Preskoči na vsebino


Kakšen kristjan si: potrošnik ali učenec?

Brez ovinkov: župnikovo pismo tebi - 1. del

So kristjani, ki pridejo v župnijo, bolje rečeno pisarno, ko nekaj potrebujejo: krst vnuka, obhajilo otroka, pogreb, potrdilo za botra. So kristjani, ki rečejo: »Veste, gospod župnik, mi smo pred leti redno prihajali v vašo cerkev in smo dosledno opravili vse svoje obveznosti. Prav pridni smo bili!« In si potem mislim: Koliko kristjanov vozi otroke k verouku, celo k maši gredo včasih z njimi, v resnici pa bi tega najraje ne počeli? Koliko jih svojim otrokom posreduje krščanstvo obveznosti, dolžnosti in norm, ne pa vere, živega prijateljstva z Jezusom? Koliko jih je nekje v svojem življenju »opravilo« s tem? So tudi taki, ki pridejo k maši in jim ni všeč, ker župnik pridiga predolgo in maša traja skoraj celo uro. Lahko bi malo manj nakladal in bi lahko prej opravili svojo nedeljsko dolžnost ter šli na kavo s prijatelji ali na tekmo. Lažje razumem tiste z majhnimi otroki, ki res postanejo nemirni in se umaknejo v vežo. Razmišljam, kako jim lahko pridemo naproti in kaj lahko naredijo oni, da bodo lahko zares pri maši. Na srečanjih za starše in verouku za višje razrede imam podoben občutek: veliko jih je tam, ker pač morajo biti. In  – verjemite mi – ni mi prijetno. Kot da o lepoti smučanja govorim nekomu, ki bo pač obul neudobne pancarje in kupil smuči, ker je pač to »treba«, nikoli pa se ne bo podal na smučišče in zares smučal. Zato včasih na naših srečanjih zavijemo v cerkev ali odpremo Sveto pismo in poskusimo dva, tri zavoje po »progi za začetnike«. Morda pa se komu le posveti, da je … lepo!

Vem eno stvar: da ne moreš ljubiti iz dolžnosti, če nisi bil nikoli zaljubljen. Da naša vera ni »podreditev«, ampak odgovor ljubezni Bogu, ki je ljubezen. Vem, da je Bog veliko tvegal, ko nam je dal svobodo – tako veliko, da mu lahko rečemo: »Bog, zbogom, trenutno te res ne potrebujem!« Vem še drugo stvar: da me Jezus tudi glede mojega dela uči svobode. »Ali hočete oditi tudi vi?« je bilo njegovo vprašanje učencem, ki so njegovo besedo označili za »trdo«. A Jezus ni dajal popustov. Dal je življenje. Ni dajal (lahke) tolažbe. Ni dal poceni milosti. Prelil je kri. Ni rekel: »Veste, pogovorimo se, niste me prav razumeli«. Rekel je: »Ali hočete oditi?« Ni se opravičeval. Bil je zahteven. Ker je želel učence, ne »strank«, ki iščejo ugodnosti. Ni želel popularnosti, ampak zvestobo. Zahteval je vse, zato, ker je vedel, da se resnično veselje rodi takrat, ko daš vse.

Do izgubljenih je bil nežen in usmiljen. Do svojih je bil skoraj neizprosen: Petra, ki je želel »Jezusa – zvezdo«, je označil za Satana. Povabil jih je na pot križa in vstajenja. Povabil jih je k služenju in ponižnosti. Povabil jih je k prijateljstvu z njim in zvestobi. Povabil jih je, da so z njim in da vse delajo z njim.

»Kdo je Jezus zate?« sem vprašal starše prvoobhajancev. Nek oče je odgovoril: »Učitelj«.  Potem si želim, da bi bili skupaj – Njegovi učenci. Boš zraven?

Tomaž
 

Kristjan – učenec na poti

Brez ovinkov: župnikovo pismo tebi – 2. del

Na grobu sv. Marka v Benetkah sem molil. Tudi zate. Romarji (132 nas je bilo) se nismo izgubili v množici turistov, ki utrudi, in lepo so nas sprejeli v kripti pod glavnim oltarjem, kjer so relikvije sv. Marka. Lepoto tisočletnega mesta, močne »Serenissime« je zasenčil skoraj somrak bazilike sv. Marka, kjer so »ljudje, ki molijo« lahko zaznali Navzočnost. Podzemna, lahko bi rekli tudi podvodna cerkev, je napravila posebno vzdušje. Dano nam je bilo okusiti malček tistega, kar so doživljali prvi kristjani, ki so na skrivaj obhajali evharistijo na grobovih mučencev in vstopali v skrivnost Vstalega Kristusa. V »podzemlju«, tam, kjer običajno vlada smrt, smo tudi mi obhajali skrivnost vstajenja. On, Jezus, ki ga je sv. Marko v evangeliju tako otipljivo predstavil, je tu, med nami. On, Živi, je z nami. Kot »mladeniča v belem« tudi nas spremlja na poti. Pot z barčico (na srečo brez viharja) nas je povezala v skupnost tistih, ki imajo skupno smer, cilj in usodo. Lepo je potovati skozi življenje skupaj! Prav iz te izkušnje se v meni rojeva želja, da bi znali to živeti tudi doma. Da bi postali skupnost učencev na poti za Jezusom. Skupnost, kjer si lahko delimo veselje, težave, se spodbujamo, si znamo odpuščati in sprejemati drug drugega. Skupnost, ki je odprta delovanju Vstalega Gospoda, njegovi moči!

Kako to živeti konkretno? Prvič: moliti. Živeti stik z Gospodom, osebni, moliti v družini! Drugič: brati evangelij. Nositi ga v torbi, v žepu (zato je »žepna« izdaja evangelijev!). Tretjič: moliti v skupnosti, pri maši – ne bodi gledalec, ampak poj, slavi Gospoda, moli, daruj! Maša ni gledališče. Je srečanje z živo osebo Jezusa Kristusa! In tu, prav v tem srečanju, se rojeva veselje. Zato izzivam, da ta teden pazljivo prebereš prva dva odstavka okrožnice papeža Frančiška, se ob njej zamisliš in odločiš: Ne bom se prepustil žalosti, hočem da veselje napolni moje srce in vse moje življenje! (se nadaljuje)

Tomaž
 

Zakaj mi ne zaupaš?

Brez ovinkov: župnikovo pismo tebi – 3. del

Daša mi je opisala zanimiv dogodek s svojim sinčkom: »Neko nedeljo popoldan smo v stolnici občudovali razstavo 70 golobov miru. Nato smo se prekrižali in šli ven na trg. Sinček Valentin mi je takoj rekel: »Zdaj bomo šli pa malo v tisto trgovino.« Pa sem rekla, da ne, ker je zaprta. On pa kar vztraja, trmari in se gre postavit pred vrata, da preveri, če se bodo odprla. Rečem mu: »Vidiš, zakaj mi nikoli ne verjameš? Vedno si tako trmast.« V istem trenutku slišim Jezusa, ki mi ponavlja iste besede: »Daša, zakaj mi ne verjameš? Zakaj mi ne zaupaš?«

Kolikokrat glasovi okrog nas utišajo naš klic k Bogu! Saj nima smisla! Misliš, da te bo slišal? Tako se je zgodilo slepemu Bartimeju; mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« (Mr 10, 48). Vera je tudi vztrajnost v klicanju Jezusovega imena. »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« so besede Jezusove molitve, ki jo molijo kristjani na vzhodu tako, da preprosto v srcu ponavljajo te besede. Torej lahko molimo vedno in povsod!

Ko izkusimo, da nam Jezus odpre oči srca, oči vere, vidimo, da »v njegovi luči vse stvari dobijo nov obraz«! Jezusov učenec je tisti, ki je bil slep in je spregledal! »Jezus nas je nekega dne videl ob cesti sedeti v naši bolečini, v naši revščini. Ni utišal našega krika, ampak se je ustavil, se približal in vprašal, kaj lahko za nas stori. Po zaslugi tolikih prič, ki so nam rekle: »Pogum, vstani!«, se nas je počasi a vztrajno dotaknila ta usmiljena ljubezen, ta preoblikujoča ljubezen, ki nam je omogočila zagledati luč. Mi nismo priče neke ideologije, recepta, ali nekega načina teologije. Priče smo ozdravljajoče in usmiljene Jezusove ljubezni. Priče smo njegovega delovanja v naših skupnostih«, pravi papež Frančišek.

Boš tudi ti gradil skupnost tistih, ki so spregledali in »šli po poti za njim«? Vse preveč kristjanov se je ustavilo in »sedijo ob poti«. Opogumimo jih, da ponovno začnejo klicati Jezusa! In prosimo vedno znova tudi mi: »Da bi spregledal!«

Tomaž
 

List na hladilniku: da ne pozabim

Brez ovinkov: župnikovo pismo tebi – 4. del

Zadnjič mi je nekdo rekel, da sem napisal lep članek. In res, vesel sem, če kdo te vrstice prebere, še bolj vesel, če komu koristijo v življenju ali ga preprosto obogatijo. Vendar ne želim pisati le »lepih člankov«. Želim si, da bi postajali zares učenci Jezusa Kristusa. In zavedam se, da včasih ne bom vedno govoril o prijetnih stvareh. Ker pot na Triglav ni prijetna in udobna. Zato sem napisal v treh nadaljevanjih nekaj osnovnih odločitev, ki so tvoje in samo tvoje – oziroma tudi moje, ker se čutim izzvan na to pot.

Če si bil pozoren pri nedeljskih mašah, si zaznal, da Jezus ne le tolaži in ozdravlja, ampak vabi na pot. Jezus ni samo prijazen človek. Jezus vznemirja in sprašuje. Izziva. Kakšen kristjan sem - potrošnik, tak, ki išče ugodnosti in popuste? Ki je navdušen med množico, ki vidi čudeže in se nasiti? Ja, velikokrat, in ko me Jezus izzove, da grem za njim, odidem žalosten, kot bogati mladenič, ki je bil preveč navezan na svoje. Tudi v naši veri in Cerkvi se navadimo na stvari. Za razliko od slabih navad so dobre navade dobre. Obstajajo pa tudi navade, ki niso slabe, a nam preprečujejo, da bi rastli kot Jezusovi učenci. Slepi berač Bartimej je izpustil svoj plašč in navado, da je beračil ob poti, ter skočil na noge, ko je prišel mimo Jezus. In ta korak vere je spremenil njegovo življenje.  Ko izpustim svoje lažne gotovosti - svoj plašč - in Jezus ni samo »rezervna možnost« - v primeru če druge stvari v življenju odpovejo, potem življenje dobi drugačno podobo. Ko kot uboga vdova vržem vse, se vse spremeni! K čemu mene in tebe torej izziva Jezus danes? Poglejva nekaj primerov:

Si mož ali žena? Si oče ali mama? Hodiš v službo ali šolo, študiraš, iščeš zaposlitev?

Če si na eno od teh vprašanj odgovoril z da, potem te Jezus kliče, da ta poklic opravljaš skupaj z njim. Le kako? Preprosto.

1.       Zjutraj mu izroči svoj dan. Pokrižaj se. Preprosta molitev Tebe ljubim Stvarnik moj je dober začetek dneva in besede v njej so še kako smiselne.
2.       Uči se zahvaljevati. Reklame nas naredijo nezadovoljne, ker vidimo stvari, ki jih nimamo. Nauči se videti s koliko darovi si že obkrožen! Slavi Boga zanje!
3.       Prosi ga, da ti pomaga živeti kot njegov učenecNekaterim pri tem pomaga vprašanje: Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?
4.       Čez dan večkrat izreči kratke molitve, en stavek, prošnjo k Svetemu Duhu, izročaj mu čustva, situacije, sestanke, odnose, skrbi in strahove …
5.       Prosi Jezusa, da te napolni z ljubeznijo do moža, žene, otrok, staršev, sodelavcev. On je izvir, naši »rezervoarji« ljubezni pa tako pogosto prazni. Obišči ga v cerkvi, »napolni svoje baterije« pri adoraciji. Ljubezen do bližnjih – to je tvoja vsakdanja »maša«.
6.       Zaključi dan z molitvijo: Jezus, hvala ti za …. Oprosti,  ker … Prosim te …
7.       Vztrajaj in to počni vsak dan. Čez nekaj časa opazuj, če se kaj v tvojem življenju spreminja. Živ odnos z Jezusom vedno spreminja naše življenje. Če ga ne, potem je potrebno nekaj spremeniti. In še nekaj: če misliš, da je ta članek uporaben, zalepi ta list na hladilnik. Predvidevam, da ga boš tako videl vsaj trikrat na dan in ti bo pomagal živeti kot Jezusov učenec =)!

Tomaž
 

Maša: opravljena dolžnost ali nepozabno srečanje?

Brez ovinkov: župnikovo pismo tebi – 5. del

Če si obesil prejšnji župnijski list na hladilnik in si kakšen predlog tudi udejanjil, potem si verjetno izkusil, kako nas Gospod spremlja, preseneča, nas počasi spreminja … Predlagam, da list ostane na hladilniku in da se vadimo v hoji z Jezusom naprej. Če si list izgubil, najdeš besedilo na spletni strani župnije - blaženi internet =)! Naj ponovim: živ odnos z Jezusom vedno spreminja naše življenje. Ne bo ga naredil udobnega, pomagal pa ti bo, da rasteš in … da najdeš trdnost sredi negotovosti. On ostaja zvest v času, ko se zdi, da nič več ni sigurno. Srečanje, kjer ga boš gotovo našel – da, čisto resno mislim – je nedeljska maša!

On je prvi, ki nas zbira pri maši, ki je srečanje z vstalim Jezusom. Da bi bila res srečanje, je odgovoren duhovnik, pevci, bralci Božje besede in ministranti, vendar ne bo šlo brez tebe. Zato bi te rad spodbudil k nekaj osnovnim stvarem. Vabim, da sodeluješ. Naj naštejem nekaj preprostih načinov:

1.       Vabim te, da se odpraviš v cerkev pravočasno. Tradicija zamujanja je res močna, vendar ni med prioritetami naše župnije =). Tudi ni greh iti k maši peš, posebej če ti stopnice ne delajo težav!
2.       Prihajaš na obisk k Nekomu. Če ne prej, se boš na stopnišču med oljkami ali pri kamnu z blagoslovljeno vodo zavedel, da prihajaš na obisk k Nekomu. Vabim te tudi, da pozdraviš druge. Da, že zunaj pred cerkvijo – tudi, če je to gospa, ki ima težavo parkirati. Sveta maša je srečanje tudi z brati in sestrami!
3.       Vabim te, da moliš tako, da besede izgovarjaš zavestno, s srcem, ne le z ustnicami, ker jutranja kava še ne deluje =).
4.       Vabim te, da poješ. Vsaj potihem, če se bojiš, da boš vznemiril soseda, ki bi rad v miru spremljal mašo. Pesmi niso zato, ker se bojimo tišine. Pesmi so zato, da skupaj slavimo Boga. (Nekateri mislijo, da so zato, ker bi se sicer pevci dolgočasili še bolj kot se ti=))
5.       Vabim te, da poslušaš. Molitve, berila, evangelij, homilijo, … Vera se rodi iz poslušanja – zavestnega poslušanja tega, kar mi Bog govori. Saj veš, kako je, ko govoriš nekomu, ki te v resnici sploh ne posluša. Ne privošči tega Bogu …
6.       Vabim te, da daruješ. Ne le v košaro, kamor nameniš svoj dar za župnijo (da, župnija se financira z darovi vernikov, duhovniki pa z darovi za svete maše). Vabim te, da daruješ svoje življenje. Svoje delo, veselje, skrbi, … Uboga vdova je v templju vrgla v zakladnico dva novčiča, ki sta pomenila vse njeno življenje. Kar daš Bogu se prečisti, spremeni in pomnoži. Nazaj prejmeš neskončno več!
7.       Ko prejmeš sveto obhajilo, prejemaš živega Jezusa. Pripravi se nanj – tudi z dobro spovedjo, če je potrebno. Ta najsvetejši trenutek maše, ko se on daruje ves tebi, naj bo srečanje dveh src. To so trenutki največje bližine z Gospodom!
8.       Praznuj vsako nedeljo tako, da sodeluješ pri maši. Kdor je odkril, kako je Gospod dober, bo želel to še okusiti. In Gospodu ne zmanjka darov. On ima zate pripravljeno še veliko več!

Tomaž
 

Božje kraljestvo je med vami. Kje pa?

Brez ovinkov: župnikovo pismo tebi - 6. del - zaključek

Ne vem, če si sledil temu pismu, ki je na koncu še kar dolgo … in še bi imel kaj za napisat … pa bom danes to tematiko zaključil. Naj osvežim vsebino po točkah:

  1. Kakšen kristjan si - potrošnik ali učenec?
  2. Kako živeti kot Jezusov učenec, ki je odkril veselje evangelija?
  3. Graditi skupnost učencev:  tistih, »ki so spregledali in šli po poti za njim«
  4. Navade, ki mi pomagajo rasti: »List na hladilniku«
  5. Maša: opravljena dolžnost ali nepozabno srečanje?

In tokrat dodajam zadnji del, ki nosi naslov …  Božje kraljestvo je med vami. Zakaj? Ker sredi negotovosti tega sveta doživljam Božjo bližino in moč … v ljudeh, s katerimi se srečujem, v ljudeh, ki so del naše župnijske skupnosti. Ker doživljam, da je njegova obljuba, da bo ostal z nami ne le v zmedi našega sveta, ampak do konca sveta resnična! Kje sem to videl?

  • V preteklem tednu je name naredil močan vtis neki mož in oče. Dotaknila se me je njegova iskrena beseda glede življenja po veri. Naporna služba z dodatnimi izobraževanji, odraščajoči otroci, nemogoči urniki, a ta mož zna najti mir in moč. V molitvi na sprehodu, v maši, ki je kot družina ne izpustijo. Spomnil me je na Jozueta, ki je pozval ljudstvo k odločitvi: »Izberite si danes, komu hočete služiti: ali bogovom, katerim so služili vaši očetje onstran reke, ali bogovom Amoréjcev, v katerih deželi prebivate. Jaz in moja hiša pa bomo služili GOSPODU« (Joz 24,15). Istega dne sem doživel preprosto, a zelo dobrodošlo pomoč s strani nekoga, ki je pomil posodo v župnišču. In predvidevam, da ta dva moža doma in v službi ne sedita križem rok. 
  • Drugi dan sem se srečal z zelo preizkušenim starejšim parom. Ne hodita veliko v cerkev. Vendar … koliko ljubezni, spoštovanja, bližine, potrpežljivosti sem občutil med njima. To je božje kraljestvo, ki ni daleč, ampak je med nami!
  • V petek zvečer sem skupaj z mladimi doživel Božjo navzočnost in - ja res hecno – na nočnem pohodu v temi in megli. In ko v njihovih očeh berem, da hrepenijo po pristnem, lepem, velikem, … molim, da bi se uresničilo.
  • Ko vidim može in žene, očete in matere, ki s srcem živite svoj poklic (Da, to je prvi poklic, za katerega ne prejemate plače), ki se borite z vsakodnevnimi napori in vzgojnimi izzivi, si rečem: Glej, to je znamenje, da Bog deluje. Da je živ – v teh ljudeh. Da je med nami.
  • Ko nekdo vedno znova vstane z Božjo močjo in ne obupa nad seboj in svojo grešnostjo, sem priča Bogu, ki rešuje!
  • Ko nek fant ostaja pokončen in pošten na svojem delovnem mestu - kljub zafrkavanju in podtikanju, se spomnim besed, da se je za kraljestvo potrebno osvojiti z močjo (Mt 11,12) … in pri tem si lahko vesel, če jo odneseš le z nekaj praskami =)
  • Ko obiščem naše starejše - večina od njih je omejenih na par kvadratnih metrov svojega stanovanja ali celo na svojo posteljo – srečam tiste, ki so morda najbližje Kralju, ker je zmagal na križu …

Jezus pravi: ne begajte okrog. Ne iščite sreče in miru vsepovsod drugje. Bodite pozorni na nov začetek, na znamenja kraljestva, ki je že med vami! Tam, kjer se nam zdi, da se stvari končujejo, tam Bog začenja nekaj novega. To je advent – čas, ko se pripravimo na prihod novega!

Tomaž



Print Friendly and PDF