Preskoči na vsebino


Menda je staro geslo olimpijskih iger res bilo »Važno je sodelovati, ne zmagati.« Vendar priznam, da me uspehi naših športnikov, posebej, če jih obarvajo medalje, spomnijo, da ljudje želimo zmagati. In morda si celo dovolim to željo, zakaj ne? Judoistka Tina je v pripravah naredila vse, njen trener ni popuščal za milimeter, bilo je boleče. Rezultat: zlato. Apostol Pavel nas spodbuja, da kot športniki opustimo stvari, ki nas ovirajo in vztrajno tečemo v tekmi, ki nas čaka. Vabi nas, da upremo oči v Jezusa, ki je brez izmikanja pretrpel križ in sramoto, ker je vedel, da ga čaka veselje in nagrada na Božjih »stopničkah«.

Kristjanovo življenje je olimpijada. Je tekma. Ni sedenje na kavču, kjer je udobno in varno. Počitnice se iztekajo in vračanje v delovni ritem nas lahko presneti. Božja beseda treh avgustovskih nedelj nas vabi, da se pripravimo na »start«.

Gospod Jezus je potrpežljiv trener, a tudi odločen. Ker ve, da tekme ne bodo lahke, da bodo boji težki in da bo potrebno vztrajati. Ker ve, kako hitro se ljudje utrudimo in omagamo. Ker … je tudi nas  lahko ohromilo udobje kavča – sreče, na katerega je papež Frančišek opozoril milijon mladih v Krakovu in jih povabil na pot: »Na svetu nismo zato, da bi vegetirali, da bi živeli lagodno, da bi iz življenja naredili kavč, ki bi nas uspaval; nasprotno, tu smo, da bi pustili sled.«

Sledi pa pušča nekdo, ki ve, kaj je njegovo poslanstvo, ki se bori in vztraja. Zato tudi Jezus prižiga »olimpijski« ogenj: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo in kako želim, da bi se že razplamtel!« Brez taktiziranja in nam daje jasno vedeti, da olimpijada življenja vsebuje bitke, v katerih teče kri (beri drugo berilo: Heb 12,2-4). V boju zoper greh se ne borimo proti ljudem, ampak proti sovražniku, ki je veliko močnejši, zvit in pretkan ... Odločitev za Kristusa prinaša tudi razdeljenost: »Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih …« Pogosto je ta razdeljenost v nas. Težko bom osvojil zlato medaljo na kavču. Del mene bi rad udobno sedel, Jezusov pogled pa prižiga ogenj, ki še tli. To nedeljo bom prosil za ogenj Svetega Duha. Za odprtost brez kompromisov, odprtost Duhu, ki v nas prižiga ogenj Božje ljubezni. Greš tudi ti na Božjo olimpijado?

Tomaž
 

Medalje ne osvojiš na kavču. Jezus je prehodil pot do zmage preko trpljenja, smrti v vstajenje. On prinaša mir, a preko ločitve starega, grešnega človeka, ki je v nas od novega človeka. Jezus vznemirja: ne pusti nas v lažnem miru, ki je hudičeva zanka. Kristjanovo življenje je boj: med slabim in dobrim, med dobrim in boljšim. Je olimpijada. In medalje športniki ne vzamejo sami, ampak jim jo nekdo podeli. Kristjanu jo podeli Kristus…

Prva zanka sodobnega človeka je, da ne potrebuješ odrešenja, da ne potrebuješ Boga. Če so ateistični sistemi prejšnjega stoletja bili kot viharji, v katerih se je pokazalo, ali imajo (imamo) kristjani korenine in obstojimo ob nasprotnem toku, bi lahko sedanji čas primerjali močvirju. Potrošniška kultura je zelo zahrbtna: ni nič več trdno, kaj šele sveto, vse je relativno, kjer udobni »kavč-sreča« človeka uspava in ohromi. »Vse si lahko kupiš!« je njena sladka laž. Znamo sploh še videti te zanke? Obisk kipa Fatimske Marije nas je spomnil na sporočilo izpred 100 let: sporočilo, da človek brez Boga drvi v smrt. Marija je v Fatimi preko treh 7-9-letnih otrok posvarila svet in kliče k spreobrnjenju!

Druga zanka za človeka je ta, da si odrešenje zaslužiš. Človek, ki se zave, da je na poti proti smrti, se želi rešiti. Pride bolezen, težava v zakonu ali družini, izguba službe, … Hitro se lahko vklopijo v nas religiozni vzorci: Če bom izpolnil zapovedi, če bom opravil dolžnosti, … Da, a žal to ni vera!!! Neka gospa, ki je v štirih letih  še nisem videl v cerkvi, mi je rekla: »Veste, mi smo vse svoje dolžnosti opravili.« Tudi naš verouk in naše priprave na zakramente lahko postanejo religiozna zanka. Izrazi, ki jih uporabljamo: »imeti zakramente«, »narediti birmo«, »krstiti se«, kažejo, kako globoko se je ukoreninila med nami ta logika. Zaslužim si odrešenje. Jaz sem v redu, ker imam vse urejeno… Kako daleč je to od Gospoda! Kako daleč je od prijateljske bližine, v katero nas vabi. Ker prijateljstva z Gospodom res ne moreš kupiti ali zaslužiti …

Zato Izaija v berilu in Jezus v evangeliju napovedujeta »čas poganov« - tistih, ki pridejo od daleč, ki s srcem iščejo rešitev od Gospoda. Kdor je vero zamenjal za nabiranje točk, kdor se zanaša na svoje zasluge, se ima za pravičnega, … ne bo mogel vstopiti skozi vrata. Skoznje stopijo samo tisti, ki priznajo, da potrebujejo odrešenje. Tisti, ki sprejmejo, da si ne zaslužijo kraljestva, da so rešeni samo zaradi Očetova zastonjske ljubezni…

Vrata so ozka in so samo ena: Jezus Kristus, on, ki je zame in zate dal življenje. Samo preko odpuščanja, odrešenja, preko njegove ljubezni, ki je popoln in zastonjski dar, bom vstopil v Božje kraljestvo. Zunaj bodo ostale vse moje »zasluge«.

Vrata so ozka, zelo ozka: da bi skoznje pred Gospoda stopil samo ti, brez navlake in zaslug. Za njimi pa se skriva obednica: tam nas želi imeti Gospod za svojo mizo kot svoje brate in sestre: tiste, ki so pripravljeni sprejeti Dar. Brez kakršnih koli zaslug. Na Božji olimpijadi je glavna disciplina »sprejeti dar«.

Tomaž
 

Kristjanovo življenje je olimpijada. Je tekma. Ni sedenje na kavču, kjer je udobno in varno. Počitnice se iztekajo in vračanje v delovni ritem nas lahko presneti. Božja beseda treh avgustovskih nedelj nas vabi, da se pripravimo na »start«. 31. Olimpijske igre v Riu so se spektakularno končale. Imena zmagovalcev bodo zapisana v zgodovino z zlatimi črkami. Tako pravimo. S kakšnimi črkami bo zapisano moje ime in v kakšno zgodovino? – o tem nam govori božja beseda zadnje avgustovske nedelje.

Če sprejmeš izziv Jezusovega učenca, učenke; če sprejmeš boj, ki se rodi v tebi, ko vznemiri Jezusova beseda; če vstopiš skozi ozka vrata brez svojih zaslug, boš deležen bližine, veselja, topline, domačnosti. Za ozkimi vrati je svatba, gostija, ki jo je Oče pripravil vsem, ki v ponižnosti sprejmejo dar. 

Ponižnost mi pomaga, da se vedno zavedam Daru, ki sem ga prejel. Ponižen človek bo izkusil Gospodovo moč v svojem življenju. Nadut človek, ki računa nase, na svoj »jaz« in se povzdiguje nad druge, pa je ranjen s strupom samozadostnosti in zanj ni zdravila (prim. Sir 3,28). Temeljno vprašanje za kristjana je: ali živim iz Boga ali iz sebe; iz njegove moči ali iz svoje. Naš stari človek, jaz,  bi se rad rešil sam. Mi bi radi bili prvi. Farizeji na gostiji, na katero z zahrbtnim namenom povabijo Jezusa, sami izbirajo prva mesta. In Jezus jim pove priliko o svatbi in gostih. Kristjan je povabljen, da zavzame zadnje mesto, saj je Gospod tisti, ki bo povedal, kje je tvoje mesto. Seveda to ni privlačno, če …

Če nisi sam okusil, kako je, če te ubogega, pohabljenega, hromega, slepega, povabi na gostijo sam Gospod, ti umije noge in te nahrani s svojim Telesom in Krvjo. In to ne enkrat, vedno znova. Pri sveti maši – evharistiji to vedno znova obhajamo, da bi se naučili prebivati v Božji bližini, da bi ne bežali več stran od živega Boga (Heb 12,18-22). Tam, na zadnjem mestu, srečam Gospoda, ker se je on naredil zadnjega. In tam odkrijem,  da moje vrednosti ne določajo medalje in priznanja, ki mi jih dajo ljudje ali si jih dam sam, ampak mi jo pokaže Gospod. In to kakšno vrednost!

Še nekaj: Če objameš dostojanstvo, ki ti ga daje Gospod, zaživiš ne iz sebe, ampak iz njega kot novi človek, potem se ne bojiš več zase. Tedaj boš tudi ti povabil na gostijo tiste, ki ti ne morejo povrniti. Imel boš srce odprto za vse slepe, hrome, ranjene, uboge … V njih – da, prav tam, na zadnjem mestu - boš srečal Gospoda in tvoje ime bo s črkami ponižnosti zapisano v zgodovino Ljubezni, ki ne mine.

Tomaž
 

Kristjanovo življenje je olimpijada. Je tekma. Ni sedenje na kavču, kjer je udobno in varno. Jezus ga primerja zidanju stolpa in celo vojni! Res, nobenega udobja in miru, vsaj ne po naše. Kdor zida, mora preračunati, če ima dovolj, da bo dokončal. Tudi v Kopru imamo nekaj stavb, ki niso dokončane. Slovenskim rokometašem je na olimpijskih igrah v četrtfinalu proti Dancem zmanjkalo moči. Nečesa zmanjka. Ne zmanjka samo denarja za gradnjo. Ne zmanjka samo športnega elana. Zmanjka navdušenja, veselja, zmanjka ljubezni med možem in ženo, zmanjka motivacije, mladim zmanjka želje in vztrajnosti. Kje je problem?

Prvi je ta, da mislim, da ne potrebujem odrešenja. Drugi je ta, da mislim, da si bom odrešenje zaslužil sam. Tretji, da si sam določam pomembnost, mesto, ki mi pripada. Bistvo problema je v miselnosti. Atleti, ki zmagujejo, imajo zmagovalno miselnost. Kristjan, ki želi biti učenec, je povabljen, da se uči Kristusove miselnosti. In to ni enostavno, saj zahteva da se odpoveš sebi in se okleneš Kristusa. Na nek način je to kot majhna – ali velika – smrt. Kajti v nas je vedno, in včasih do zadnjega diha, še miselnost, da bi se rešili sami … Vendar vodi pot do zmage skozi to smrt.

Za Jezusom potujejo velike množice! On pa ne išče popularnosti, obrne se in reče: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.« Kot da bi te nekdo s pestjo v trebuh! Jezus, kaj se pa greš? Ni čudno, da izgubljaš na priljubljenosti! Vendar gre za temeljno resničnost našega življenja: Če hočeš, da boš dokončal projekt, zidavo, ne zidaj sam, ker bo nečesa zmanjkalo. Če se boriš in bojuješ vsakodnevne bitke, boš izgubil, če se ne boš boril skupaj z njim. »Nehaj že enkrat računati samo nase!« pravi Jezus. »Nehaj se oklepati samo svojih moči, svoje pameti, svoje volje, svojih sposobnosti, ker veš, kako so krhke …

Dajem ti moč. Začni zidati z menoj. Začni svoj zakon, svojo družino, svojo službo, svoje življenje, graditi z menoj! Začni svoje bitke bojevati z menoj, ne sam!

Dajem ti življenje. Nisem samo ob tebi, ampak veliko več: ti si bil s krstom priklopljen name kot je mladika sklenjena s trto. V mani lahko črpaš sok in šele tako lahko dozorijo grozdi! Brez mene si podoben odrezani mladiki, ki se trudi, da bo rodila grozdje. Ga bo? Če hočeš rešiti sam svoje življenje, ga boš izgubil. Spolzelo ti bo iz rok kot mivka skozi prste. Če sprejmeš moje življenje, živo vodo Svetega Duha, boš živel.

Vztrajaj z menoj in brati. To je tvoj maraton, vendar ga ne tečeš sam. Veliko nas je in »nadvse ste mi ljubi« (Flm 16). Če uživaš kruh - moje telo – in piješ vino - mojo kri, imaš v sebi moje življenje, ki ga nihče ne more ubiti. Skupaj bomo pritekli do cilja - medalja je zagotovljena.«

Tomaž



Print Friendly and PDF