Preskoči na vsebino


Zakaj je vredno živeti?

Namen tvojega življenja – 1

Ko sem v torek spremljal poročila o terorističnih napadih v Bruslju, sta me pretresli dve stvari. Prva: kako krhka in na majavih nogah je naša civilizacija, zazrta sama vase. Druga: kako površno živim svojo sedanjost in se ne zavedam dragocenosti vsakega dne! Kako se v trenutku vse zamaje … Nekdo ob meni zboli, izgubi službo, zapade v depresijo, zakonski odnos se znajde na preizkušnji, pojavijo se težave pri vzgoji otrok, … Šele v takih trenutkih spoznamo, kakšen dar smo izgubili, morda celo zapravili in za kako napačne stvari smo porabili svoj čas, življenje in moči! Kaj storiti, ko se naenkrat soočamo s težo, temo in trpljenjem?

Velika noč nam pomaga, da se soočimo z najtežjimi vprašanji življenja, za katere največkrat nimamo časa. Toliko stvari moramo početi (vključno z mano, saj veste, da župnik »nima časa« =)), da nimamo časa ugotoviti, zakaj živimo. Vse do groba, kjer se konča vse.

Na veliko noč pa se je pri grobu vse začelo. Bil je prazen. Jezus nam je razodel ne le smisel našega življenja, ampak tudi smisel naše smrti. Nekdo je rekel: »Samo tisti, ki je za nekaj ali nekoga pripravljen umreti, zares živi.« Zakaj živiš ti? Zakaj se trudiš? Zakaj delaš? Za kaj, za koga si pripravljen umreti?

Jezus je bil pripravljen umreti zame, da bi me odrešil. Umrl je za vsakega človeka, da bi ga osvobodil – tudi zate. Vstal je od mrtvih, da bi nam podaril novo življenje. On nas je ustvaril, da bi uživali polnost življenja z njim, da bi bili z njim sedaj v tem življenju in vso večnost. Življenje je dragoceni dar, ki nam je zaupan, da bi bili rodovitni, da bi se v nas razodela Božja moč in njegova slava. Bog nam ga je dal in ni mu vseeno, kaj bomo z njim naredili. Verjetno tudi tebi ni vseeno, kaj boš naredil-a s svojim življenjem.

Bog nas je ustvari z namenom. In ta namen lahko povzamemo v pet točk. Ustvaril nas je,

  • da bi ga slavili,
  • da ljubimo drug drugega,
  • da postajamo podobni Kristusu,
  • da s svojimi darovi služimo drugim,
  • da drugim pripovedujemo o njem.

Nedelje, ki so pred nami, nam bodo s sporočilom Božje besede osvetlile namen našega življenja. Svetloba vstajenja naj ti vse tvoje življenje daje videti v novi luči. To je moje velikonočno voščilo tebi in vsem tvojim!

Tomaž
 

Pravkar sem imel priložnost prijetno klepetati z mlado mamico, ki želi, da bi njen petmesečni sinček bil krščen. Otročiček, ki je med pogovorom zaspal, se je prebudil. Ob pogledu na mamin obraz se je na njegovih ustih zarisal širok nasmešek, njegove očke so zažarele. Med njima se je v trenutku vzpostavila globoka vez zaupanja, ljubezni, povezanosti.

Bog nas je načrtoval z veliko ljubeznijo. Hotel je, da smo in da živimo, ni nas mu bilo treba ustvariti. Izoblikoval nas je v telesu mame, kot enkratne in čudovite. »V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci« (Ef 1,5). Zato je velika Božja želja, da bi mu bili v zadovoljstvo. Boga razveseljevati in živeti tako, da ste mu v zadovoljstvo, je prvi namen tvojega življenja. Bogu smo tako dragoceni, da nas je ustvaril in nas želi imeti ob sebi vso večnost. Zato je vse, kar Boga navdaja z zadovoljstvom, slavljenje.

Pri maši molimo ali pojemo spev Slava Bogu na višavah. V njej izrekamo besede občudovanja in slavljenja. Vendar je slavljenje več kot le molitev ali glasba. Boga slavimo tudi s tem, da mu priznavamo svoje grehe, poslušamo njegovo Besedo, dajemo prostovoljne prispevke, molimo, pozdravimo svojega soseda v klopi. O prvih kristjanih beremo, da so se enodušno zbirali v templju in slavili Boga.

Slavljenje je drža srca, zato ni več del tvojega življenja, ampak je tvoje življenje. Boga ne častimo samo v cerkvi, ampak z vsem svojim življenjem. Kako? Tako, da vse, kar delam, delam za Jezusa. Sveto pismo pravi: »Kar koli že delate, delajte iz srca, kot da delate za Gospoda, ne za ljudi.« Slavljenje je torej način življenja. Lahko bi rekli, da gre za to, da smo prevzeti od ljubezni, ki jo je imel Jezus do nas in da želimo vedno, vsak trenutek živeti v tej ljubezni. Apostol Tomaž je bil prevzet, ko se je srečal z vstalim Jezusom in je vzkliknil: »Moj Gospod in moj Bog!« Ko odkrijem, kako me ima Bog rad, lahko vse moje življenje postane slavljenje. Slavljenje nam pomaga, da se osredotočimo na Boga, ne najprej nase. To nas osvobaja frustracij.

Slaviti Boga zato pomeni, da mu popolnoma zaupam in da mu predam svoje življenje. Seveda se tega učim postopno, ker se v meni marsikaj upira temu: strah me je, da bom kaj izgubil, preveč sem ponosen, hočem po svoje voditi svoje življenje, vendar pismo Rimljanom pravi: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje.« Gre torej za vse moje življenje. Največja zapoved je prav ta: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem.« (Lk 10, 27).

Če želiš torej izpolniti prvi namen, za katerega te je Bog ustvaril, te vabim, da ga slaviš z vsem življenjem. To boš uresničil, če se boš vadil v nenehnem pogovoru z njim, v tem, da si z njim iskren, da ga poslušaš, da iščeš to, kar je zares všeč njemu. Predvsem pa, da ga slaviš v svojem srcu. Poskusi z majhnimi koraki in počasi boš videl čudovito spremembo.

Tomaž
 

Poleg staršev imam še dva brata, tri nečake in eno nečakinjo. Ko pridem na obisk v vsako teh družin, se razveselim ljudi, ki so mi dani na življenjsko pot. Imam tudi prijatelje, pri katerih se čutim sprejet, kjer najdem oporo, spodbudo in bližino. Imam pa še eno družino. In to je župnija. Vesel sem vsakega, ki pride v cerkev ali župnišče, ali pa ga srečam doma ali v trgovini, še v večje veselje pa mi je to, ko vidim, da nekdo župnije ne doživlja samo kot »servisa za verske storitve«, ampak mu je drugi dom; dom, kjer se čuti sprejet in je za to družino pripravljen tudi nekaj narediti. Seveda ne gre brez težav, vendar čutim, da želi Bog iz nas narediti svojo družino; družino, ki bo taka, kot si jo on želi.

Bog nas je oblikoval tako, da potrebujemo druge. Ne potrebujemo samo človeške družine, potrebujemo tudi širšo družino bratov in sester. Drugi namen tvojega življenja je ta, da bi pripadal njegovi družini. O prvih vernikih beremo, da so imeli vse skupno, da so bili privlačni predvsem po tem, kakšne odnose so imeli med seboj. Jezus sam je povedal: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj!«

Če iz globine srca slaviš Boga – to je prvi namen tvojega življenja, ne moreš reči: Kaj me briga za druge. Okrog Jezusa se je zbrala skupnost, kjer so bili bistvenega pomena odnosi domačnosti in sprejetosti; skupnost, ki ni bila popolna, bila pa je jasno znamenje, da je Božje delo. Skupnost Cerkve ne temelji na interesih in simpatijah ampak na veri v Jezusa. S krstom postaneš del Cerkve - Kristusovega telesa. Deli telesa, ki se od telesa ločijo, umrejo. Tako je tudi s kristjanom, ki se oddalji od skupnosti. Njegova vera začne pešati. Če smo skupaj, smo si opora. Bog je načrtoval Cerkev, da bi v njej lahko živeli v ljubezni do bratov in sester v veri. In kaj je vse naše življenje in vse naše delo brez ljubezni?

Predte, ki bereš te vrstice postavljam konkreten izziv: Vključi se v skupnost verujočih. Morda ti niso simpatični, vendar so tvoji bratje in sestre. Ne bodi le (občasen) obiskovalec cerkve. Postani član – s tem, kar si in kar znaš, lahko daš veliko tudi drugim. Potrebujemo te! Bog te potrebuje v tej konkretni skupnosti! Boš samo prejemal, ali boš tudi dajal? Bog nam naroča, ne daje nam na izbiro: »Ljubi svojega bližnjega…« Prvi kristjani so bili »stanovitni v nauku apostolov, v bratski skupnosti, v lomljenju kruha in molitvah« (Apd 2,42). Boš samo veroval ali boš tudi pripadal?  Odločitev je tvoja.

Tomaž
 

Bog je že od vsega začetka načrtoval, da bi postali podobni Kristusu. To se gotovo ne bo zgodilo tako, da bomo nenehno kritizirali druge in si mislili: »Jaz sem še kar v redu!« Želja, postati podoben Kristusu, se lahko rodi samo iz prijateljstva z njim. V srednješolskih letih sem imel veliko osebnih problemov. Saj veste, oziroma ne veste =), kaj vse se mota po glavi mladostnika. Vendar me je z neprekosljivo močjo privlačil Jezus: Njegova oseba, značaj, njegovo življenje. Še sedaj imam spravljen kup dnevnikov, v katerih sem si zapisoval svoje pogovore z njim, razmišljanja in molitve. Počasi me je oblikoval. Od takrat je minilo več kot 25 let in vidim, koliko dela mora v meni Jezus še narediti!

Po krstu v nas prebiva Kristus. On nas z močjo Svetega Duha preoblikuje od znotraj, velikokrat na tih in nepredvidljiv način. V Kristusovem telesu se usposabljamo za poslanstvo, »vse dotlej, dokler vsi skupaj ne pridemo /…/ do popolnega človeka, do svoje polne doraslosti v Kristusu. Tako ne bomo več nedorasli otroci, ki jih vpliv človeške zvijačnosti hinavsko zavaja v zmoto, jih premetavajo valovi in sèm ter tja zanaša vsak nazorski veter« (Ef 4,13-14).

Tako kot starši želite, da vaši otroci postanejo zrele in odgovorne osebe, tudi Bog želi, da odrastemo, da pridemo do duhovne zrelosti. Na milijone kristjanov se stara, toda žal nikoli ne odraste. Obtičijo na ravni duhovnega otroštva. Zakaj? Ker nikoli niso nameravali odrasti. Veliko kristjanov sprejme krst, nikoli pa se ne odločijo, da bodo hodili za Jezusom.

Bog nas bo namreč oblikoval samo, če se bomo odločili, da sodelujemo z njim. Kako? Naj tokrat opišem samo en način.
Z Božjo besedo oblikuje naše mišljenje. Misel oblikuje moje odločitve. Bog nas opozarja, da se ne prilagajamo miselnosti tega sveta. Kristjan posluša Jezusov glas. To pomeni, da bere Sveto pismo. Resnica, ki jo vsebuje Božja beseda, počasi izpodrine laži, ki jih hudič skozi močvirje sodobne kulture tako spretno infiltrira v naša srca! Skušaj 1% dneva posvetiti branju Svetega pisma in poslušanju Boga. To je 14,4 minute. Videl boš spremembe. Božja beseda je kot sok, ki nahrani mladiko na trti. Počasi se razvije, zacveti, požene grozde, ki se polnijo in končno zorijo. Rast je počasen, dolgotrajen proces. In ker smo danes navajeni imeti vse takoj in sedaj, hitro odnehamo. Biti Jezusov učenec pomeni, da se odločim, da ga poslušam in hodim za njim. Torej, da dovolim, da on oblikuje moje življenje, moje odločitve.

Včasih nas Bog oblikuje tudi skozi težave in skušnjave. A o tem ob drugi priložnosti. Tokrat zaključim z vprašanjem: Kaj ti je Bog po svoji besedi že naročil, pa tega še nisi začel(a) delati?

Tomaž
 

Najtežje življenje je brezciljno življenje. Ko si sami zadamo svoje cilje kot so kariera, hobi, šport, lepa postava, mirno življenje, družina, … nam bo nekaj zmanjkalo. Zakaj? Ker smo ustvarjeni od Boga za večni cilj! Za polnost življenja pri njem, v skupnosti z vsemi ljudmi vseh časov! In samo, če imamo pred očmi ta cilj, bomo v vsej polnosti lahko živeli že sedaj. V času med veliko nočjo razmišljamo o namenih, s katerimi nas je Bog ustvaril. Če jih odkrijemo in postopoma zaživimo, bomo doživeli, kako je naše življenje del velikega Božjega načrta za ves svet.

Ustvarjeni smo, da bi slavili Boga. Slavljenje nam pomaga, da se osredotočimo na Boga. Ustvarjeni smo, da bi pripadali Božji družini. V njej bomo izkusili domačnost, življenje in pomembnost svoje vloge. Ustvarjeni smo bili zato, da bi postali podobni Kristusu. To se seveda ne bo zgodilo samodejno, če pa bomo sodelovali z božjimi darovi, se bo gotovo. Duhovna zrelost pa ni nikoli sama sebi namen. Na zemlji nismo samo zato, da bi prejemali, ampak, da k življenju kaj prispevamo. To je četrti namen, ki ga ima Bog za tvoje življenje. Imenujemo ga služenje.

Bili samo oblikovani, da bi služili. Pavel v pismu Efežanom piše: »Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli.« Dobra dela niso veroučna domača naloga za otroke. Dobra dela so dejanja ljubezni (poznamo telesna in duhovna dela usmiljenja!), po katerih nas bo Bog tudi sodil ob koncu našega življenja … Bog ti je dal duhovne darove, vzgibe srca, sposobnosti, značaj in izkušnje, da bi mu lahko služil v življenju. Zato ni vseeno, če duhovne darove, ki si jih prejel (birma!!!) odviješ, ali jih pustiš lepo zavite na polici. Ni vseeno, če poslušaš vzgibe srca, ko vidiš, da lahko nekje prispevaš, narediš nekaj dobrega, ali ne. Ni vseeno, če svoje sposobnosti razvijaš in uporabiš za služenje Bogu in ljudem ali ne. Ni vseeno, če s svojimi izkušnjami pomagaš drugim ali ne. Vse to ti je dano, da bi služil.

Bili smo tudi odrešeni, da bi služili, da bi delali dobra dela. Nismo bili odrešeni zaradi dobrih del, odrešenje ni naša zasluga, ampak Božji dar. Bili smo odrešeni, da bi delali dobro. Jezus nas je najprej ljubil in to do konca. Nato nam je naročil: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 13,34).

Bili smo poklicani, da bi služili Bogu. Preden smo bili rojeni, nas je Bog namenil za posebno nalogo: da bi oznanjali slavna dela njega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč (1 Pt 2,9). Znotraj Cerkve – Kristusovega telesa – ima vsak svojo posebno in nenadomestljivo službo. Ljudje pogosto pričakujemo, da bo župnija zadovoljila naše potrebe in bomo prejemali. Jezus pa te kliče, da v župniji služiš in drugim prinašaš blagoslov.

Če nas je Bog ustvaril, da služimo, nam je s tem dal najpomembnejšo nalogo: da mu pomagamo uresničevati njegov načrt s človeštvom. Jezus je postal služabnik: služabnik iz ljubezni, služabnik v ponižnosti. Si pripravljen-a služiti?

Tomaž
 

Ustvarjen si bil za misijon - za poslanstvo.

Morda se ob teh besedah prestrašiš ali se ti uprejo. Potem si predstavljaj to: brez velikih zaslug si spoznal zdravnika, ki ima zdravilo za rak. Poznaš veliko ljudi, ki trpijo in umirajo zaradi te bolezni. Najbrž boš spontano vsem, ki ji poznaš, še posebej obolelim čimprej povedal za tega zdravnika. Na enak način se zgodi kristjanu, ki je doživel srečanje z Jezusom. Če si spoznal moč njegove ljubezni, odpuščanja in odrešenja, je naravno, da to deliš z drugimi.

Poslanstvo, ki ga je imel na zemlji Jezus, je zaupal nam, ki smo sedaj njegovo telo - Cerkev. Jezus je v zadnjih urah svojega življenja molil k Očetu: »Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet« (Jn 17,18).

Ko nam Bog zaupa to poslanstvo, pri nas naleti vsaj na dve oviri: na strah in nezmožnost.

Mi se te naloge prestrašimo. Zrasli smo v ozračju prezira do vere in krščanstva in živimo v okolju, kjer se na kristjane pogosto gleda zviška. Podoba Cerkve v medijih in javnosti je zamazana s škandali, ki - tako se zdi - prekrijejo vse dobro, zdravo in lepo, ki je med verujočimi, ki smo Cerkev. Sveti Duh je apostole iz strahu pred Judi zaklenjene v dvorano zadnje večerje, osvobodil tega strahu in jih naredil za pogumne oznanjevalce! Apostola Petra, ki se je prestrašil pred deklo, ni bilo več strah govoriti na trgu pred več tisoč ljudmi!

Druga ovira je naša nezmožnost. Mi pogosto mislimo, da moramo poslanstvo izvrševati z našimi močmi. Poslanstvo je naša naloga. Vendar Bog ne pričakuje, da jo izvršujemo sami. On nam obljublja: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). Zaman je avtomobil s praznim rezervoarjem potiskati po strmi cesti na Markovec. Namesto v pomoč, nam postane neznosno breme. Tako je z misijonom, s poslanstvom, ki ga je Jezus zaupal svojim učencem: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!« (Mt 28,18-20). Vendar je Jezus svoje naročilo »zavil« v dve obljubi: Vsa oblast – v nebesih in na zemlji – vsa moč je moja, ne vaša. Delali boste z mojo močjo, ne svojo! Druga obljuba je še bolj neposredna: »Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta.«

Vedno, ko je Cerkev delala sama, ko je oznanjevala s svojo močjo in promovirala svoje ideje in interese, ne Kristusove, je naredila veliko škode in ni opravljala poslanstva, ki ji ga je zaupal Jezus. Zaradi napak v preteklosti pa se kristjani ne moramo odpovedati tej nalogi v sedanjosti.

Preden vstopimo v »finale« devetih dni med vnebohodom in binkoštmi, ki skupnost prestrašenih učencev po srečanjih z Vstalim dokončno preobrazi, se moramo globoko zakopati v skrivnost Svetega Duha – Tolažnika, ki ga je Jezus obljubil: »On vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jn 14,26). Če kaj, potrebujemo njegovo tolažbo, ki prežene strah in nas napolni z močjo.

Tomaž
 

Tik preden gre Jezus k Očetu, poveri svojim učencem veliko nalogo: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,18-20). To naročilo imamo zapisano v Svetem pismu kar petkrat! Pomembno je, da ga spremljata dve obljubi: Prva: Vsa oblast – v nebesih in na zemlji – vsa moč je moja, ne vaša. Delali boste z mojo močjo, ne svojo! Druga obljuba je še bolj neposredna: »Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta.«

Nalogo, zaradi katere je Jezus prišel na zemljo, za katero je dal svoje življenje, je zaupal nam! Zaupano nam je pomembno poslanstvo, najpomembnejše poslanstvo v tem življenju, saj vpliva na večno usodo ljudi! Gre za večno življenje, ki ga prejme vsak, ki veruje v Jezusa. Posledice tvojega poslanstva bodo trajale večno, rezultati, ki jih boste dosegli na delovnem mestu pa ne. Velika čast je sodelovati pri tem projektu: gre za Božji projekt: rešiti vse ljudi. Gotovo je tu na prvem mestu tvoja družina: tvoj mož, žena, otroci, vnuki, tvoji prijatelji, … Pomagati, da vsi spoznajo Božjo ljubezen, odpuščanje, da vsi prejmejo večno življenje! Ali ni to nekaj, za kar je vredno živeti in umreti.

Bogu ni vseeno za nobenega od njegovih otrok. Rešiti hoče vse. A pri tem potrebuje tebe! Bog želi, da širiš veselo novico tam, kjer živiš: v družini, na delovnem mestu, v študijskem okolju, med prijatelji. Določene ljudi lahko pripelješ k Jezusu samo ti! Vprašaj Boga: Koga si pripeljal v moje življenje, da bi mu povedal o Jezusu?

Tvoja naloga je, da poveš. Jezus je rekel: boste moje priče, ni rekel: boste moji odvetniki. Ko poveš, kako je Jezus spremenil tvoje življenje, se s tvojo izkušnjo nihče ne bo mogel prepirati. Tvoja izkušnja je nekaj, kar je samo tvoje, lahko pa drugim pomaga, da razmišljajo o tem in sprejmejo veselo novico. »Veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom; ljudi, ki dovolijo, da jih odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti [1]« Evangelizacija – je tvoj vesel odgovor na ljubezen Boga, ki te pošilja. Prav poslanstvo nas naredi »kompletne« in rodovitne kristjane [2]. Življenje se okrepi, ko ga darujemo, ne ko ga zadržimo zase. Veselje se z delitvijo pomnoži.

Sv. Frančišek Asiški je rekel: »Pridigaj evangelij ves čas. In ko je potrebno, uporabi besede.« Imam en konkreten predlog zate: Pomisli, s kom bi lahko delil veselo novico o Jezusu. Pomembno je, da imaš tega človeka najprej zares rad. Gotovo se bo ponudila priložnost, ko boš lahko z njim podelil svojo izkušnjo: nevsiljivo, preprosto, kratko. Če si sam izkusil Božjo ljubezen in odpuščane: zakaj ne bi o tem povedal drugemu? Bogu ni vseeno za tega človeka. Zanj je Jezus dal svoje življenje na križu. Je tebi vseeno?

Tomaž


[1] Papež Frančišek: Veselje evangelija, 1.[2] Primerjaj: Veselje evangelija, 81
 

V mesecu maju zorijo češnje. Saj tiste »ta prve« niso tako sladke, ampak so pač prve. In otroci v naši vasi smo se skoraj vsak večer dobili na stričevi češnji. Ponavadi sem splezal v sam vrh, kjer so bile najbolj rdeče in najslajše. Od tam je bil tudi razgled na vas in dolino pod njo. Bil je okus življenja: življenja, ki se je iz zemlje pretakalo v veje in liste, ki se je bohotilo v soncu in vetriču. Trenutek spomina na otroške dni me spomni, da znam premalo okušati življenje. Da je preveč dela, hitenja, da ni več stika z življenjem, ki je v nas. Z življenjem, ki nam ga je Bog podaril po Svetem Duhu, ki je izlit v naša srca. Da se to življenje razvije, potrebuje čakanje, potrebuje čas. Potrebuje pozornost in skrb. Potrebuje zaščito pred pozebo in točo krutega ritma naše družbe.

Bog želi, da živiš.  In življenje sestavljajo vsi letni časi. Potrebno je obrezovanje in okopavanje, jesen zorenja, zima počitka: vendar tam, kjer si, on ostaja s teboj. Njegovo življenje je izlito vate po Svetem Duhu – da bi ti živel, živela.

Od velike noči do binkošti smo ob nedeljah razmišljali o namenu, s katerim nas je Bog ustvaril.  To je tudi namen, zaradi katerega obstaja Cerkev – skupnost Jezusovih učencev. Povzeli smo ga v pet točk:

  1. Ustvarjen si bil, da bi ga slavil. Slavljenje nam pomaga, da svoje življenje osredotočimo na Boga – Ti nisi središče, nisi Bog, a si ustvarjen, da bi bil deležen njegove bližine, lepote, njegovega življenja. Jezus obljublja: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem
  2. Ustvarjen si bil da bi bil del njegove družine, da ne bi samo veroval, ampak tudi pripadal. Sveti Duh je duh posinovljenja – v njem kličemo »Abba, Oče!« Papež Frančišek nas vabi, da gradimo Cerkev, ki bo dom z odprtimi vrati.
  3. Ustvarjen si bil, da bi postal podoben Kristusu. Jezus pravi: »Kdor me ljubi, se bo držal moje besede.« V naslednjih nedeljah te vabim, da zavestno stopiš na pot za njim kot njegov učenec.
  4. Ustvarjen si bil, da bi služil: Znotraj Jezusovega telesa so »različne službe, Gospod pa je isti«. Znotraj Kristusovega telesa imaš edinstveno in nenadomestljivo vlogo.
  5. Ustvarjen si bil za poslanstvo – misijon. Apostoli so na binkošti vsem »oznanjali velika Božja dela«. Sveti Duh je učence okrepil, da so izpolnjevali Jezusovo poslanstvo: »Pojdite po vsem svetu in vse narode naredite za moje učence.«

Božji predlog za nas je življenje. Jezus je rekel: »Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli  izobilju.« Prišel je, da bi vsi imeli življenje v izobilju. Danes, vsak dan prosi za Svetega Duha: Oče ga ne daje »na mero«, ampak v polnosti; on je življenje!

Tomaž



Print Friendly and PDF