Preskoči na vsebino


Ne vem, če si opazil, ampak pred binkoštmi je tako kot lani, tudi letos deževalo. In to kar tri dni. Sveti Duh, je kot dež, kot voda: pride, zalije, opere, osveži in izgine. Ne vidiš je več, a naredila je svoje delo. Tako je tudi v našem življenju. Sveti Duh ostane v nas tako, da v nas deluje. Ne vidiš ga, vidiš njegove sadove. Deluje postopoma, dan za dnem, trenutek za trenutkom. Življenje kristjana je zato življenje v Svetem Duhu. Je pot, ki jo hodimo v moči svetega Duha. Bog te vabi na pot, da ti spremljevalca in vodnika Svetega Duha in te povabi na pot vere. V štirih nedeljah bomo pogledali, kateri so koraki na poti vere  in kako smo lahko okrepljeni na tej poti.

Sveti Duh nas spominja na cilj, h kateremu smo poklicani: v življenje v občestvu z Bogom: z Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Cilj kristjana ni poklicna kariera ali uspešnost na kakšnem drugem področju. Jezus nam je pokazal cilj: kako iz svojega življenja narediti dar ljubezni. Ustvarjeni smo za ljubezen: za skupnost v Bogu z brati in sestrami.

Praznik Svete Trojice ne govori samo o tem, kakšen je naš Bog. Govori o tem, da smo tudi mi poklicani v skupnost z njim. Pokaže nam na cilj naše poti. In mi smo nekoč že bili na tem cilju: bili smo v ljubečem odnosu z Bogom, vendar je ta odnos bil porušen. Cilj naše poti je zapisan globoko v naših srcih. Mi v sebi nosimo »spomin na nebesa«. Kristjanova pot je zato pot domov.

Ko sem se lansko jesen odpravil na Triglav, je bilo v Kopru čez 20 stopinj. V moj nahrbtnik pa so romale kapa, rokavice in dereze, s seboj sem vzel cepin in komplet za samovarovanje. Na cilj moraš misliti na začetku. Ko sem bil v steni pod Malim Triglavom, sem potreboval čisto vse. Če smo ustvarjeni za Boga, je podobno, kot če smo določeni, da dosežemo vrh Triglava. Zato se moramo tudi opremiti zanj. O Jezusu, ki je utelešena Božja modrost piše knjiga Pregovorov: »Gospod me je imel v začetku svojih poti, … Bila sem zasnovana od vekomaj, od začetka, preden je bila zemlja«.

Vse ima svoj začetek. Reka ima izvir, mesto ima svoj začetek, danes preverjamo od kje izvira hrana, ki jo jemo. Tudi vsaka misel, vsako dejanje, vsaka odločitev ima svoj začetek. Kje ima izvir moje življenje, moje misli, moja dejanja, se moram vprašati.

Nedelja Svete Trojice nas spominja, da lahko začnemo drugače, kot smo navajeni. Da ne začnemo sami, iz lastnih nagibov, iz vabljivih ponudb, ki nas pustijo prazne in utrujene, ampak se oklenemo našega izvira, tistega, kar je Bog položil v nas »v začetku«. To nas bo pripeljalo tudi na cilj. Drugače bomo obstali na pol poti na naš Triglav brez vode, primerne obutve in obleke. Slovenski pregovor pravi »Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo.« Učimo se začenjati z Bogom: »V imenu Očeta in sina in Svetega Duha.«

Tomaž
 

V nedeljo sem po 27 letih srečal sošolko iz osnovne šole. Skupaj s svojim možem sta bila pri maši skupaj z drugimi pari iz zakonske skupine. Ko sva se pozdravila, je iz nje kar vrela pripoved o tem, kako je spoznala Boga. Sama in njena družina ni bila verna, poleg tega starša nista nikoli živela skupaj. Preizkušnje -  težave z neplodnostjo in moževim zdravjem – sta ju prisilile, da sta iskala globlje in stopila na duhovno pot. V stiski, kjer je človeška pomoč odpovedala, sta odkrila moč vstalega Jezusa. Po osmih letih zakona sta dočakala božji čudež – malo hčerkico. V sebi pa nosita še nekaj: veliko željo, da bi Jezusovo ljubezen prinašala vsakemu.

Največja utvara, ki nam jo naslika naša kultura je navidezna samozadostnost. Ko imaš vse, ko si lahko kupiš vse, ne potrebuješ drugega, vse imaš v svojih rokah. To je tudi največja ovira za vero. Vera je namreč popolno zaupanje v moč Jezusa, njegove besede, ki rešuje. Vera je Božji dar, vendar se rodi v srcu, ki ni samozadostno; v srcu, ki išče.

Vera nastane iz potrebe. Poganski stotnik iz Kafarnauma »je imel na smrt bolnega služabnika, ki mu je bil zelo drag.« Nekdo, ki ga imaš rad, neozdravljivo zboli. Vsa hvaležnost zdravstvenemu osebju, ki dela z veliko požrtvovalnostjo in ljubeznijo! A takrat, ko ni pomoči – na koga se boš obrnil? Na samooklicane preroke in zdravilce? Pavel Galačane svari pred »nekim drugim evangelijem« (Gal 1,6)!

Vera se rodi, ko ta človek sliši za Jezusa. Poganskemu stotniku je nekdo povedal o njem. Koliko ljudi med nami nikoli ne sliši za Jezusa – vsaj ne na prav način! Koliko otrok je po krstu ostane brez staršev, ki bi jim govorili o Jezusu ali brali iz evangelija, jih učili pogovarjati se z Bogom v molitvi, ga prositi, … Kolikokrat ljudje ob nas ne prepoznajo tistih, ki so »bili z Jezusom.« Kdo bo »slišal o Jezusu« od tebe, iz tvojega življenja in besed?

Vera je rastoče zaupanje, da bo Jezus posredoval. Stotnik se nima za vrednega, da bi šel sam k Jezusu, pošlje druge. Naloga Izraela je, da posreduje odrešenje, ki je namenjeno vsem. Luka v svojem evangeliju to še posebej poudari. Včasih nekdo potrebuje tebe, da prosiš Jezusa zanj. Za koga boš prosil? Kristjan je poklican, da je vsaj v začetku posrednik med ljudmi in Jezusom – da omogoči srečanje z njim.

Vera doseže zrelost, ko postane popolno zaupanje v moč Besede. »Reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen.« Jezus se začudi veri tega tujca. Tako sem bil jaz presenečen nad vero te sošolke, katere oče je iz Singapurja. Kako jasno so mi zazvenele besede Salomona, ki posveti tempelj v Jeruzalemu in moli: »Tudi če pride tujec, iz daljne dežele, molit v to hišo, ga poslušaj in izpolni za kar bo goreče prosil«!

Tomaž
 

Vera se začne, ko odkriješ, da v začetku nisi ti. Da je na začetku nekdo, ki me ljubi, ki me vabi v odnos. Ko nisi samozadosten in potrebuješ nekoga – Jezusa in tvoje upanje počasti raste. A v vsakem od nas je nekaj nevernega Tomaža: »In zakaj bi potreboval prav Jezusa? Morda potrebuješ samo psihologa, zdravnika, razumevajočo osebo, prijateljsko spodbudo? Ni to dovolj?«

Včasih ni dovolj! Tam, kjer se vsakdo od nas sreča z minljivostjo vsega, ni dovolj. V berilu danes beremo o dečku: »Njegova bolezen je tako napredovala, da že ni več dihal.« V evangeliju: »Ko so se približali mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova.« Naš svet, je svet, ki rojeva za smrt: osebe, odnosi, vse, kar ustvarimo, bo slej ko prej umrlo. Vsako življenje, ki ga mama rodi, bo umrlo … Sicer to bolečo resnico lahko nekaj časa pokrivamo s kuliso stvari, zabave, pozabe, vendar pride prej ali slej boleče na dan – če ne drugače v nesrečah mladih, ki izgubljajo življenja, ker ne vedo več, za kaj bi živeli … Vse, kar lahko drugi naredijo, je, da nas pospremijo do konca, žalosti, groba.

Vendar ta sprevod smrti sreča drugi sprevod: sprevod življenja - Jezusa in učence. Jezus se dotakne mrliča – to je bilo prepovedano - in ustavi ta sprevod, spodbudi mater mrtvega sina k zaupanju v nemogoče in izreče besedo moči: »Mladenič, rečem ti, vstani!« In zgodi se nekaj, kar nikakor ne gre v naše človeške predstave: Mrtvi sede in začne govoriti!

Zakaj torej verovati v Jezusa? Ko se naše smrti dotakne Jezus, se je ne dotakne kdorkoli. Dotakne se je on, ki je Gospod življenja! On, ki je šel skozi našo smrt, ki je umrl in se boril s smrtjo v prečudnem dvoboju: On, Gospodar življenja je umrl, kraljuje živ! Zakaj torej popolnoma zaupati Jezusu? Ker je Gospod! Luka tukaj prvič Jezusa imenuje s tem izrazom, ki pomeni: ta človek Jezus, je učlovečeni Bog, Gospod vsega stvarstva, izvir Življenja! Ta Jezus naredi, da mrlič oživi. Mladenič začne govoriti, vstopi v odnose, razodene Božji načrt za nas: da bi živeli!!!

Zato te vabim te, da danes narediš ali pa obnoviš tretji korak na poti vere: da sprejmeš Jezusa za svojega Gospoda! Papež Frančišek piše: »Vabim vsakega kristjana, kjerkoli in v kakršnikoli situaciji se nahaja, da še danes obnovi svoje osebno srečanje z Jezusom Kristusom, ali se vsaj odloči, da bo pustil, da ga Jezus sreča, ter ga vsak dan išče brez prestanka. Ni razloga, da bi kdo mislil, da to vabilo ni namenjeno njemu, kajti »nihče ni izključen od veselja, ki ga prinaša Gospod«. Kdor tvega, tega Gospod ne razočara. Kadar kdo stori majhen korak naproti Jezusu, odkrije, da je Jezus že pričakoval njegov prihod z odprtimi rokami. V tem trenutku lahko rečemo Jezusu Kristusu: 'Gospod, pustil sem se goljufati, na tisoč načinov sem bežal od tebe. Potrebujem te. Ponovno me osvobodi, Gospod. Ponovno me sprejmi v svoj odrešilni objem.' Kako blagodejno se je vrniti k njemu, potem ko smo se izgubili!« (Veselje evangelija 3).

Tomaž
 

Nek srednješolec je bil skupaj z drugimi mladimi iz Slovenije na mednarodnem forumu v Paray le Monialu v Franciji. Zadržano je spremljal pričevanja in predavanja, ki so jih simultano prevajali v slovenščino. Množica mladih, ki je v velikem šotoru s pesmimi slavila Boga in dvigala roke, je v njem prebujala nelagodje. Vajen je bil, da moraš biti priden: doma, v šoli, na poseben način pa v cerkvi. Nekega večera se je odpravil v kapelo Jezusovega srca, kjer je bilo izpostavljeno Najsvetejše. V tišini pred Jezusom se je nekaj zgodilo. Kot da bi njegovo srce je počasi, dolgo in vztrajno polnila reka ljubezni, odpuščanja, usmiljenja. Po licih so mu lile solze. Nekaj pomembnega se je zgodilo v tisti uri. Na poti iz kapele je ob stopnicah srečal moža, ki je prosjačil. Glas v srcu mu je rekel: »Daj vse!« Kljub pomislekom se je obrnil in temu možu dal edini bankovec, ki mu je ostal v denarnici. Domov se je vračal v noči, polni zvezd. Tisti večer je bil najsrečnejši človek na svetu.

Tudi v veri in Cerkvi se navadimo na »protokol«. Lepe navade, uglajeno vedenje, častni nazivi, navadimo se izpolnjevanja dolžnosti, obveznosti, birokracije … In pozabimo na … ljubezen.

Žena, »ki je bila v mestu grešnica«, že tako brez ugleda, ve, da nima kaj izgubiti. Tvega vse in se odpravi v hišo »pravičnega« - farizeja Simona. Solze, poljubi nog, lase, s katerimi mu jih briše, dišeče olje maziljenja, vse govori o ljubezni tiste, ki ji je bilo veliko odpuščeno. »Komur se pa malo odpusti, malo ljubi«, pravi Jezus.

Četrti korak na poti vere pomeni vstopiti v intimnost z Gospodom z vsem, kar si, ne da bi karkoli skrival in daš vse. Vera dozori, ko postane odgovor na Ljubezen. Kristus je dal vse: roke, noge, oči, telo, kri, rane, srce, svobodo … Pavel je zapisal Galačanom: »Živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in zame daroval samega sebe

Pri Jezusovih nogah se znajdejo tisti, ki potrebujejo odpuščanje. Gospod išče tiste, ki ga ne bodo ljubili hladno, iz dolžnosti in po protokolu. Išče ljudi, ki ga bodo ljubili z vsem srcem, vso dušo, vsem mišljenjem in z vso močjo. Zakaj ne bi kot ta žena, dali vsega Gospodu? Kaj se bojimo dati? Kaj branimo pred njim? Zakaj ne bi umili njegovih nog z jokom nad našo revščino kot tisti, ki ve, da je ljubljen in ve, da je vse, kar lahko da v zameno, skesano srce …

Najboljši način, kako vstopimo v odnos z Jezusom, je, da smo to, kar smo: ubogi, brez mask in videza. Kako smo danes navezani na podobo, na »look«! Ona ne gleda na to, se umaže, svojo lepoto podari Jezusu, ne meni se za sodbo drugih … In to je njena osvoboditev! Iz kletke videza se lahko izvijemo, ko srečamo nekoga, ki nas gleda brez sodbe in brez obsojanja. Jezusa spremljajo žene, ki imajo skupno izkušnjo: ozdravitev, odpuščanje, osvobojenje, zato več ljubijo. Kje si v tem evangeliju ti?

Tomaž



Print Friendly and PDF