Preskoči na vsebino


Posesan avto

Ni isto. Sporočilo posta – 1

Moj avto se ne odlikuje po čistoči. V njem se hitro naberejo smeti. Ker si ne vzamem časa, da bi ga počistil, postane prav zapacan. In jaz se navadim. Prejšnji vikend pa sem si sposodil kombi. Preden sem ga vrnil, ga je bilo potrebno posesati in s pomočjo mladih smo ga tudi očistili. Celo obrisali smo ga! Spotoma so posesali še moj avto. In veš kaj? Ni se isto voziti v umazanem avtu ali v očiščenem! Rekel mi boš: Halo, to je pa ja jasno! Ja, je … Umazanijo v ali na avtu hitro vidim. In vidi se, če jo je nekdo počistil. Ni več isto …

Tako ni več isto, če pustiš, da Bog deluje v tvojem življenju. Dovoli, da te vprašam: Kje v svojem življenju si opazil Božje delovanje? Morda imaš občutek, da je med teboj in Bogom nastala razdalja? So se v tvojem življenju nabrale smeti? Nikoli ni prepozno. Sedaj je čas, ko ga lahko znova najdeš.  Postni čas je namenjen prav temu: da bi globlje izkusil, izkusila Njegovo ljubezen, njegovo usmiljenje.

Ob cesti na začetku stopnic, ki vodijo k naši cerkvi, je napis: Bog ima srce, ki plamti zate! Postavili smo ga zato, ker verujemo v to. Še več: to sem izkusil, to smo izkusili, v srečanjih z Jezusom to vedno znova izkušamo! Zato bi radi sporočili vsakemu: Jezus Kristus te ljubi! Daroval je svoje življenje, da bi te odrešil. Zdaj vsak dan živi ob tebi, da bi te razsvetlil, krepil in osvobodil!

Zato … ni isto, če mu dovoliš, da te odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti ali ne. Ni isto, če ga iščeš ali ne. Ni isto, če hodiš za njim ali tavaš v temi. Ni isto, če ga poslušaš, ali njegove besede ne poznaš …

Zato je potrebna puščava: kraj, kjer se srečaš sam s seboj, kjer prisluhneš glasovom v notranjosti in se jih naučiš razpoznavati. Ker v nas govori tudi drugi glas, glas skušnjave. V hrupu in hitenju ga zelo težko prepoznavam. Glas skušnjave me zvito in spretno odpelje tja, kjer ostanem sam. Sicer sit, močan, bogat, samozadosten, a brez Boga in brez ljubezni …

Zato post - odpoved stvarem, ki te težijo in usužnjujejo – in verjetno to ni le čokolada ali videoigrica. Zato trenutki molitve, ki bo »na skrivnem« - iskren pogovor z Bogom globoko v tvojem srcu. Zato so dela ljubezni, ki jih ne bo nihče videl ali pohvalil. Da naredim prostor za delovanje Boga  meni. Kajti Božje srce se zgane, ko vidi otroka, ki ga išče. Če ti narediš majhen korak proti domu, bo Oče pritekel in te objel, poljubil in ti pripravil gostijo. Tvoje življenje bo kot avto, ki je bil umazan, pa je sedaj čist. To je milost: nezaslužen dar. To je usmiljenje: srce Boga, ki plamti zate! Postni čas je čas milosti. Čas usmiljenja! Zato … ni isto, če mu prisluhneš ali ne.

Tomaž
 

Kje je tvoj izvir?

Ni isto. Sporočilo posta – 2

V deževnih zimskih počitnicah sem imel priložnost za sprehod po soteski, v katero je s pobočij hribov teklo na desetine potočkov. Prebudil se je spomin na otroštvo, na naš Grivški potok. Eden najbolj zanimivih načinov je bil, ko smo raziskovali strugo, vedno višje, preko majhnih slapov in tolmunov, vse do izvira. Ta je bil nekaj posebnega: naš potok je izviral izpod velike skale, voda v njem pa je bila čista in hladna tudi v poletnih mesecih. Ko grem domov, si jo prav zaželim in okušam po požirkih. Ko sem žejen in utrujen, me poživi.

Tak izvir ima tudi vsak človek. Imaš ga tudi ti. Čist in osvežujoč, skrivnostno privre iz osrčja skrivnosti živega Boga. Peter, Jakob in Janez, ki jih je Jezus vzel na visoko goro ter se pred njimi spremenil, so imeli privilegij videti Jezusa v vsej njegovi slavi. Videli so ga v izvirni lepoti, poveličanega, Vstalega, odetega v božjo luč. In to je naš izvir. Naš izvir je obličje Ljubljenega Božjega sina. Ustvarjeni smo po njem. Zato je postni čas pot k izviru. Ni samo pot k prvotni božji zamisli o nas. Je tudi pot k temu, kar smo postali pri krstu: odrešeni, prenovljeni, oblečeni v Božjo luč. Vse naše življenje, vsak trenutek, vsak odnos, vsako dejanje, celo naše bedno telo bo Jezus s svojo močjo preobrazil, da bo podobno telesu njegovega veličastva (prim Flp 3,21)!

Zato ni isto, če poznaš svoj izvir ali ne. Ni isto, če poznaš Jezusovo obličje ali ne. Ni isto, če ga zreš, ko bereš evangelij, ali ne poznaš njegovega življenja. Ni isto, če gledaš v njegove oči, ki prodrejo globoko v tvojo notranjost, ali bežiš pred njim …

Ta teden postnega časa si vzemi čas, da si pred njim. Da zavestno iščeš Lepoto njegovega obličja: da si pozoren na žarke njegove svetlobe. Kje in kako, mi boš rekel. Sredi vsakdanjosti, sredi življenja: V očeh otroka, ki se igra. V žarku sonca, ki te obsije. V besedi moža, žene, soseda. V odsevu na gladini valov. V kuhinji, ko zadiši večerja. Celo v pisarni in za računalnikom, ko te preseneti sporočilo prijatelja. V cerkvi, ko zazveni pesem in na oltarju kruh postane Telo in vino Kri, ko poslušamo besede Njega, ki nas zbira v družino.

Izvir je skrit očem tistega, ki noče videti. Skrit je pogledu, ki je bil popačen. In naš pogled je bil popačen. Zato je post čas, ko Bog lahko očisti naše poglede. Če smo se oddaljili od izvira, imamo sedaj čas, da se odpravimo nazaj k njemu, da bi se v njem umili. A pot je postni čas. Pot k izviru krsta, kjer je Gospod v nas položil novo življenje, izvir Lepote, ko je odprl naše oči, da bi ga znali spet videti.

Ko so učenci šli z gore, ni bilo več isto. Njihove oči so videle nekaj, kar jih je spremenilo. Nekaj, za kar so si želeli, da bi trajalo večno. Videli so košček nebes, videli so svojo domovino in rekli: Uau! To je to, kar nam je pripravljeno in kar je zapisano v globino našega bitja! Njihov pogled je bil drugačen. Zato … tudi zame ni isto, če se zazrem v Jezusov obraz ali ne. Ni isto, če pustim, da me obsije njegova svetloba ali sem zaprt v svojo sivino … Jezus, hvala za svetlobo z gore Tabor!

Tomaž
 

Milost - zastonj gorivo za (vse) življenje

Ni isto – Sporočilo posta 3

V mojem avtomobilu pogosto gori lučka, ki me opozarja, da je moj rezervoar skoraj prazen. Najbrž se to dogaja kdaj pa kdaj tudi tebi =). Je res? Nekoč sem bil v stiski s časom in sem z zadnjo rezervo prevozil skoraj 100 km. K sreči se je izšlo, a res za las. Od takrat sem bolj pazljiv glede signala, ki opozarja na postanek na bencinski črpalki. Tudi v našem življenju imamo opozorilne lučke, ki javljajo, da je potrebno »natankati«, da so »baterije prazne«. In dobro je, da vem, kje in kako lahko napolnim svoj rezervoar, svoje baterije. Kajti … kaj je avtomobil brez goriva in telefon s prazno baterijo? Nekoristna navlaka!

Naše življenje potrebuje gorivo. Potrebuje življenjski sok, energijo. Jezus je za ponazoritev tega uporabil prispodobe iz kmetijstva: trta in mladike, ki črpajo iz trte življenjski sok; smokva, ki je okopana in pognojena, da bi obrodila sad. Smokva ima čudovite sladke in osvežujoče sadove! Lahko jih tudi posušimo in trajajo!

Bog želi, da obrodimo sad, da smo rodovitni. Eden namenov našega življenja je, da služimo; da ljudem okrog sebe dajemo ljubezen, pa naj bo to žena, mož, otrok, ostarel človek, sodelavec, prijateljica. Če živimo samo iz človeških moči, je to izčrpavajoče, utrujajoče! Dobesedno nemogoče. Če pa živimo iz Božje milosti, če dovolimo, da v nas priteče njegov življenjski sok, se bodo v našem življenju pojavili sadovi, nad katerimi bomo presenečeni … Ni isto, če živim iz svojih moči ali iz Božje moči!

Mojzesu je Bog zaupal nalogo, ki jo je s človeškimi močmi nemogoče izpeljati: izpeljal naj bi Izraelsko ljudstvo iz suženjstva v obljubljeno deželo. Bog se prav namuči, kajti Mojzes najde pet izgovorov, zakaj tega ne more narediti. Vsi so vezani na človeške pomanjkljivosti. Eden od izgovorov je tudi pomanjkljiva teološka izobrazba: »Vprašali me bodo: Kako je ime temu Bogu?« Bog se mu razodene kot Jahve – Jaz sem, ki sem. Bog mu vedno znova pojasnjuje, da bo delal z Božjo močjo, ne s svojo: »Jaz bom s teboj!«.

Spreobrnjenje pomeni, da začnem črpati iz Božje moči, njegove milosti. Pomeni, da vem, kje bom napolnil svoj rezervoar, kje je sok življenja, ki bo naredil moje življenje rodovitno. Zato … če se zdi, da tvoje življenje ne rodi sadov … Če ti zmanjkuje moči … postni čas te vabi k Njemu, kjer boš gotovo našel moč in življenje. Ne pozabi: Jezus Kristus te ljubi! Daroval je svoje življenje, da bi te odrešil. Zdaj vsak dan živi ob tebi, da bi te razsvetlil, krepil in osvobodil!

Kako torej črpati iz Božje moči? Pogovarjaj se z Bogom o svojem poslanstvu: moža, očeta, žene, mame, ... Če si mlad in ga šele odkrivaš - On ti bo pomagal odkriti, kje in kako si lahko rodoviten. Zato moli: molitev je kraj bližine in intimnosti, kjer z Bogom deliš svoja najgloblja hrepenenja, izzive, naloge, svoje poslanstvo, ki ti ga je zaupal! Prosi za milosti, on jih želi dati! Vzemi si čas za dobro spoved. Grehi nas ranijo, da izgubljamo življenjski sok, Jezus celi te rane! Pridi k sveti maši in sprejmi obhajilo z vero: Jezus je kruh za tvoje življenje, kruh močnih! Ni isto, če živiš iz svojih moči ali iz njegove milosti!

Tomaž
 

Kruh za otroke

Ni isto – Sporočilo posta 4

Ob nedeljah popoldan smo pogosto zavili k maminim staršem na šipkov čaj, ki ga je skuhala nona Ivanka, mu dodala ravno prav sladkorja in limone, da je bil zame prava poslastica. Včasih nas je čakalo še dodatno presenečenje: sveže spečen domač kruh s čudovito skorjo. Kako je zadišal! In kako ga je »stari tata« - tako smo mu rekli - vzel v zgarane in zgubane roke, ga pokrižal in vsakemu odrezal kos. Bilo je kot sveto obhajilo … Bil je okus Doma, kraja, kjer si sprejet in ljubljen in varen in kjer nekdo vedno poskrbi.

Ta okus, ta spomin nosimo nekje globoko v srcu vsi ljudje. Spomin na Dom, spomin na Očeta, ki nas je vzljubil davno preden so nas vzljubili naši starši. Na Očeta, ki nas je želel, ki nas je z vso pozornostjo »stkal v materinem telesu«, nas oblikoval na skrivnem, v najgloblji intimi svoje ljubezni.

Potem se je v našem življenju zgodilo to, kar se je: vrženi smo bili v svet odraslih, v svet, kjer je potrebno hiteti in delati, v svet, kjer nihče ne bo poskrbel zate, v svet, kjer ni več ljubeče roke in varnega doma, v svet, kjer se prijatelje kupi s pivom in ljubezen z denarjem, v svet, kjer moraš delati, kar so ti naročili, in nikogar ne briga, če imaš skorjo kruha, košček ljubezni, prijatelja, ki mu ni vseeno. Kruti svet močnih, kjer moraš nositi oklep in masko, kjer ne smeš pokazati, da potrebuješ, da rabiš pomoč, nekoga, da se mu nasloniš na ramo.

Na četrto postno nedeljo poslušamo zelo znan odlomek Lukovega evangelija – odlomek o izgubljenem sinu, o usmiljenem očetu in o starejšem bratu, ki ne vstopi na praznovanje. Ta nedelja se imenuje nedelja veselja – veselja na prazniku, ki ga Oče pripravi vsem sinovom.

Greh, grenka izkušnja vsakega od nas – če smo le iskreni – je posledica tega, da smo odšli proč od Očeta. Skušnjavec je uspel in nas prepričal, da doma nismo svobodni, da ta Oče ni dober. Da je življenje in veselje drugje.

In kolikokrat ljudje iščemo veselje na napačnih krajih: v življenju brez Boga, v iskanju užitka, v stvareh, odnosih, kjer skušamo zapolniti svoje globoko hrepenenje tako, da spet postavimo sebe v središče. Mlajši sin je moral doživeti praznino, moral je doživeti razočaranje, da se je spomnil, da je doma imel kruh, in ta spomin na kruh ga bo pripeljal domov.

Ni isto, ali je Bog tvoj Oče, tisti, pri katerem vedno znova najdeš ljubezen, sprejetost, dom, ali pa je gospodar, ki vedno nekaj zahteva, policaj, ki te čaka, da ti napiše kazen …

Meni je tisočkrat odpustil, sprejel me je vedno in posebej sem mu hvaležen, da je to storil takrat, ko sem jaz že mislil, da se bo naveličal. In se ni.

Jezus je to priliko povedal na gostiji, ko je jedel s cestninarji in grešniki. Imam eno veliko željo, za katero sem prepričan, da jo Bog hoče uresničiti tudi v naših skupnostih, v naših župnijah: da postanejo dom, družina. Dom, ki sprejema, kjer bo vsak človek lahko našel brate in sestre, kristjane, ki ne sodijo in obsojajo, ampak se znajo veseliti – veseliti skupaj z Očetom, ki pravi: »Veselite se z menoj: ta moj sin je bil mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden.«

Tomaž
 

Greh – kraj, kjer izkusim moč vstajenja

Ni isto – Sporočilo posta 5

Potrebujem odpuščanje. Božje in človeško. Potrebujem ga tako kot zrak, kot vodo, kot kruh. In hvaležen sem za dar spovedi. Ta ni vedno prijetna, ker se moram soočiti s svojo grešnostjo, vedno pa je osvobajajoča. Ko prizadenem prijatelja, sodelavca, je včasih tako težko reči: »Odpusti mi.« Je pa edino, kar odpre pot naprej.

Podobno stvar mi pove veliko ljudi. Ko prejmeš odpuščanje je, kot da bi odložil težko breme. Kot da bi po dolgem času zajel svež zrak. Kot da bi nekdo izmil s tebe vso umazanijo. V posebnem spominu mi ostaja spoved na duhovnih vajah, kjer mi je Gospod dal globlje spoznati svojo ljubezen. Kaj se je zgodilo? Na zunaj nič posebnega. Globoko v sebi pa sem izkusil eno stvar: ko svojega greha ne skrivam, ampak ga v vsej iskrenosti položim pred Gospoda, odkrijem, da je prav moj greh kraj odpuščanja. Tam, kjer sem jaz ranjen s svojim grehom, tam mi Gospod daje globlje spoznati svojo ljubezen. Spoved se torej ne imenuje zaman zakrament ozdravljanja.

Nekoč so pismouki in farizeji pred Jezusa pripeljali ženo, ki so jo zasačili v prešuštvovanju. Zanimivo, da so privedli samo ženo!? Z enim samim namenom: da bi obsodili Jezusa, če bi jo branil pred Mojzesovim zakonom, da jo kolektivno usmrtijo s kamenjanjem. Najbolj komentiran evangeljski odlomek vseh časov nam odstira pogled v globine Božje ljubezni do grešnika.

Mi greh – predvsem tistega na drugih – obsojamo. Zahtevamo, da storilec prevzame odgovornost, plača kazen, vzame nase krivdo. Nekateri ljudje so taki tudi do sebe. Vedno se v nas skriva tudi farizej, ki obsoja. Večina ljudi je do sebe bolj prizanesljivih. Svoj greh opravičujemo. Damo pojasnila. Izgovarjamo se in se sklicujemo na okoliščine, nevednost, … Mi grešnika obsojamo in greh opravičujemo. Jezus ravna ravno obratno: greh obsodi in grešnika opraviči: »Jezus se je vzravnal in ji rekel: 'Kje so, žena? Te ni nihče obsódil?' Rekla je: 'Nihče, Gospod.' In Jezus ji je dejal: 'Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!'« (Jn 8,10-11).

Ni isto, ali se opravičuješ sam ali te opraviči Kristus. On edini me lahko reši mojega greha, ker ga je vzel nase. Njegovo odpuščanje ga bo drago stalo: On, nedolžen, bo ubit zato, da tistega, ki je kriv, reši smrti. V nas se nenehno nekaj upira. Mi bi se radi opravičili sami. Mi bi se radi sami rešili! Kako težko se je, brez opravičevanja, zaupati Bogu, zaupati sočloveku! Zato v prvem berilu beremo o novem življenju o novi poti, ki jo odpira Gospod, ne mi. Odpuščanje vrača dostojanstvo, vrača nas tja, kjer smo zares doma: na kraj, kjer smo ljubljeni z zastonjsko ljubeznijo Očeta.

Velike noči ne moremo praznovati brez resnega soočenja našega greha in Božje ljubezni. To je nova pot, ki jo odpira Kristus: pot, ki nas vodi v osvoboditev od nas samih! Ni isto, če »poznaš njega in moč njegovega vstajenja« (prim. Flp 3,10) ali ne. Moč Jezusovega vstajenja boš spoznal, ko boš stopil pred njega brez opravičevanja, ko mu boš brez izgovorov dopustil, da te objame s svojo ljubeznijo in ti odpusti. To se na poseben način zgodi pri zakramentu spovedi. »Bog se ne naveliča odpuščati, mi se naveličamo prositi njegovega odpuščanja,« nas spodbuja papež Frančišek. V letu usmiljenja te vabim, da odvržeš kamne obsojanja drugih in sebe. Da dovoliš farizejem v tebi, da odidejo. Da dopustiš, da te dvigne s tal Njegov pogled, ki opravičuje in odpušča.

Tomaž
 

Drugačen Bog

Ni isto – Sporočilo posta 6

Jezus me vedno znova preseneča. Ne utrudi se ob mojih padcih. Ne naveliča se odpuščati. Včasih se počutim kot suha veja, brez listov in prožnosti. A glej, ko se obrnem nanj in pustim, da vstopi v moj dan, priteče po žilah skrivnosten sok, ki daje moč, svežino, življenje. Če Jezusu pustiš, da te zvabi na pot za njim, boš odkril, da živi ob tebi, te krepi, te osvobaja, te razsvetljuje. Ni isto, ali dovoliš, da živi ob tebi, ali raje živiš sam, po svojih načrtih in iz svojih moči. Zato ni isto, kako preživiš ta teden, ki ga katoličani imenujemo Veliki teden. V njem je namreč povzeto vse naše življenj. Ob Jezusu odkrijemo, kako smo potopljeni v skrivnost Boga, ki noče nič drugega kot to, da mu dovolim, da me ljubi. Skrivnost Boga, ki z menoj živi, trpi, sede za mizo in me hrani s svojo bližino. Skrivnost Boga, ki vstopa v mojo temo, obup in smrt in oživi vse, kar je v meni umrlo. On me odrešuje greha, žalosti, notranje praznine in osamljenosti. Bodi tudi ti z njim sredi vsakdanjega vrveža in dela, bodi z njim v času tišine, osebne molitve. Lepo te vabim tudi v cerkev, da se kot skupnost bratov in sester okrepimo v njem.

Tomaž



Print Friendly and PDF