? Mešanica obojega? … Je molitev zate postala recitiranje besed, ki si se jih naučil v otroštvu ali dolgočasno ponavljanje obrazcev? Če to ni, kaj je zate molitev? … Kdaj si nazadnje zares molil – se pogovarjal z Očetom, ali se srečal v molitvi z Jezusom, klical Svetega Duha? 

Osnovni kriterij dobre molitve je to, da spreminja moje življenje. Tako kot ne zadošča znanje iz osmega razreda, ne zadošča vera iz osmega razreda in ne zadostuje molitev iz osmega razreda. Če je vera odnos z Bogom, je molitev prakticiranje tega odnosa. In to ne pomeni le pogovora: govorjenja in poslušanja (!!!), ampak postane nenehno »biti z Njim«. Zato Jezus pove svojim učencem »kako morajo vedno moliti in se ne naveličati«. Sploh jim ne daje na izbiro, ali je potrebno moliti in koliko časa! Moliti morajo vedno in se ne naveličati! Tako kot njim se tudi tebi najbrž porodita dve vprašanji: 1. Zakaj bi moral vedno moliti in se ne naveličati? 2. Kako naj to storim?

1. Zakaj bi moral vedno moliti in se ne naveličati?
Zato, ker vera brez molitve preprosto umre. Tako kot naše telo potrebuje dihanje, tako naša duša potrebuje molitev. Če sem del Kristusovega telesa (in to vstalega!), moram prejemati kri, ki mi prinaša to novo življenje. In ta pretok krvi je molitev. Mož in žena, ki se nehata pogovarjati in preživljati čas skupaj, se začneta odtujevati. Kristjan, ki ne preživlja več svojega časa z Bogom, bo počasi prekinil svoj odnos z njim. Jezus bo zanj postal običaj, morda okrasek k življenju, nekaj za otroke, kar je on »prerastel«. V resnici v veri ni nikoli zrastel dovolj, da bi mu pomagala živeti.

Molitev ni blebetanje nerazumljivih besed. Molitev je osredotočenost srca na Boga. Pomeni biti v njem. Tako kot pametni telefon zazna WiFi, tako se naše srce lahko priklopi na Božji signal kjerkoli. Je neprestan odnos z Očetom, ki me je vzljubil še preden je ustavil svet (Ef 1,4). Je prijateljstvo z njegovim Sinom, ki me je vzljubil in dal sam sebe zame (Gal 2,20). Je delovanje Svetega Duha, po katerem je Božja ljubezen izlita v naša srca (Rim 5,5) in nas tudi uči moliti (Gal 4,4,). Bog želi, da moliš vztrajno. S tem mu pokažeš, da res hočeš biti odprt za njegove darove in njegovo prijateljstvo!

2. Kako naj neprenehoma molim?
Tako, da namenim poseben prostor in čas dneva za pogovor z njim. Da sem iskren in mu povem, kako je z mano, kaj živim, za kaj sem hvaležen, kaj me vznemirja, … Da se ga naučim poslušati. Na župnijski spletni strani (TUKAJ) in na mizici za tisk najdeš vzorec »7 minut«, ki ti bo pomagal oblikovati čas tišine z Bogom. Poskusi, videl boš, da bo tvoj dan postal drugačen. Vedno večkrat se boš spomnil na Boga, pomagal ti bo pri delu, ti dajal moč, te spodbujal, navdihoval! Molitev bo postala izvir moči in luči v tvojem življenju.

Tomaž
 

Kriterij pristne molitve, pristnega odnosa z Bogom je, da spreminja tvoje življenje. Kajti možno je moliti tako kot farizej v evangeliju (Lk 18,9-14), ki Bogu našteva svoje zasluge. Zanj Bog ni Oče, ampak gospodar. On ne moli k Bogu, ampak moli »pri sebi«. On ostane pri sebi, ne vstopi v odnos, ne posluša, ne potrebuje. Samozadosten je. On je človek religije, ne vere; pravil, ne odnosa;  predpisov, ne ljubezni. Vere in molitve ni, če ni odnosa. Če ne grem ven in sebe in stopim pred Očeta. Farizej, ki stoji od daleč, v svoji ponižni drži, gre domov opravičen.

Ponižnost pred Bogom ti bo pomagala odkriti in živeti tvoje resnično dostojanstvo. Ko odkriješ, kdo si v resnici, ko nisi več tako obremenjen s seboj in tem, kaj bodo drugi rekli o tebi, ampak začneš poslušati, kaj o tebi misli Bog. Kako te vidi on.

Ponižnost srca ti bo pomagala sprejeti dar odpuščanja. Ni potrebno več opravičevati. Ko izrečeš »Žal mi je,« in si praznih rok, takrat boš izkusil kdo je Bog v resnici.

Ponižnost ti bo pomagala rasti v veri. Je kot zemlja. Latinska beseda za poničnost - humilitas ( ital.: umilta) prihaja iz besede humus – zemlja. V to lončeno posodo iz prsti, v to tvoje krhko bitje je Gospod položil zaklad svojega Božjega življenja. Čuvaj ga!

Tomaž



Print Friendly and PDF