Preskoči na vsebino


Kakšen smisel ima … umreti?

Praznik vseh svetnikov - tistih, ki so umrli, da lahko živijo v polnosti

V času srednje šole sem spremljal starega očeta v njegovih zadnjih urah življenja. Ni mogel več govoriti. Želel sem samo, da čuti, da smo z njim. Držal sem ga za zgarano roko, s katero mi je kot otroku tolikokrat ljubeče razkuštral lase in odrezal slastno dišeč kruh stare mame. Vodstvo bolnišnice je dovolilo, da ga odpeljemo domov. V skromnem domu, ki ga je sam zgradil, obdan z molitvijo svojih hčera in njihovih družin, je zaspal s čudovitim nasmeškom na obrazu. Vedel je, da gre domov, k Očetu. Ob krsti smo molili. Ljudje, ki so prišli kropit, so se za nekaj minut ustavili in pridružili molitvi, ki je bila kot slap luči, ki je izpiral težo in žalost ranjenih src. Imela je moč, ki ozdravlja. Ko smo krsto z njegovim telesom položili v sveže izkopani grob, je zahajajoče sonce posvetilo skozi oranžno-rdeče oblake. Vem, da sem v srcu rekel: »Stari tata, sedaj ti gledaš Boga!«

Najstniki, s katerimi se srečujem pri verouku, so kot najpomembnejše med življenjskimi vprašanji izbrali »Kaj je smisel življenja?« Kdaj si si ti nazadnje zastavil to vprašanje? In res, kaj je smisel? Zabavati se? Pozabiti na preveč krute skrbi in vsaj za nekaj časa zbežati v svet, kjer ni težav, pa naj bo to računalniška igrica ali španska nadaljevanka? Vzgajati otroke, garati v službah, stati ob strani trpečim? Vsi naši poskusi in iskanja obnemijo pred zidom smrti, če …
… če ne pride v naše življenje tisti, ki je šel skozi smrt. On, ki rešuje v smrti. On, ki je o sebi rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje« (Jn 11,25). On, ki je celo smrt spremenil v dejanje ljubezni, ker je v njej podaril življenje. To spremeni vse. Kakšno čudovito vizijo življenja nam odpira naša vera, če pustimo, da nas osvoji lepota evangelija! Kajti če Kristus ni vstal, če mi ne verujemo v vstajenje, je naša vera prazna! Mi pa verujemo v vstajenje! V vstajenje ki ni neko bledo spominjanje. Čeprav z veliko hvaležnostjo izrečemo: »Živel boš v naših srcih«, mi nimamo moči, da bi spremenili dejstvo, da je nekdo umrl. Bog pa jo ima. In ker je Oče, ne more videti otroka v smrti.

Ustvarjeni smo bili, da bi gledali Boga iz oči v oči, da bi stali v svetlobi njegovega obličja, v veličastnem zboru vseh, ki so pustili, da jih preoblikuje in prečisti ogenj Božje ljubezni bodisi v življenju na zemlji, bodisi v vicah. Ustvarjeni smo bili iz njegove neskončne ljubezni. Ljubezni, ki jo sprejmeš ali zavrneš. Nauk o peklu nas opozarja tudi na to zadnjo, strašno možnost: lahko se nekdo zavestno loči od Boga, loči od ljubezni.

Zato prav ta  - vstajenjski pogled na naš končni cilj spremeni naše videnje sedanjosti, vsakega dneva in trenutka življenja! Ker vemo, od kod prihajamo in kam gremo, ima smisel živeti, delati, trpeti, … in tudi umreti.

Tomaž
 

Mozaik iž živih kamnov

25 let posvetitve cerkve sv. Marka in začetek novega veroučnega leta

Hvaležni smo Bogu in ljudem da se lahko že več kot 25 let zbiramo v naši cerkvi sv. Marka, ki je zrastla s trudom in dobroto toliko prizadevnih ljudi. V sredo, 9.9., smo se spominjali točno 25 let od njene posvetitve. Stavba je bila zgrajena z namenom, da postane dom, da se v njej zbira in raste živa Cerkev - skupnost verujočih. Oče Bojan nas je zato v pridigi usmeril prav k začetkom krščanske skupnosti, prve Cerkve, ker je v njej skrit »recept« za Cerkev danes. In prav o tem, o živi Cerkvi - župniji in družini, bi rad zapisal nekaj besed.

»Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so se dali krstiti; in tega dne se jim je pridružilo približno tri tisoč ljudi. Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. «(Apostolska 2,41-42) Prvo krščansko skupnost je oblikovala notranja dinamika, ki je rastla iz Božjega delovanja v njih. Šlo je za ljudi, ki so zavestno »sprejeli njegovo - Petrovo - besedo« in se dali krstiti. Stanovitnost v nauku apostolov je pomenila, da je ta beseda oblikovala njihovo življenje.

Bili so »občestvo«, skupnost, bili so kot družina. Mi - tudi tisti, ki se zbiramo v cerkvi - smo pogosto množica posameznikov, nismo družina. Skupnost, opisana v Apostolskih delih, se je rodila iz Kristusa, rodila se je iz »lomljenja kruha«, iz evharistije. O tej je tako navdihujoče spregovoril v sredo oče Bojan:

»Poudariti moramo, da nam Bog ni podaril evharistije samo zato, da bi postali nekoliko boljši, da bi našli tolažbo v osamljenosti, uteho, ko nas bratje ne razumejo, moč na začetku težkega dne in niti ne zato, da okrepi naše združenje z Bogom, ali da bi povečali ljubezen do bratov. Sv. Tomaž pravi: "Evharistiji lastni učinek je ta, da človeka spremeni v Boga" - da nas spremeni v Boga. Koncil pa: "Obhajilo s Telesom in Krvjo nas spremeni v to, kar sprejemamo" (LG 26). Jezus je rekel: "Jaz sem živi kruh, ... Kruh, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta" (Jn 6,51b). Jezus postane kruh zato, da ga použijemo, da nam posreduje to, kar ima v sebi: Življenje. Sv. Terezija iz Lisieuxa je zapisala:"Vsako jutro Jezus spremeni v sebe belo hostijo, da bi ti dal Življenje in še z večjo ljubeznijo hoče tebe spremeniti v sebe."«

Enako lahko tudi družino - domačo Cerkev preoblikuje Jezusova navzočnost. Papež Frančišek nas spomni, da le njegova bližina preobraža odnose v družini, prinaša toplino, odpuščanje, ljubezen. Če bomo znali najti povezavo med družino in župnijsko skupnostjo, se bodo zgodili čudeži!

Ko se je gradila cerkev sv. Marka, je ni gradilo samo podjetje Stavbenik s svojimi mojstri. Gradili so jo župljani: prinašali opeko, kopali jarke, sodelovali so možje, žene, otroci. Na fotografijah lahko vidimo žareče oči, ki pravijo: »Poglej, tudi jaz zidam cerkev.« Tudi danes Bog kliče prav vsakega, da zida Cerkev, da postane »Živi kamen« skupnosti: tako družine, v katero ga je Bog postavil, in župnijske skupnosti. Ne stojmo ob strani kot opazovalci, ampak se vanjo dejavno vključimo!

Tomaž


Papeževa kateheza: obnoviti vez med družino in krščansko skupnostjo

Vatikan  (sreda, 9. september 2015, RV) - Papež Frančišek je v središče današnje kateheze, ki jo je imel med splošno avdienco na Trgu svetega Petra, postavil  »vez med družino in krščansko skupnostjo«. Kot je dejal, je to »naravna«  vez, ... (za nadaljevanje kliknite TUKAJ).

Kaj imata skupnega dež in birma?

Kako mirno in brez hrupa je v sredo zvečer dež namakal zemljo! Poslušam njegovo škrabljanje po strehi. Drevje, vinograd, vrt, rože, … vse je napojeno s kapljami, ki vračajo svežino, čistost, življenje. Celo cesta in ulice zadihajo drugače, ko jih opere dež. In moje srce zahrepeni po živi vodi. Po vodi Duha, ki umije srce vse stare navlake in prahu naveličanosti. Spomnim se, kako sem nekega vročega dne kolesaril in me je ujela nevihta, me oprala do kože. Kako čudovito je, ko te Bog sam umije! Kako si, skupaj z vsem stvarstvom prenovljen po nežni skrbi Očeta. On ve, po čem žeja naše duše! On ve, kaj potrebujemo in nam vsak dan želi poslati v polnosti živo vodo Svetega Duha.

Za nas je dobro, da ne pozabimo tega! Ne pozabimo na Dar, na Svetega Duha, ki nam je bil dan in smo ga »pili« kot pravi Pavel (1 Kor 12,13)! In to so binkošti in naša birma: Jezus nam je zagotovil svojo ljubečo navzočnost do konca sveta. Oče nam je poslal Tolažnika, ki je pri nas VEDNO! Vprašanje je, kje smo mi … Ker … Sveti Duh je diskreten, ne vsiljuje se. Je Para-kletos – ad-vocatus: tisti, ki ga pokličem na pomoč. V antičnem sodstvu je imel obtoženec pravico do advokata, ki pa ni govoril namesto njega, kot je to v praksi danes, ampak mu je svetoval, kaj naj odgovori na obtožbe. In to je Sveti Duh: tisti, ki ti šepne na uho besedo resnice in ljubezni. Tisti, ki te v vsakem trenutku spominja na Kristusovo ljubezen do tebe. Tisti, ki prinaša tolažbo: »Nisi sam in nikoli ne boš sam. Jaz sem s teboj.«

Ko na binkošti tudi letos spremljam naše mlade, ki prejemajo zakrament svete birme, je v mojem srcu molitev: »Oživi, okrepi, prenovi njihova srca, Sveti Duh! Vodi jih v življenju, ne daj, da se ločijo od Kristusa! Naredi iz njih može in žene, ki bodo v ta svet izžarevali luč božje ljubezni.« In je molitev za vso skupnost verujočih - tudi zate in zame: »Razsvetli naša srca, vžgi v njih ogenj svoje ljubezni! Okrepi utrujene, potolaži žalostne, ozdravi ranjene, dvigni potrte, vrni na pravo pot vse, ki so zašli! Bodi kot pomladni dež, ki umije, osveži in da življenje! Pošlji svojega Duha, Gospod in prenovljeni bomo in prenovil boš obličje zemlje!«

Tomaž
 

Zakaj toliko mladih zapušča vero?
(Pridi.com)


»Smem?« »Hvala!« »Oprosti.«

V pripravi na binkošti nam Jezus obljublja Svetega Duha, ki nas povezuje in zedinja. V času, ko si tako želimo povezanosti, pristnih in lepih odnosov v družini in v naših skupnostih, nas je papež Frančišek 13. maja spomnil na tri ključne besede v družini. V teh preprostih, temeljnih držah, se kaže delovanje Svetega Duha v nas!

Prva beseda: »Smem?«
Ko smo pozorni na to, da prijazno prosimo tudi tisto, kar bi morda lahko zahtevali, dajemo pravo zaščito zakonskemu in družinskemu življenju. »Vstopiti v življenje drugega, tudi ko je del našega življenja, zahteva rahločutno držo, ki ni napadalna, ampak obnavlja zaupanje in spoštovanje.« Zaupanje ne pomeni dati vsega. »Koliko bolj je ljubezen intimna in globoka, toliko bolj zahteva spoštovanje svobode in sposobnost čakati, da drugi odpre vrata svojega srca.« Frančišek je pri tem spomnil na Jezusove besede: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Tudi Gospod prosi za dovoljenje, da bi lahko vstopil. Jezik lepega vedenja, ko vprašam, ali smem nekaj storiti, ali je drugemu prav, da nekaj storim, bo v družini naredil veliko dobrega.

Druga beseda: »Hvala.«
Včasih se nam zdi, da postajamo »civilizacija grdega obnašanja in grdih besed«, kot da bi to dvoje bilo znamenje emancipacije. Prijaznost in sposobnost zahvaljevanja se zdita kot znamenje šibkosti, včasih izzoveta celo nezaupanje. Tej težnji se je treba zoperstaviti v naročju same družine, je poudaril papež. »Postati moramo nepopustljivi pri vzgoji za hvaležnost, za izražanje hvaležnosti: dostojanstvo osebe in družbena pravičnost prihajata od tu. Če družinsko življenje zanemarja takšna obnašanje, ga bo izgubilo tudi družbeno življenje.« Za vernika je hvaležnost v samem središču vere. »Kristjan, ki se ne zna zahvaliti, je pozabil jezik Boga. Hvaležnost je roža, ki raste samo v zemlji plemenitih duš. Ta plemenitost duše, ta milost Boga v duši te spodbudi reči: Hvala«

Tretja beseda: »Oprosti.«
Težka beseda, pa vendar tako zelo potrebna. Ko je ni, se majhne razpoke razširijo, četudi tega ne želimo, dokler ne postanejo globoki jarki. Ni slučajno, da v molitvi Očenaš, ki nas jo je naučil Jezus in kjer so vsa vprašanja, bistvena za naše življenje, najdemo tudi tole: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Priznati, da smo nekaj opustili, in želeti povrniti to, za kar se je prikrajšalo – spoštovanje, iskrenost, ljubezen, nas naredi vredne odpuščanja. »Če se nismo sposobni opravičiti, tudi nismo sposobni odpustiti.« V hiši, kjer se ne prosi za odpuščanje, začne primanjkovati zraka in vode postanejo stoječe. Veliko čustvenih ran, veliko bridkosti se v družini začne z izgubo te dragocene besede: »Oprosti mi.« Kako pomembno je, da se po prepiru dan nikoli ne konča brez pomiritve. Dovolj je majhna gesta, majhen izraz nežnosti, brez besed, in v družino se bo vrnila ubranost. To je zelo težko storiti, a je nujno, saj bo tako življenje veliko lepše.

Vir: spletna stran Radija Vatikan


Kakšno župnijo si želiš?

Župnija sv. Marka, »mlada« 23 let, ima na našem hribu že 25 let svojo cerkev. Letošnje praznovanje nas vabi k hvaležnosti za vse prejete milosti v teh letih, za toliko ljudi, mam in očetov, sodelavcev, duhovnikov, vseh, ki so tu z ljubeznijo služili Bogu in ljudem. Vabi nas tudi k molitvi in razmisleku. In h korakom naprej …
Bi si želel, želela takšno župnijo?

  • Skupnost učencev, ki skupaj živi iz radosti evangelija in jo oblikuje Vstali Gospod …
  • Kjer družine, mladi in starejši črpajo navdih in moč za življenje …
  • Kjer se učimo skrbeti drug za drugega, postajati »pastirji« - tisti, ki skrbijo in ne »najemniki« - tisti, ki pravijo: »Briga me!«
  • Kjer nas Jezus dela za brate in sestre, ki cenijo in spoštujejo drug drugega, kjer Gospod daje edinost v bogastvu različnosti!
  • Kjer so vrata odprta za vse, ki iščejo …

Ja?

Potem v molitvi razmišljaj, išči, prosi Boga, da ti pokaže, kje in kako lahko tudi ti daš svoj kamenček v mozaik skupnosti, ki bo priča Vstalega Jezusa v tem našem Kopru!

Tomaž 

Sveti Marko (25.4.)

V prvem nadstropju neke hiše v Jeruzalemu je premožna gospa imela večjo jedilnico. Pravijo, da je v njej Jezus s svojimi učenci obhajal zadnjo večerjo. Po njegovem vstajenju so se v njej še naprej zbirali, tam je Peter pripovedoval o čudežnem ulovu rib, o čudoviti belini svetlobe na gori Tabor, o svojih solzah kesanja, o svojih srečanjih z Vstalim. Marko, sin te premožne gospe naj bi imel takrat okrog 15 let. Bil je še premlad, da bi postal Jezusov učenec, vendar je srce mladeniča vleklo za tistimi, ki so poznali Učitelja. Kar je slišal, je bilo privlačno, skrivnostno in tudi nevarno. Marko je doživel prvo preganjanje Cerkve, se družil s Petrom in Pavlom in ga spremljal na misijonskih potovanjih, odšel najprej z Barnabom na Ciper in nato v Egipt v Aleksandrijo, kjer je oznanjal evangelij in bil tudi prvi škof tamkajšnje skupnosti. Na Petrovo željo je okrog leta 62 v Rimu zapisal svoj evangelij, pri čemer se je oprl na pripoved apostola Petra. Umrl je mučeniške smrti, najverjetneje v Aleksandriji. Njegove relikvije so prenesli v Benetke, kjer so v 11. stoletju sezidali veličastno cerkev sv. Marka.

 

G. Cirilu Bajtu smo hvaležni za 20 let duhovniškega poslanstva in pastoralnega dela v naši župniji, kjer živi in deluje od leta 1995! Hvaležni smo mu za človeško bližino in razumevanje, obhajanje svete maše, pogovore in spovedovanje, delo z otroki in družinami. Posebna zahvala v imenu vseh bolnih in ostarelih, ki jih skrbno obiskuje doma, v Bolnišnici Izola in Obalnem domu!


Mladenič v belem

Modna znamka »sveti Marko«

Obleka govori o nas. Nekateri ljudje pretiravajo glede oblačenja, drugi so malomarni. Eni morajo nositi znamke priznanih proizvajalcev, nekateri se znajo lepo in elegantno obleči s cenovno veliko bolj dostopnimi oblačili. Najbrž boš tudi ti priznal, da ni vseeno, kako si oblečen. Končno je v vsaki ženski in moškem, otroku in mladostniku skrita želja, da bi ga kdo označil tudi za lepo, lepega, mar ne? In zakaj ne bi bile, bili lepi? Gotovo ne zato, da bi se povzdigovali, niti zato, da bi se razkazovali, ampak zato, da bi iz nas lahko zažarela notranja lepota. Lepota, ki jo je položil v našo notranjost in v naše telo – našo zunanjost – Stvarnik Lepote – Bog! On je ustvaril stvari lepe in dobre in … človeka najlepšega, zelo dobrega, najboljšega.

A vsi imamo izkušnjo, da nobena obleka ne pomaga, če srce ni lepo. Da noben kos blaga ne more skriti raztrgane duše. In tu bi rad povedal nekaj o sv. Marku, mladeniču iz evangelija, oblečenem samo v belo oblačilo, o mladeniču, upodobljenem tudi na našem mozaiku.

Ta mladenič govori o še eni obleki – drži učenca. Marko je bil Jezusov učenec. Ko so Jezusa vsi zapustili in zbežali, je on, neki mladeničšel za njim. Ogrnjen je bil le z lanenim oblačilom. (Mr 14,51) Vse, kar ima, je obleka in še to mora pustiti. Njegovo edino bogastvo je Jezus, ki mu skuša slediti, tokrat še v strahu, potem, po vstajenju, pa s pogumom evangelista.

Potem je to oblačilo, ki me reši. »Zgrabili so ga, on pa je oblačilo pustil in gol pobegnil« (Mr 14,52). Smrt nas hoče zgrabiti, hoče zgrabiti naše telo. Ker pa je v krstu s Kristusom to telo že vstalo, ga ne more dobiti v svoje kremplje. Krstno oblačilo nas tako reši smrti. Biti gol pomeni biti tako kot Adam in Eva, ki se nista še skrivala pred Bogom, ampak sta bila oblečena v Božjo luč! Sedaj smo oblečeni v luč vstajenja, ki ga oznanja mladenič na desni strani praznega groba: »Ne bojte se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj« (Mr 16,6-7).

To oblačilo, ki razodeva Božjo lepoto, govori o vstajenju – ustvarjeni smo za lepoto, ki ne mine, za sijaj, ko te prežari ljubezen - Sveti Duh, od znotraj! Tako ne zna beliti noben belivec: nihče ti ne more dati te lepote, samo Bog! Zato ta mladenič sedi na desnici – na privilegiranem mestu in pričuje o vstajenju: Tu, kjer bi se moralo vse končati, se je začelo novo življenje.

K čemu nas že 25 let vabi zavetnik naše župnije sveti Marko? K temu, da gremo za Jezusom, da smo njegovi učenci, učenke! K temu, da sprejmemo obleko krsta – dostojanstvo ljubljenih Sinov in hčera! K temu, da zaživimo iz moči vstajenja, k temu, da nas on odene v svojo lepoto! Ta modna znamka ne potrebuje oglasov. To je lepota, ki sije iz oči, ust, besed, rok, … V kaj se boš oblekel, oblekla ti?

Tomaž
 

Oh, ta naša grešnost

Izviri naše grešnosti so predvsem trije: naša narava, okolje in satan. Večino grehov storimo zaradi naše nepopolne narave. Koliko grehov je povezanih z našimi čustvi. Grehi čustev nas lahko za nekaj časa ali daljše obdobje celo razveseljujejo, ker v sebi nosijo lažno prijetnost in užitke. Pri teh grehih je naša skesanost bolj čustvena, spreobrnenje pa plitvejše. Samo čustveno kesanje nam ne prinese miru. Iz naše samovolje izvirajo večji in tudi težje ozdravljivi grehi razuma, ker nam manjka ponižnosti. V grehih naše samovolje je neka nerazumna trma v odnosu do Božje volje. Okolje v katerem živimo tudi močno deluje na nas, vplivi okolice so včasih zelo močni in nasilni. Koliko grehov storimo, ker slaba družba s svojo nemoralnostjo vpliva na nas. Ne pozabimo še na vladarja teme in zla, na satana, ki vse naše temelje grešnosti spretno izkorišča. Nekateri vedno in samo pri hudiču iščejo vzroke vsakega greha. Takšno prepričanje jih zavede v mračnjaštvo in neke vrste misticizem. Nalijmo si čistega vina. Bistvo naše grešnosti je v tem,  da Bog tolikokrat ni več naš Gospod, ni več Najvišji v naši zavesti.  V svojem grehu ga izrivamo iz vrha, na njegovo mesto pa postavljamo sebe. "Spreobrnite se", smo slišali na pepelnično sredo. Spreobrnenje ni le odvrnitev od slabega. Je predvsem ustvarjanje prostora in razpoloženja v naših dušah za kreposti in za Božje navdihe. Dokler greha ne bomo odločno zavračali, se z njim borili do krvi, bo neusmiljeno lezel v nas in nas zastrupljal. Naj se v naši postno-velikonočni spovedi razbohoti hvaležnost Gospodu za njegov vrelec usmiljenja in odpuščanja. Iskrenemu kesanju naj sledi veselje! Sveti Atanazij je zapisal: "Nad odstranitvijo zla se je treba veseliti, to je treba slaviti ... !"

Ciril
 

Komu boš zvest?

Nezvestoba. Neprijetna beseda, a ne? Nekaj me zbode pri srcu, zaboli in vse stvari dobijo grenak priokus. Na poroki si zaročenca izrečeta besede »Obljubim, da ti bom ostal zvest, ostala zvesta«. Ko se srečam s pari – mlajšimi in starejšimi, ki si stojijo ob strani in gredo skozi življenjske preizkušnje, jih občudujem in sem jim globoko hvaležen za njihov zgled zveste ljubezni. Nikoli ne bom vedel, kolikokrat sta si odpustila, kolikokrat sta začela znova. Kolikokrat se je on moral odločiti, da bo ljubil samo njo in kolikokrat je ona morala z vsem svojim bitjem izreči svoj da tudi, ko je bolelo. Zato, da si zvest, da vztrajaš skupaj je potrebno imeti razlog in moč. Kako ranjena so zato srca tistih, ki so doživeli nezvestobo! Koliko je porušenih odnosov, družin in ranjenih src našega časa! To je nemi krik po zvestobi! Ker … ali lahko obstaja prava ljubezen, kjer ni zvestobe?

Naša nezvestoba nas vedno rani in odtuji: Bogu, bližnjemu in sebi. Prvo berilo današnje nedelje govori o »kopičenju nezvestobe«. Ko smo ljudje nezvesti Bogu, ima to hude posledice:

  • Nič več ni sveto - tempelj zažgejo pogani.
  • Nič več ni varno - porušijo obzidje.
  • Vse, kar je dragoceno je uničeno - požgejo palače in uničijo vso dragoceno opremo.
  • Zavlada smrt in nesvoboda – tiste, ki jih ne pobijejo, odpeljejo v sužnost.

Vera (v latinščini fides, italijansko fede) pomeni zvestobo. Bog je zvest. Vedno. Prerok Ozej je na svoji koži živel to izkušnjo Božje - noro zveste ljubezni. Bog mu je naročil, da se poroči s prostitutko. Po krajšem obdobju skupnega življenja ga je zapustila in se vrnila v star način življenja. Preroku Bog naroči, naj spet osvoji njeno srce. Tako kot ženin išče nevesto, Bog vedno znova išče svoje ljudstvo. »Popeljem jo v puščavo in ji spregovorim na srce … tam bo odgovarjala kakor v dneh svoje mladosti«.

Post je zato priložnost za vajo v zvestobi. Bog, ki je dal svojega Sina za nas, je tisti, ki vedno znova naredi prvi korak. Vprašanje je, če naredimo tudi mi korak naproti njemu, da bi se srečali in obnovili prvotno ljubezen. Kolikokrat se mi zdi Bog daleč, ker sem se jaz oddaljil od njega! Jaz ga nisem iskal, jaz sem mu pokazal hrbet, ne obraza.

Postni čas je priložnost za obnovitev zvestobe sozakoncu. Prosita za dar zvestobe. Za dar globoke povezanosti med vama. Zanjo se je potrebno boriti vsak dan, je pa tudi dar, ki je izmoljen! Tudi prijateljstva ni brez zvestobe.

Postni čas nas vabi k zvestobi samemu sebi: seveda ne tistemu delu v nas, ki je zapeljan od laži obrnil hrbet Bogu, ampak našim globokim in pristnim hrepenenjem. Prav tu se bije odločilna bitka. Lahko jih preslišim, utišam, pustim, da jih zasuje tisoč stvari. Če hrepenenjem prisluhnem in dosledno sledim, bom našel odgovor nanje, bom potolažen, miren in srečen. In ti? Komu boš zvest? Komu boš zvesta?

Tomaž


Družina, temeljna celica župnije

Papež Frančišek je jeseni 2013 napovedal dveletno sinodalno delo o družini. To je sprožilo presenečenje in veliko zanimanje, ker je delo zasnoval kot proces, ki vključuje izredno sinodo 2014 in redno 2015.

Tudi naša slovenska Cerkev je v tem procesu in skrbi za svoje družine. Na letošnjem katehetskem simpoziju smo razmišljali o zavezi in navezi med župnijo in družino. Zavedamo se in se strinjamo, da je sodobna družina pogosto ranjena, čuti se nemočna v svojem trpljenju in iskanju. Kdo je tisti, ki bo resnično pomagal? Katera je prava pot, ki naj jo družina in župnija ubereta, da bi se srečali in si prisluhnili? Tudi naši veroučenci prihajajo iz družin in so naša skupna skrb. Očetje in matere nam dopuščate, da vam pomagamo pri verski vzgoji vaših otrok, za katero ste odgovorni kot prvi kateheti. Morda bi to lažje in bolj uspešno delali, če bi bili bolj povezani. Čas v katerem živimo, nam ni naklonjen. Naklonjen pa nam je Bog, ki ima za nas čas in ljubezen in modrost, ki jo potrebujemo. Naše krščanske družine, ki vas ni malo, živite bistveno drugače, kot so v preteklosti živele, ko je bilo samoumevno versko življenje.

Moški in ženska sta ustvarjena za ljubezen in sta podoba Boga, ki je ljubezen. Družina je Božja zamisel, kajti »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril« (1 Mz 1,27). Kot podoba Boga je človeška ljubezen nekaj velikega in lepega, vendar je hkrati izpostavljena človeški slabosti in napakam. Bog ju je blagoslovil in jima rekel: bodita rodovitna in množita se. To ne velja le za dejanje spočetja in rojevanja, temveč se nadaljuje tudi pozneje. Prvemu rojstvu sledi drugo, socialno in kulturno rojstvo, ko otroka uvajamo v življenje. V župniji - skupnosti Cerkve preko krsta in rasti v veri otroci in mladi doživljajo tudi tretje – božje rojstvo, postanejo Božji otroci!

Družina ni samo osebna in zasebna skupnost. Je osnovna in temeljna življenjska celica družbe. Prav preko odnosov, ki jih živimo v družini, prejemamo milost dostojanstva, ki nam ga daje Bog, ker nas potrebuje v svojem odrešenjskem načrtu. Družina je bila in bo še preizkušana. Vendar nam je Bog v preizkušnjah na poseben način blizu in nas odrešuje. Kjer obnemore človek, tam zmore Bog Sveti Duh. Ne bojmo se priznati Bogu, da ga potrebujemo. Dal nam bo več, kot ga prosimo. Dopustimo in odprimo svoja srca. Naredimo korak več. Pridimo tudi kot družina naproti dostojanstvu božjih otrok.

Marica Števanja


»Slepemu sem bil oko in kruljavemu noga« (Job 29,15)

11.2., god Lurške Matere Božje, 23. svetovni dan bolnikov

Nihče si ne želi biti bolan. V svoja voščila največkrat vpletemo tudi željo za zdravje. Vendar bolezen ne izbira in pride, pa naj gre za navaden prehlad ali veliko hujšo stvar. In hvala Bogu za neštete zdravnike, medicinske sestre, vse drugo osebje, ki v takih trenutkih nudi svojo skrb in znanje. Kako se v trenutkih bolezni prebudi tudi ljubezen v družini, med prijatelji! In koliko ljudi prav v bolezni doživi osamljenost, zapuščenost! Kristjani verujemo, da ob bolnikih skrbimo za Kristusa v njih. In to je modrost srca skozi katero papež Frančišek razmišlja ob letošnjem svetovnem dnevu bolnikov. »Gre za védenje, ki ga Sveti Duh polaga v um in srce tistega, ki se zna odpreti trpljenju bratov in sester ter v njih prepozna Božjo podobo.« Nekaj misli navajamo tu, naj nam pomagajo premišljevati o skrbi za bolne in narediti korake v pravo smer:

»Modrost srca je služiti bratu. Številni kristjani danes pričujejo – ne z besedami, ampak s svojim življenjem, ki je zasidrano v pristni veri in je kot ”oči za slepega” ter ”noga za kruljavega”. Osebe, ki so ob bolnikih, potrebnih nenehne nege, pomoči pri umivanju, oblačenju in hranjenju. Tovrstna nega, še posebej dolgotrajna, lahko postane težka in naporna. Precej lahko je nekaj dni negovati bolnika, vendar je mnogo težje skrbeti za bolno osebo nekaj mesecev ali celo let, še posebej, ko se ne more več sama zahvaliti. In kljub vsemu, kako velika hoja k svetosti je to! V takih trenutkih se lahko zanašamo na Gospodovo bližino, ki je v posebno oporo poslanstvu Cerkve.«

»Modrost srca je biti z bratom. Čas ki ga preživimo ob bolniku, je sveti čas. Je slava Bogu, ki nas priobči svojemu Sinu, ki ”ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge” (Mt 20,28). Z živo vero prosimo Svetega Duha, da nam podari milost razumevanja vrednosti pogosto tihega spremljanja, s katerim posvečamo svoj čas trpečim bratom in sestram. Zaradi naše bližine in prisrčnosti se počutijo bolj ljubljene in potolažene. Nasprotno pa, kako velika laž se skriva za izrazi, ki se vztrajno ponavljajo kot ”kakovost življenja”, da bi zmotno mislili, da neozdravljivo bolni niso vredni življenja!«

»Modrost srca je izstopiti iz sebe naproti bratu. Zaradi obsedenosti s hitenjem in produktivnostjo naš svet včasih pozabi, da ima čas, ki ga preživimo ob bolnikovi postelji, posebno vrednost. Pozabimo na pomen zastonjske nege in brezpogojne pomoči. Pogosto se za vsem tem skriva mlačna vera, ki pozablja na Gospodove besede: ”Ste meni storili” (Mt 25,40).«

»Tudi ko naše življenje prevzamejo bolezen, osamljenost in nepokretnost, lahko postane izkušnja trpljenja privilegiran prostor za prenos milosti ter vir za pridobitev in okrepitev modrosti srca. Tukaj lahko razberemo, kako se Job ob koncu svoje izkušnje obrne na Boga in vzklikne: ”Z ušesom sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko” (Job 42,5). Osebe, ki so potopljene v skrivnost trpljenja in bolečine ter so sprejele vero, lahko postanejo živi pričevalci vere, ki omogoča, da sobivamo s trpljenjem, čeprav človek s svojo pametjo še ni zmožen, da bi ga razumel do konca.«
 

Odnosi, za katere je vredno živeti

Diagnoza: »Individualizem,« bi pisalo na zdravstvenem kartonu naših družin, sosesk, župnij, … »Kaj pa je to?« slišim. Bolezen, ko skrbiš samo še zase, ko se ne brigaš za druge, ko ti po glavi roji samo še misel: Jaz, jaz, …

Ko je Jezus začel hoditi okrog, je nekatere ljudi poklical, da hodijo za njim, da bi »bili z njim« in »bi jih pošiljal oznanjat«. Ob Jezusu se je rodila prva skupnost njegovih učencev, mož in žena, ki so pustili, da jih je osvojil Jezusov pogled, njegova beseda, ozdravljajoči dotik.

Eden največjih izzivov za nas kristjane je zavestno graditi in ohranjati odnose, za katere je vredno živeti: družina, prijateljstva, občestvo - skupnost tistih, ki verujejo, … Bo Jezusov klic, pogled, dotik premagal v tebi veliko skušnjavo umika v svoj svet, svoj krog, svoj … Ne boj se mu odpreti vrat, srca, ne boj se ga!

Kristjani v župniji sv. Marka hočemo zavestno ustvarjati živo skupnost, kjer bo vsakdo dobrodošel in bo lahko rastel v veri. To je smer našega življenja in dela. In tu imaš svojo vlogo tudi ti, ki bereš te vrstice. K njej te vabim, k njej te kliče Jezus! Jo boš sprejel, sprejela?

Tomaž


Krst - nova nedolžnost

Iz Jeruzalema in iz vseh koncev Palestine so ljudje prihajali k Janezu Krstniku zaradi njegovih ognjevitih in svarečih besed. Janez jim je predlagal, naj se spreobrnejo in se dajo krstiti. Ubogali so ga, stopali so v vodo Jordana in prejemali krst pokore. "Jaz sem vas krstil z vodo, On pa vas bo krstil s Svetim Duhom." Janezov krst je samo pripravljal srca ljudi na vrnitev k Bogu in napovedal krst Nove Zaveze.

Vsi veliko vemo o krstu. Vemo, kako Jezusov krst krščene dejansko spremeni, kako požge greh v duši in jo napolni z Božjim! Apostol Pavel to lepo razloži, ko pravi, da s krstom slečemo starega človeka in oblečemo novega človeka v sebi.

Novo življenje, ki ga človek prejme pri krstu, je čisto nezaslužen Božji dar, pa naj to novo življenje prejme nedolžen otrok ali pa odrasel človek, ki je ves zapacan z najhujšimi grehi.

Nikdar bi si ne mogli sami odplačati dolga pri Bogu in se prenoviti. Zato nam Jezus daje svojo pomoč po svetem krstu, ki je namenjen vsem ljudem, da bi imeli vsi večno življenje. Krst povzroči v duši večne učinke, zaradi milosti in zasluženja Jezusa Kristusa.

Bodimo skromni pred skrivnostjo krsta. Že v zibelko je Bog vsakemu človeku položil temelje za dobroto, za učljivost, za ljubezen. Po krstu pa vsak dobi novo življenje. Je vcepljen na Kristusa kot mladika na trto. Krst je nova luč, nov dan. Nova svetloba v temi je krst. Je razsvetljenje, začetek odrešitve in začetek povezanosti s Kristusom. S krstom smo sprejeti v božje varstvo in v občestvo verujočih v Cerkvi, ki hočejo Bogu služiti, se ljubiti in imeti Kristusa za Učenika. Krst je ločnica med tistimi, ki hočejo svoje življenje živeti v odgovornosti do Boga in tistimi, ki se potopijo v duhovno mlačnost in brezbrižnost. Krst ni garancija pred večnim pogubljenjem, pred večno trohnobo. Krst je nova nedolžnost. Sploh si ne moremo predstavljati, kako trdosrčno človeštvo bi še živelo na tej zemlji brez Jezusovega krsta, brez njegove pomoči, njegove milosti. Zapomnimo: krst je Božji sok za večno lepoto, milobo, otroškost. Šele po krstu se vsak lahko imenuje in je božji otrok. Šele po krstu lahko zaplovemo k daljni obali, skozi nevihte in grom. Skozi kri in trpljenje. Karkoli se v našem življenju zgodi, vse ima po krstu svoj cilj. Vse dobro in trpeče. Kjer je v dušo usidrana Božja krstna milost, tam je lahko večna pomlad. Bog jo vodi z nežno roko!

Krstna milost kaže pot, razsvetljuje temo, prižiga zvezde!  

Ciril
 

Veruješ v … večno življenje?

V mesecu novembru nas praznika vseh svetnikov in spomina vseh vernih rajnih vabita k razmišljanju o življenju, ki nas čaka po smrti, v večnosti. Če res le slaba tretjina slovenskih katoličanov[1] veruje v vstajenje od mrtvih, ob mislih, ki nas spremljajo v teh prazničnih dneh, ne bo odveč povabilo k osebnemu vprašanju: »Ali verujem v večno življenje, ali verujem, da me bo Bog, ko se izteče moj čas, sprejel v nebeško srečo, ali verujem, da bom takrat iz oči v oči srečal/-a Njega, ki me je ustvaril in odrešil?«

Navidezna resničnost sedanjega trenutka daje vtis, da se človek morda res lahko nasiti zgolj s tem, kar mu je na dosegu roke, s tem, kar lahko doseže z lastnimi močmi. Toda hlastanje po imeti, globoko v srcu, pušča grenak priokus apatičnosti, ki v človeku zamori pristni klic po biti! Po ljubiti in ne zgolj doseči! Morda so prav ti dnevi cerkvenega leta, ko se spominjamo naših rajnih, priložnost, da se v naših cerkvah in na pokopališčih zavemo, da smo ustvarjeni za večnost.

Spreobrnjeni londonski gangster John Pridmore je mladim v Stični po opisu svojega življenja pred spreobrnjenjem, ko je živel za obilico dobrin in užitkov ter pri tem ni izbiral sredstev, kako jih doseči, dejal le: »Žal mi je za vsak dan, ko nisem poznal Jezusa«. Očaranost nad Jezusom, »očaranost od njegovih besed, gest in njegove osebe same« človeka z nežnimi vezmi potegne iz lažne samozadostnosti, ga usmeri na pot, ki presega minljivo srečo in mu pomaga, da svoje oči upre v večnost. Kajti večnost ni zaporedje dogodkov, ni čas, kot ga tu doživljamo. Večnost je trenutek, ko bomo iz oči v oči gledali Gospoda Jezusa in bomo rekli »UAU! Kaj za to si me ustvaril!!!«

Mojca Bertoncelj
 


[1] Kot ugotavlja dokument Pridite in poglejte, ki kot ključen izziv Cerkvi na Slovenskem izpostavlja prebujanje in poglobitev osebne vere, smo na Slovenskem »v paradoksnem položaju, ko Cerkvi pripada več ljudi, kakor jih veruje v Boga. Izsledki raziskave Aufbruch (2007) kažejo, da se dobri dve tretjini Slovencev izjavlja za katoličane, le dobra polovica jih veruje v Boga (55,18 %), slabih 40 % v Jezusa Kristusa, Božjega Sina in Odrešenika, v vstajenje od mrtvih pa le slaba tretjina (29,71 %)« (PiP 19).
 

Ali v tvoji družini gori luč?

Starši pripeljejo otroke k verouku. Rečemo besedo ali dve. Mlad očka mi s ponosom govori o sinčku, ki raste in o tem, kako pomembno je, da imajo čas za družino, večere, skupne dneve in počitnice, … Pogosto ob njih začutim tudi skrb, ko »ni časa« in nas tempo življenja odnese. Družina je naša prioriteta - pogosto le v namenih in željah. V resnici pa se prioritete vidijo iz tega, koliko in kakšen čas določeni stvari dejansko namenimo. Koliko časa na dan ali na teden je res namenjen odnosom v družini: možu in ženi, otrokom? Smo dovolili, da so nam ga ukradle izvenšolske dejavnosti, TV in internet? Preračunajmo! Teden za življenje in sinoda o družini, ki jo lahko spremljate na spletni strani Radija Vatikan, nas vabita, da dovolimo Bogu, da posveti v življenje naših družin z lučjo upanja in veselja. V ta namen objavljamo tukaj pričevanje mladega para, ki ga morda kdo tudi pozna:

"Svetite kakor luči na svetu, držeč se besede življenja" (Flp 2,15-16). Ob tej misli se spominjava pokojnega godoviškega župnika. Hvaležna sva, ker naju je spremljal od malih nog in za vse, kar je naredil za nas mlade. Spodbujal nas je, da smo v tišini premišljevali svetopisemske odlomke in literarna dela, delili svoje poglede v majhni skupini vrstnikov in z duhovniki. Za mnoge mlade je bil kot luč, ko nas je ob Božji besedi vodil v naši temi iskanja smisla življenja. Spoznala sva, kako zelo nam mladim v današnjem svetu manjka, da se umirimo in v tišini razmišljamo o svojem življenju in odločitvah, da iščemo smisel ter da se o tem pogovarjamo z vrstniki. Njegova prisotnost v najinih življenjih je bila velik dar. Poglabljala sva svoj odnos z Bogom in ob tem tudi osebnostno rastla.

Tudi zdaj naju Sveto pismo vabi, da ga prebirava, se poglobiva v besede življenja in jih živiva. Ugotavljava, da sva daleč od tega, da bi lahko bila luč - odganjala temo in svetila tistim, ki potrebujejo spodbudo. Trudiva se živeti po Božjem načrtu in se mu prepustiti. Verjameva, da ljudje, ki resnično živijo po Božji besedi, svetijo kakor zvezde in zlahka pritegnejo pozornost. Slediti Njemu pa nikakor ni lahka pot, zato mnogi najdejo svoje zavetje v senci. Posledično jim v življenje ni potrebno vlagati toliko napora ali se obremenjevati s pritiski in mnenji okolice. Njihovo nasprotovanje ljudem, ki "svetijo", zna biti obrambni mehanizem, ko ne želijo izstopiti iz svojega udobja. Luč, ki jih vabi k sebi, se jim lahko zdi vsiljiva. Vabilo, da bi ji sledili, zna biti preveč boleče in naporno, zato skušajo zmanjševati vrednost tistih, ki svetijo, izstopajo. K sreči je Kristus tista luč, ki lahko posije tudi v najtemnejše kotičke sveta in k sebi pritegne vse ljudi ter jih vodi k dolgotrajni sreči.

Poznanstva z ljudmi, ki izžarevajo Kristusovo luč in živijo po Njegovi besedi, čutiva kot poseben blagoslov. Ti ljudje nama vlivajo upanje, da beseda življenja osvobaja, prinaša resnično srečo in zadovoljuje naša najgloblja hrepenenja.

Juta in Domen Leskovec, mlada zakonca

 

Kakšne odnose živimo med seboj?

Brskam med slikami oratorija (lahko tudi ti pobrskaš med njimi na spletni strani župnije). Na njih toliko žarečih oči otrok in mladih. Pridne roke gospodinj, kuharjev, tehnične ekipe. Glasbeniki, ki vadijo, punce, ki pojejo … Oratorij je lep, ker smo skupaj, ker delamo zastonj in ko dajemo, dobimo največ. Animatorji to najbolj občutijo. Mislim, da doživimo nekaj, kar danes tako pogrešamo: skupnost. V igri, molitvi, delu, za mizo. Biti skupaj: nekaj, kar tako pogrešamo. Nekaj, kar si želimo. A tega se tudi bojimo. Zato se je najlažje zapreti v svojo sobo, otroci v svet videoigric, odrasli v TV okvirček, marsikdo pa v svojo bolečino.

Kolikokrat doživljamo v svojih okoljih kritiziranje, opravljanje, laž, prevare, hinavščino, koristoljubje, grobost, poniževanje …  Okrog Jezusa pa se tudi danes rojeva skupnost bratov in sester, ki se spoštujejo. Jezus nas izziva k temu, da gradimo drugačne odnose. V družini, sorodstvu, med sosedi, v službi. In tudi v župniji, med verujočimi. Nedeljska evharistija – sveta maša – je nekaj, kar bi moralo globoko spreminjati vsakega od nas in tudi naše medsebojne odnose. Pri njej nas Gospod uči, kaj je ljubezen, saj se nam daje v hrano, nam odpušča, napolnjuje naša srca z ljubeznijo Svetega Duha! Če smo skupnost, smo družina. In v družini je še kako pomembno, če spoštujem, spodbujam, izrazim skrb in pozornost, prisluhnem v stiski, ali pa kritiziram, se izmikam, kažem s prstom, obsojam in opravljam. Vsak od nas se lahko vpraša: V kakšni meri se trudim, da gradim skupnost bratov in sester? Ljubim svojega bližnjega »kakor samega sebe«?

V današnjem evangeliju Jezus navaja zgled »bratskega opominjanja«. Odgovorni smo drug za drugega! Poklicani smo k zrelim odnosom, odnosom, ki bodo pomagali vsakemu, da raste. K temu, da bo vsakdo sprejet. To je merilo. Kolikokrat tudi med nami verujočimi srečamo opravljanje, hinavščino, neodpuščanje, celo sovraštvo! In to gotovo ne pomaga k rasti.

Jezus nas v tem našem času izziva tudi k temu: k zrelejšim, bolj iskrenim, lepšim odnosom med nami.

Tomaž


Izgubljaš življenje?

So dnevi, ko mi vse skupaj preprosto izhaja iz rok. Načrte mi prekriža nepredviden obisk, zamujam s stvarmi, ki bi morale biti narejene, na koncu pa sem vedno manj prepričan, da je dobro sesti na letalo brez pilota. In zdi se mi, da je življenje mnogih ljudi postalo takšno. Da smo (ves svet) sedli na vlak, ki nekam drvi, nihče ne ve kam. O tem, kdo ga usmerja, če ga še kdo, se tudi sprašujemo. Kaj bomo zapustili svojim otrokom, vnukom, kakšna bo dediščina tako zelo »razvite« zahodne civilizacije, ki se utaplja v težavah, ki jih je prinesel t.i. razvoj, ki so: dolg, staranje prebivalstva, brezposelnost, bolezni telesa, duše in duha, …?

S kom naj se o tem pogovorim? S politiki? Z vedeževalci? Ekonomsti? Iščem modrega človeka … Ali pa … Hm. Kako da se nisem spomnil prej? Vem za nekoga, katerega glas včasih vztrajno skušamo potisniti v ozadje, ga prekriti s hrupom in tisoč ropotali, a v trenutkih, ko vse utihne pride na dan. Nežno, tiho, jasno, zagori kot plamenica, posveti, greje. Tudi peče, žge … da bi prečistil mojo žlindro in vso kramo in smeti, ki so se nabrale v mojem življenju. Jezus, kje smo zgrešili? Kje sem zgrešil?

V zmedi sveta in življenja, v vprašanjih družine, naših odnosov, službe, imetja in prihodnosti, se nismo obrnili nate, Gospod. Zato vse uhaja iz rok. In kar je najhujše: iz rok nam polzi življenje samo!

Ti pa se mi samo nasmehneš. Brez očitkov. S tvojimi očmi, globljimi od oceana, se zazreš v moje plahe, motne, solzne oči. Posveti luč, močnejša od tisoč sonc. »Če izgubiš življenje zaradi mene, ga boš našel.« Če ga izgubiš zaradi ljubezni, ga boš našel.

Novo šolsko leto je lahko vlak, ki nas bo odpeljal z vsemi obveznostmi, urniki in hitrostjo. Kam? Ponavljam: Kam?

Biti kristjan, odrasel kristjan pa pomeni resno pretehtati smeri življenja, kaj je dobro in kaj ne, kaj me hrani, kaj pa samo obljublja in pusti praznega. Kaj pomeni izgubljati življenje ali pa ga najti – v smeri, ki mi jo kaže Jezus. Na poti, kjer on hodi z mano. Edino on me ni nikoli razočaral.

Tomaž
 

Kamen, ki so ga zidarji zavrgli …

Pogovor z g. Ivanom Gregorcem ob prazniku sv. Marka 2014 – 1. del

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Ivan, doma si iz Ajdovščine, posvečen v duhovnika leta 1979, bil si kaplan v Kopru od 1979 do 1987. Kako si kot mlad duhovnik tukaj doživljal svoje poslanstvo?

Nikoli si nisem mislil, da bom začel svoje poslanstvo v mestu, kot je Koper. Poslanstvo duhovnika sem doživljal kot nekaj lepega, veselega in osrečujočega, saj sem dočakal tisto, kar sem si želel že od svojih zgodnjih let. Delo pa je bilo različno in ga je bilo toliko, kolikor sem ga hotel videti in narediti. Vsekakor nisem gledal samo na tisto kar je bilo ukazano ali priporočeno.

S katerimi vprašanji, izzivi, težavami si se srečeval?

Takrat je bil Koper ena sama župnija in zato je bilo kar nekaj »skakanja«. Smo pa imeli delo lepo razporejeno, in če je bilo potrebno kdaj koga glede česa zamenjati, smo si pomagali. Lahko rečem, da sem kot mlad duhovnik – kaplan v Kopru našel veliko zgledov, kako in kaj delati, naj si bo na področju kateheze – delo z otroki; delo z ministranti, z mladimi … pa tudi na gospodarskem področju je bilo treba kaj poprijeti. G. Bojan – župnik je znal pritegniti in vpeljevati v razo delo.

Kaj ti je dajalo moč in pogum?

Ljudje, ki so se odzvali vabilu in razumeli, da smo pravzaprav vsi Cerkev, pa tudi duhovniška skupnost, saj smo bili skupaj v župniji trije – dva kaplana in župnik, in skupnost na škofiji, kjer smo se skupaj s škofom in drugimi duhovniki udeleževali kosila. Poleg tega je imela velik pomen molitev – skupna dnevna molitvena ura in rožni venec v večernih urah in sveta maša in sodelovanje pri njej.

V tistem obdobju ste (poleg stolnice in Semedele) začeli z bogoslužjem tudi ob kapelici na pobočju hriba sv. Marka (blizu semaforja). Takrat se je tu veliko gradilo, rastle so stolpnice, … To so bili kar pogumni koraki. Kako so se odzvali ljudje?

Če mi spomin prav deluje, je bila med tednom, in sicer ob sobotah, maša že od vsega začetka, ko sem prišel kot kaplan. Kasneje tudi ob sredah, kajti takrat je bila kapelica iz leta 1727 že obnovljena. Sprejela je med 10 in 20 ljudi. Takrat so začeli s pozidavo blokov v Kvedrovi ulici in kapelica je bila v središču gradbišča. Okrog in okrog so bili kontejnerji, ki so služili kot pisarne podjetja SGP Gorica, ki je gradilo. Kasneje smo začeli tudi s sveto mašo ob nedeljah enkrat na mesec, in sicer na drugo nedeljo v mesecu. Imeli smo tudi šmarnično pobožnost in že nekaj let preden so kapelico rušili, tudi verouk za prvi in drugi razred. Odziv ljudi je bil lep, saj so si želeli versko središče – cerkev, ki bo bližja. To je bilo dobro zlasti za starejše, ki niso imeli prevoza in so tako lažje prišli k sveti maši. Število ljudi je vedno bolj rastlo.

(Pogovarjal se je Tomaž Kete - se nadaljuje)

 

… je postal vogelni kamen

Pogovor z g. Ivanom Gregorcem ob prazniku sv. Marka 2014 – 2. del

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Ivan, kapelico v Kvedrovi ulici ste povečali z lesenim ostrešjem in se tu zbirali pri sveti maši. Bi lahko rekli, da se je tu začelo oblikovati jedro nove župnijske skupnosti sv. Marka?

Pogled v prihodnost župnika Bojana – očeta Bojana, kot se mu je reklo, je bil daljnoviden. Zaslutil je kam se bo Koper širil, zato sta skupaj z g. škofom Janezom Jenkom ob razgrnitvi zazidalnega načrta za ta predel Kopra (kolikor mi je znano iz pripovedovanja) v knjigo, ki je bila na občini, zapisala, da ni v tem delu nikjer predviden prostor za potrebe verujočih. Verjetno je s tem v zvezi na občino romal tudi kakšen dopis, na katerega pa ni bilo odgovora. To je najbrž tudi tisto kar ga je pripeljalo do odločitve, da se je ob že stoječi kapelici postavilo neke vrste provizorij – večji prostor, ki se ga je pokrilo in obdalo s krajniki in uredilo. V njem je bila sveta maša za do 100 ljudi. Okrog se je gradilo. In ko so bili bloki zgrajeni, se je nekega dne, ko so kontejnerje, ki so služili za pisarne, dvigala in ostalo umaknili, na gradbišču pojavila ta kapelica – povečana. Zato je bil ukaz  podjetja, da se gradbišče obda z ograjo, kar je podjetje tudi naredilo, toda ne da bi obvestilo župnijo. Tisto soboto – bilo je v juniju, ko bi naj imel sveto mašo, tega nisem mogel, saj je stražar grozil z najhujšim. Zato smo se s tistimi, ki so bili pripravljeni iti k sveti maši, umaknili v Semedelsko cerkev. Problem je nastal šele drugi dan, ko naj bi bila sveta maša. Stražar – varnostnik je dovolil dohod do cerkve šele, ko je prišla policija in dovolila dohod do cerkve in je bil napravljen zapisnik glede dejstva. Nato so stekli pogovori na občini, ki so pripeljali le do tega, da smo odstranili, kar je bilo narejeno na črno. Lahko bi rekli, da se je oblikovala nova skupnost, če je bilo to že jedro nove župnije pa ne vem, ker se takrat še ni govorilo o tem, da bi imel Koper več župnij.

Zaradi gradnje ceste in nasprotovanj oblasti so kapelico leta 1981 ukazali porušiti. Kako se je to zgodilo?

Kapelica je ostala še približno dva meseca. Tudi v tem času so potekali razni pogovori tako na občini kot tudi v sklopu Krajevne skupnosti Žusterna, kjer so imeli tudi pogovor na temo o novi cerkvi. Toda oblasti niso bile naklonjene, niso bile preveč navdušene nad tem. Veliko ljudi je izrazilo svojo misel, da tisti, ki rabijo cerkev lahko gredo v Semedelo ali pa v Koper v stolnico. V sredo 26. 08. leta 1981 je bila še zadnjič maša v kapelici, naslednji dan na god sv. Monike pa so kapelico porušili. Ko sem prišel tisti dan na Markovec okrog 10. ure, kapelice ni bilo več in prav tako ne več dveh cipres, ki sta rastli ob kapelici. Naredil sem par posnetkov  - delavci so odšli na malico, srečala sva se z vodjem gradbišča, ki mi je rekel, da gre na upravo podjetja in da mora oddati delovno knjižico, ker ni hotel sodelovati pri podiranju – to pa zato, ker je vedel, da stvari niso urejene. Po malici so delavci nadaljevali z deli, a so tudi hitro končali, umaknili stroje, tako da so potem ruševine ostale tam nedotaknjene še ves mesec. Določeni ljudje so samo nemo zrli iz svojih stanovanj kaj se dogaja, in niso imeli moči, da bi poklicali in sporočili, kaj so začeli delati. Skratka bile so solze v očeh. Iz teh ruševin sta bila izbrana dva kamna, ki sta služila za temeljni kamen nove cerkve.

(Pogovarjal se je Tomaž Kete)
 



Prišli bodo in videli

20 let od ustanovitve župnije Koper sv. Marko

Pod gričem sv. Marka je bila 9.9.1989 (preveri!) posvečena nova cerkev sv. Marka. Sad prizadevanja skupnosti vernih, očeta Bojana in številnih dobrotnikov. V nedeljo 22. avgusta 1993 je bila ustanovljena nova župnija Koper – sv. Marko. G. Lojze Kržišnik je od škofa prejel zahtevno nalogo oblikovati novo župnijsko središče in pri tem ste številni prispevali veliko svojega časa, dela, molitve in ljubezni. Nastajal je mozaik – ne le v cerkvi, ampak tudi v živi skupnosti. G. Ciril in g. Jože Koren sta skrbno dodala svoj del. Enako g. Ivan kot mežnar, katehistinje Marjetka, Marica, Darja in Martina, pevci in glasbeniki z gospo Rožano in Rosano, »mama« Mirela kot katehistinja in gospodinja, čistilke in krasilke, voditelji skupin, člani ŽPS in ŽGS, ministranti, animatorji, … Bog vidi vsako, ponavljam, vsako najmanjše dejanje ljubezni, ne le v cerkvi, ampak v življenju: v družinah, službi, šoli, v mestu … in preko njega zida svojo Cerkev. Živo Cerkev. Cerkev, ki se pogosto tudi zelo zamaje, podre se stena, še kaj več… In tako kot je lani ob 500 letnici Marijinega prikazanja v Strunjanu spet zazvenelo Marijino povabilo: »Popravi mojo hišo«, tako nam tudi papež Frančišek v teh nemirnih časih ponovno kliče v zavest Jezusovo vabilo sv. Frančišku Asiškemu: »Pojdi, popravi mojo hišo.«

Kajti… ne gre za zidove, gre za ljudi. Ne gre le za naše svetišče na hribu, obdano z oljkami in zelenjem, za toliko cerkva in kapelic v našem mestu in Istri, gre za svetišča oseb: mož in žena, otrok, mladih, starih, družin, vseh na robu. Vsak človek je božje svetišče! In kolikokrat smo kot kapelica, ki je bila podrta… Enako velja za skupnost ljudi, ki se zbiramo v cerkvi: ob ponosu, domačnosti in povezanosti, ki jo začutimo, se tako hitro pojavi tudi občutek odrinjenosti, zapostavljenosti, ranjenih odnosov…

Gospod želi popraviti svojo Cerkev. V tem vidim izziv 20. obletnice ustanovitve župnije. Popraviti svetišče, moje, tvoje, svetišče skupnosti. Vanj hoče pripeljati vse: »Prišel bom, da zberem vse narode in jezike. Prišli bodo in videli moje veličastvo« (Iz 66,18). Za to smo tu: da bi ustvarjali dom, kjer bodo vsi dobrodošli. Kjer bo Gospod razodel svoje veličastvo. To je naloga Cerkve: poslušne, ponižne, predane, predvsem pa žive. To je naša naloga. Prišli bodo in videli. Kaj bodo videli? Najbrž ne popolne skupnosti, vzornih kristjanov… Upam pa, da bodo videli ljudi, ki so odprli svoje srce Gospodu, ki ozdravlja, popravlja, gradi in zbira… in ga lahko iz vsega srca skupaj slavimo!

Tomaž
 

Nekdo, ki je dal življenje

Ali poznaš sv. Marka, Jezusovega in Petrovega učenca, ki je svoje življenje posvetil veliki nalogi: da bi evangelij – vesela novica o Jezusu prišla do vseh ljudi? Si mu lahko podoben?

UČENEC
Doma je bil iz Jeruzalema, kjer je njegova mati imela hišo, v kateri se je po vnebohodu zbirala prva krščanska skupnost s Petrom na čelu (glej Apd 12,12). Osebno je poznal Jezusa, a bil je še premlad, da bi postal njegov učenec. V času odraščanja je imel tesne stike z apostolom Petrom, ki je v njihovi hiši vodil mlado krščansko skupnost in tam razlagal Jezusovo življenje. Prestopil je iz judovstva v krščanstvo. Peter ga je krstil, zato ga imenuje svojega »sina« (1 Pt 5,13).

MISIJONAR
Leta 44 se po bratrancu Barnabu seznani z apostolom Pavlom, ki je bil vesel vsakega sodelavca, ki je pripravljen na trud in nevarnosti oznanjevanja. Barnaba in Pavel ga vzameta na prvo misijonsko potovanje, a se premisli in se vrne v Jeruzalem. Priča je prvemu preganjanju kristjanov v Jeruzalemu in je z Barnabom nato več let misijonari na Cipru. Leta 54 gre misijonarit v Egipt in postane prvi škof v Aleksandriji.

PISEC EVANGELIJA
Leta 62 je spet pri Pavlu v Rimu, sodeluje kot zrel mož in misijonar. Tam na prošnjo prve krščanske skupnosti v Rimu napiše svoj evangelij na podlagi Petrovih govorov. Evangelij je preprost in nazoren, živ in neposreden, skladno z značajem ribiča Petra. Marko je prvi, ki je evangelij zapisal kot zaključeno literarno besedilo. V njem ohranjena najstarejša pripoved o Jezusovem življenju, saj je začel nastajati kmalu po veliki noči in bil dokončan že leta 60. Namen Markovega evangelija je oznaniti veselo oznanilo o Jezusu Kristusu tako, da bo bralec začutil vabilo, da sledi Jezusu in postane njegov učenec.

Umrl mučeniške smrti, l. 67 v Aleksandriji, v 2. stoletju so njegove relikvije prenesli v Benetke, kjer so zgradili veličastno cerkev. Iz Benečije in Ogleja se je češčenje sv. Marka širilo v naše dežele, kar je vidno iz številnih njemu posvečenih cerkva, tudi cerkvice sv. Marka, ki je stala na našem hribu in naše župnijske cerkve, ki je njena naslednica.

Naj nam praznovanje sv. Marka pomaga, da bomo tudi mi učenci, misijonarji in pričevalci za Jezusa v našem okolju! Mi smo živi evangelij, ki ga danes Gospod piše!

Tomaž

 


Poletje 2017: Pot učenca



Iz smrti v življenje: 7 prehodov



Post 2017 - Kako živeti iz daru, ki smo ga prejeli



Da bi imeli življenje



Stvari, ki spremenijo življenje



Kakšen je naš Bog?



Vera, ki pomaga živeti



Božja olimpijada



Vera na počitnicah



Brez ovinkov - župnikovo pismo tebi



Ni isto - sporočilo posta



Namen tvojega življenja



Koraki na poti vere



Zgodba tvojega življenja




Print Friendly and PDF